Jedro

Za pravilno tolmačenje dokumentacije ter za presojo same vrednosti je treba imeti specialno tenično znanje, če ga sodišče nima, se mora pri presoji utemeljenosti opreti na strokovno mnenje postavljenih izvedencev.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano delno odločbo je prvostopenjski upravni organ odločil, da je pokojni A. A. upravičenec do denacionalizacije za delež do 48 % podržavljenega podjetja A. po pokojni B. B.. Odločil je še, da je zavezanec za vračilo tožnik, ki mora upravičencu (sedaj strankam z interesom) za vrednost odvzetih (in v odločbi naštetih) nepremičnin, ki so sestavljale premoženje (kapital) podjetja A., po pravnomočnosti izpodbijane odločbe izročiti obveznice B., d. d., v višini 3.789.142,93 EUR (kar predstavlja 48 % od celotne vrednosti istih nepremičnin).

2.V obrazložitvi med drugim navaja, da je bilo B. B. odvzeto premoženje delniške družbe A., premoženje je med drugim obsegalo tudi nepremičnine v k. o. ..., ..., ..., ... in ..., ki so vse navedene v izreku izpodbijane odločbe. Predmet postopka je bilo vračilo podjetja v obliki odškodnine v obveznicah tožnika, ki zajema vrednost nepremičnin, ki z že izdanimi delnimi odločbami še niso bile vrnjene. Za namene vrednotenja nepremičnin podjetja je upravni organ postavil sodno zapriseženega izvedenca in cenilca gradbene stroke C. C., ki je 15. 8. 2019 izdelal izvedensko mnenje (korigirano in dopolnjeno 11. 3. 2020, 25. 9. 2020, 28. 2. 2021 in 21. 5. 2021). V dopolnitvi z dne 28. 2. 2021 so bile upoštevane tudi vse pripombe tožnikovega izvedenca D. D., ki so se nanašale na vrednosti določenih objektov. V dopolnitvi z dne 21. 5. 2021 pa se je postavljeni izvedenec opredelil do podanih tožnikovih pripomb. Skupna vrednost nepremičnin je bila ugotovljena na 7.900.625,62 EUR (ki je bila všteta v skupno višino neto aktive podržavljenega podjetja); 48 % vrednosti znaša 3.792.300,29 EUR, od česar je bila odšteta še vrednost v naravi vrnjene nepremičnine v k. o. ... (3.157,36 EUR). Končna višina odškodnine je bila tako ugotovljena na 3.789.142,93 EUR.

3.Upravni organ je na podane tožnikove pripombe o tem, da so bile določene nepremičnine nepravilno ovrednotene, odgovoril, da je relevantno stanje nepremičnin ob podržavljenju, takrat pa je bilo ugotovljeno, da se je na izpostavljenih nepremičninah nahajal park znotraj naselja mestnega značaja, tožnikovi ugovori pa se nanašajo na kasnejše stanje. Glede vrednotenja funkcionalnih zemljišč se je upravni organ skliceval na sklep Vrhovnega sodišča II Ips 283/2017. Za vrednotenje kmetijskih zemljišč je upravni organ pojasnil, da gre za zemljišča, ki so ležala ob objektih (vilah, vrelcih in drugih objektih), kar pomeni, da jih je mogoče šteti kot nezazidana stavbna zemljišča; prav tako so bila ta zemljišča komunalno opremljena ali pa jih je bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov. Hkrati pa naj bi bila njihova vrednost (glede na vrednost preostalih nepremičnin) zanemarljiva. Na ugovor, da je znesek 8 milijonov dinarjev, ki je bil pri cenitvi podjetja opredeljen kot vrednost vrelcev, zajemal tudi vrednost nepremičnin in ne zgolj samih vodnih vrtin in njihove opreme, je upravni organ odgovoril, da gre v tem postopku le za odškodnino za odvzete nepremičnine, sporni znesek pa je bil upoštevan v drugi delni odločbi.

