Jedro

Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ampak sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zato ni raziskovalo dejanskega stanja, ampak je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči plačati znesek 5.000,00 EUR s pripadki in ji povrniti stroške postopka v višini 588,67 EUR s pripadki.

2. Sodbo v laični pritožbi izpodbija tožena stranka brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov. Navaja, da so od tožeče stranke prejeli 5.000,00 EUR za pospeševanje prodaje kave in podpisali pogodbo, da bodo od tožeče stranke kupili določeno količino kave. Dogovora niso izpolnili, ker so z opravljanjem dejavnosti predčasno zaključili. Tožeča stranka bi morala upoštevati, da sedaj gostinsko dejavnost opravlja drugo podjetje, ki pa prav tako kupuje kavo pri tožeči stranki. Podjetje, katerega lastnica in direktorica je drugotožena stranka, je blokirano, le vprašanje časa je, kdaj bo šlo v stečaj. S pravnim poslom nihče ni bil oškodovan. V tako težki finančni situaciji bi bilo nepravično, da bi morali vtoževani znesek plačati tožeči stranki, ki ustvarja velike dobičke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je izdalo izpodbijano zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, določeni v 318. členu Zakona o pravdnem postopku. Okoliščin, ki jih je s tem v zvezi ugotovil, pritožba ne izpodbija. Že iz citiranega določila 318. člena Zakona o pravdnem postopku pa sledi, da sodišče izda zamudno sodbo: če tožena stranka v roku, ki je določen v pozivu za odgovor na tožbo ne odgovori na tožbo, zahtevek pa ne predstavlja zahtevka, s katerim stranke ne morejo razpolagati, če iz dejstev, navedenih v tožbi izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih predloži tožeča stranka ali dejstvi, ki so splošno znana.

5. Ugotovitev, ki jih sodišče navaja v 1. do 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožba ne izpodbija, glede na listinsko dokumentacijo v spisu pa tudi pritožbeno sodišče v njih obstoj ne dvomi. Toženi stranki je bila tožba pravilno vročena v odgovor. Utemeljenost tožbenega zahtevka pa izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Prav tako dejstva niso bila v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka. V konkretnem primeru tudi ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Ob takšnih ugotovitvah je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 318. člena ZPP in izdalo zamudno sodbo.

6. V zvezi s pritožbenimi navedbami o tem, da je bil denar, ki ga je toženi stranki izročila tožeča stranka, namenjen vzpodbujanu prodaje kave in da je bila prodaja kave zaradi prekinitve poslovanja tožene stranke prenesena na drug pravni subjekt, višje sodišče ugotavlja, da so te navedbe uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega pritožbe zoper zamudno sodbo ni dovoljeno vložiti (drugi odstavek 338. člena ZPP).

7. Zamudna sodba ni sodba o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ampak sodba o izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP. Sodišče prve stopnje zato ni raziskovalo dejanskega stanja, ampak je v tožbi podane navedbe pravno ovrednotilo. Ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pritožbi priloženi dokazi ne nasprotujejo niti pritožbenim, niti splošno znanim dejstvom, je opravilo še preizkus naslednjega pogoja za izdajo zamudne sodbe, določenega v 4. točki 318. člena ZPP. Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti; glede pravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa je pokazal, da izpodbijana zamudna sodba s tema kršitvama ni obremenjena.

8. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je izdalo zamudno sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, je materialnopravno pravilna, saj ima tožeča stranka kot posojilodajalec, ki mu tožena stranka v dogovorjenem roku posojila ni vrnila, pravico zahtevati vračilo nevrnjenega zneska, prav tako je stranka upravičena tudi do zakonsko določenih zamudnih obresti od dneva, ko je tožena stranka z vračilom v zamudi. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje, saj pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja tožena stranka v primeru izdaje zamudne sodbe ni dovoljen pritožbeni razlog, prav tako pa tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.