4.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

5.Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo iz razloga nepopolne in napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. V njej (in nadaljnjih pripravljalnih vlogah) trdi, da je bila odškodnina za nepremičnine priznana že z delno odločbo z dne 8. 10. 2019, in sicer znotraj zneska v višini 8.000.000 DIN. To naj bi izhajalo tudi iz delne odločbe z dne 1. 9. 2021, ki ne vsebuje nobene odločitve, ki bi se nanašala na 8.000.000 DIN. Pojasnjuje, da se ta znesek nanaša na objekte ... (z imeni: ..., ..., ..., ... in ...), njihova valorizirana vrednost je bila ocenjena na 944.000 USD (8.000.000 DIN). Tudi izvedenec, ki ga je postavil upravni organ (C. C.), je ocenil nepremičnine z imeni ... (sedaj ...), ..., ... in .... ... pa se nahaja v nepremičnini .... Skupno je izvedenec vrelce ocenil na 487.797,29 DEM, kar je občutno nižje od vrednosti 944.000 USD (cca 1.670.000 DEM). Tožnik zato meni, da je bila vrednost naštetih objektov že upoštevana v vrednosti 8.000.000 DIN ter tako v to vrednost niso zajeti zgolj sami vrelci in njihova opremo (brez objektov). Izpostavlja še, da je upravni organ svojo odločitev oprl na dopolnjeno mnenje izvedenca E. E. z dne 16. 6. 2021, ki je zapisal, da je povsem verjetno, da postavka vrelci vključuje le vrednost samih vrelcev. To pa naj bi pomenilo, da odločitev temelji na verjetnosti, kar je kršitev načela materialne resnice. Dodaja, da ni mogoče, da bi zgolj oprema šestih vrelcev imela vrednost v višini skoraj polovice vrednosti vseh stavb (nepremičnine ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., zdravstvena postaja in drugi). Vse nepremičnine so bile v času podržavljenja ocenjene na 17.540.200 DIN. Poleg tega je bila z delno odločbo z dne 8. 10. 2019 priznana odškodnina za stroje in strojne naprave ter orodje, modele in opremo, kar lahko glede na zdraviliško dejavnost podjetja pomeni le opremo vrelcev. Ni razlogov, da bi bila oprema ovrednotena še enkrat v postavki vrelci (8.000.000 DIN). Tožnik trdi, da upravni organ ni v zadostni meri preveril dejanskega stanja glede vrednosti 8.000.000 DIN. Vztraja še, da je upravni organ nepravilno vrednotil parkovne površine, saj se niso nahajale v naselju mestnega značaja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek.

6.V svojih nadaljnjih pripravljalnih vlogah tožnik ponovno zatrjuje, da oprema vrelcev (ki po njegovi oceni znaša 5.000 DEM) ni mogla imeti vrednosti 8.000.000 DIN. Izpostavlja, da izvedenec C. C. kot cenilec gradbene stroke ni kompetenten za podajanje mnenj, ki ne sodijo v njegovo stroko. Sklicuje se še na zapisnik z dne 8. 11. 1945, v katerem je pri ... popisano, da obsega pet pomožnih objektov (šupe, svinjake in drvarnice), kar naj bi pomenilo, da so bile pri tej vrednosti upoštevane tudi nepremičnine. Po njegovem mnenju vrednost vrelcev in opreme (8.000.000 DIN) ne more predstavljati kar polovice vrednosti vseh nepremičnin, ki je bila ocenjena na 17.540.200 DIN. Vztraja še, da je bilo ... izven mestnih naselij ter da je s podanim pooblastilom vse v redu. Predlagal je tudi združitev več postopkov, ki se vodijo pred tem sodiščem.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

8.Prva, druga in tretja stranka z interesom so v odgovoru na tožbo najprej pojasnile, da je denacionalizacijski upravičenec A. A. umrl in da so njegovi zakoniti dediči F. F., G. G. in H. H., ki vstopajo v njegov pravni položaj. Dodatno navajajo, da je bilo o postavki 8.000.000 DIN že odločeno s pravnomočno delno odločbo z dne 8. 10. 2019, na katero se tožnik ni pritožil. To pa pomeni, da ta postavka sploh ni predmet tega postopka. Postavljeni izvedenec C. C. je tudi zatrdil, da je ocenil le nepremičnine in da postavke vrelci 8.000.000 DIN ni upošteval ter da ni bila upoštevana v vrednosti objektov. Pojasnil je tudi, da gre v tem primeru za dodatne naprave in opremo ter za dejstvo, da je na tem mestu zadostna količina vode z zdravilnimi učinki, da se lahko črpa. Zaključil je, da tudi iz zapisnika z dne 6. 9. 1945 izhaja, da je v vrednosti 8.000.000 DIN vsebovana zgolj vrednost naprav vrelcev mineralne vode in črpališč brez objektov. Prav tako je izvedenec E. E. v dopolnitvi svojega mnenja z dne 16. 6. 2021 pojasnil, da je verjetno, da sestavljalci računovodskih izkazov družbe niso v bilanco vključili vodnih virov, ki so bili nato vključeni v popravljene računovodske izkaze po stanju konec leta 1945. Ocenil je še, da postavka vrelci vsebuje le vrednost samih vrelcev (vrtine, betonski jaški, črpalke, druga strojna oprema) in ne vrednosti nepremičnin.

9.Četrta stranka z interesom je v svojem odgovoru na tožbo navedla, da je izpodbijana odločba preuranjena, saj še ni odločeno o upravnem sporu, ki ga vodi sama zoper delno odločbo z dne 8. 10. 2019, o tem, ali je pravni prednik prve, druge in tretje stranke z interesom res denacionalizacijski upravičenec. Dodatno pojasnjuje, da vrelci predstavljajo sestavine nepremičnin, saj so z njimi trajno povezani. Pritikline pa ne morejo biti samostojni predmet denacionalizacije (pri tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 30/2018), kar pomeni, da postavka vrelci v delni odločbi z dne 8. 10. 2019 zajema tudi vrednost nepremičnin. Glede parka pa je navedla, da po Navodilih o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja izgled nepremičnin ni kriterij, ki bi se upošteval pri njihovem vrednotenju, zato ga upravni organ ne bi smel uporabiti. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi.

10.Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so priloga tožbe in kasnejših vlog tožnikov na list. št. od A1 do A11 in na list. št. C1 do C13. Sodišče je o tožbi skladno s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj so se stranke, ki so sodelovale v postopku upravnega spora, njeni izvedbi v svojih pisnih vlogah izrecno odpovedale.

11.Sodišče pojasnjuje, da je v času trajanja tega upravnega spora denacionalizacijski upravičenec iz izpodbijane odločbe A. A.umrl. Pravno so ga nasledili dediči F. F., G. G. in . H.H..

K I. točki izreka

12.Tožba ni utemeljena.

13.Bistveni predmet presoje v tem upravnem sporu je vprašanje, ali postavka vrelci iz zapisnika z dne 8. 11. 1945, katere vrednost je bila ocenjena na 8.000.000 DIN in je bila vključena v odškodnino že pravnomočne delne denacionalizacijske odločbe z dne 8. 10. 2019, zajema le vrednost samih vodnih vrelcev (skupno šest vrelcev) in njihovo opremo ali pa tudi vrednost nepremičnin, v katerih se nahajajo. Po tožnikovih trditvah je vrednost teh nepremičnin v izpodbijani odločbi določena na 332.292,73 DEM (odškodnina pa znaša 48 % te vrednosti). Dodatno je treba še presoditi, ali so bile nepremičnine družbe A., na katerih so se ob nacionalizaciji nahajale parkovne površine, pravilno ovrednotene pri izračunu odškodnine.

14.Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz tožnikovih navedb, navedb strank z interesom ter samih ugotovitev upravnega organa izhaja, da v zapisniku z dne 8. 11. 1945 ni pojasnjeno, kaj točno je zajeto v postavki vrelci. V zvezi s tem tožnik podaja lastno videnje zadeve, ki temelji na določenih okoliščinah (indicih), ki jih ni mogoče neposredno preveriti. Njegove argumente je mogoče povzeti v dva bistvena vsebinska sklopa, in sicer: da je bila skupna ocenjena vrednost postavke vrelci (8.000.000 DIN) previsoka, da bi lahko zajemala le same vrelce in njihovo opremo (brez nepremičnin), ter da je bila oprema vrelcev zajeta že v računovodskih postavkah (bilanci stanja) stroji in strojne naprave ter orodje, modele in opremo, druge opreme pa zdraviliško podjetje A. (v nadaljevanju podržavljeno podjetje) naj ne bi imelo. Navedeno pa naj bi imelo za nujno posledico to, da postavka vrelci vsebuje vrednost nepremičnin, v katerih se ti nahajajo.

15.Na tem mestu sodišče najprej zavrača stališče prve, druge in tretje stranke z interesom, da je tožnik prekludiran za podajo takšnih ugovorov, ker je bila postavka vrelci vključena v odškodnino, ki jo je za podržavljeno podjetje določila že pravnomočna delna odločba z dne 8. 10. 2019. Tožnik v tem upravnem sporu trdi, da je bila odškodnina za nepremičnine, v katerih se je nahajalo teh šest vrelcev, že plačana, in torej, da izpodbijana odločba v tem delu odmerja ponovno odškodnino za nekaj, kar je že bilo poplačano. To pa je v celoti dopusten ugovor. Sodišče tudi ni našlo nobene pomanjkljivosti v predloženem tožnikovem pooblastilu.

16.Sodišče sodi (tako kot upravni organ v upravnem postopku), da se do predstavljenih tožnikovih trditev samo ne more objektivno opredeliti, saj te trditve nimajo neposrednih dokazov v predloženi dokumentaciji in gre le za tožnikovo sklepanje, hkrati pa je za pravilno tolmačenje dokumentacije, na katero se sklicuje (predvsem računovodskih izkazov in zapisnika iz leta 1945), ter za presojo same vrednosti vrelcev in njihove opreme treba imeti specialno tehnično znanje, ki ga sodišče nima. Posledično se mora pri presoji njihove utemeljenosti opreti na strokovno mnenje postavljenih izvedencev.

17.Tožnik v svoji tožbi ni predlagal postavitve novih izvedencev, zato se bo sodišče pri svoji presoji oprlo na izvedeniška mnenja izvedencev, ki jih je v upravnem postopku postavil upravni organ. Sodni zapriseženi izvedenec in cenilec gradbene stroke C. C. je po pozivu upravnega organa, da se opredeli do trditev, da postavka vrelci (8.000.000 DIN) iz zapisnika z dne 8. 11. 1945 zajema tudi nepremičnine, pojasnil, da gre v tem primeru le za naprave in opremo ter dejstvo, da je na tem mestu zadostna količina zdraviliške vode, kar izhaja iz podrobnega popisa vrelcev. Sestavljavci zapisnika z dne 8. 11. 1945 so po njegovem mnenju ocenili vrednost šestih delujočih črpališč brez vrednosti nepremičnin, v katerih so se nahajali. Upravni organ je pozval tudi sodnega izvedenca za strokovno področje ekonomije in vrednotenje podjetij, E E., da se opredeli do predstavljenih tožnikovih ugovorov. Ta je v dopolnitvi svojega mnenja z dne 16. 6. 2021 obrazložil, da je povsem verjetno, da vodnih vrelcev, skupaj s pritiklinami, sestavljavci računovodskih izkazov družbe niso upoštevali in vključili v te izkaze, zato je bila pravilna naknadna vključitev te postavke v odškodnino za podržavljeno podjetje (navedeno je bilo upoštevano v delni odločbi z dne 8. 10. 2019). E. E. svojo dopolnitev še zaključi, da po njegovem mnenju postavka vrelci vključuje le vrednost samih vrelcev (vrtine, betonski jaški, črpalke, druga strojna oprema) in ne vrednosti nepremičnin.

18.Iz predloženih dokazov, ki so sodišču na voljo, izhaja, da postavka vrelci iz zapisnika z dne 8. 11. 1945, katere vrednost je bila ocenjena na 8.000.000 DIN, ne zajema nepremičnin, v katerih so se ti vrelci nahajali. Sodišče še dodaja, da so morali vodni viri skupaj z opremo (vrelci) in možnostjo njihovega izkoriščanja tudi po njegovi splošni presoji imeti določeno (relativno visoko) vrednost v podjetju, katerega glavna pridobitna dejavnost so bile ravno storitve, povezane z vodo, pridobljeno iz teh vrelcev. Nenazadnje pa tožnikovo razlogovanje, da ocenjena vrednost vrelcev iz leta 1945 zajema tudi vrednost nepremičnin, v katerih se nahajajo, niti ni notranje konsistentno, saj že tožnik sam priznava, da vrednost stavbe z imenom ..., v kateri se je prav tako nahajal vrelec, ni vključena v vrednost 8.000.000 DIN. Sodišče zaključuje, da če bi sestavljavci zapisnika z dne 8. 11. 1945 resnično v sporno vrednost vključevali le vrednost nepremičnin, v katerih so se nahajali vrelci (kot to zagovarja tožnik), ni razloga, da bi vrednost ene nepremičnine načrtno izpustili. Za svojo trditev, da naj bi oprema vrelcev imela vrednost le 5000 DEM, pa tožnik ne ponudi nobenega dokaza.

19.Opisanega ne more spremeniti tožnikovo sklicevanje na izseke izvedeniškega mnenja izvedenca C. C., v katerih določene sporne (pa ne vseh) nepremičnine imenuje z imenom vrelec, saj je mnenje o tem vprašanju podal izvedenec sam, to pa ne podpira tožnikovega stališča. Nadalje ne drži tožnikov očitek, da izpodbijana odločitev upravnega organa temelji na verjetnosti. Postavljeni izvedenec E. E. je kot verjetno ocenil le možnost, da vodni vrelci s pritiklinami niso bili vključeni v računovodske izkaze. Glede samih nepremičnin pa je zavzel jasno stališče, da te niso vključene v postavko vrelci, ki je bila ocenjena na 8.000.000 DIN.

20.Na podlagi vsega navedenega sodišče zaključuje, da je upravni organ pravilno ugotovil, da v postavki vrelci, ocenjeni na 8.000.000 DIN, niso bile vključene vrednosti samih nepremičnin in da se ta vrednost nanaša na sam vodni vir in opremo vrelca, ki omogoča njegovo izkoriščanje. Posledično je upravni organ tudi pravilno odločil, da je ta postavka del odškodnine, ki je bila za podržavljeno podjetje priznana s pravnomočno delno odločbo z dne 8. 10. 2019, ter da nima vpliva na obravnavani postopek in na samo odmero odškodnine za podržavljene nepremičnine, ki so bile v lasti podržavljenega podjetja. Tožnik pa svojih trditev, da je bila odškodnina za del nepremičnin z imenom vrelci že poplačana, ni uspel izkazati.

21.Sodišče še zavrača tožnikovo stališče, da so bile parkovne površine nepravilno ovrednotene, ker se naj ne bi nahajale v naselju mestnega značaja. Upravni organ je v izpodbijani odločbi pravilno pojasnil, ob sklicevanju na izvedeniško mnenje cenilca C. C. ter elaborat,1 da so bili parki razglašeni za kulturni spomenik. Šlo je torej za urejene in vzdrževane parke v okviru zdraviliškega kompleksa, zato se šteje, da so se nahajali znotraj naselja mestnega značaja, in ne pride do uporabe zniževalnega faktorja (0,20) iz Priloge 4 Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Tudi po presoji sodišča se za namene vrednotenja podržavljenih nepremičnin lahko šteje, da urejen zdraviliški kompleks s parkovnimi površinami, ki so razglašene za kulturni spomenik, izpolnjuje značilnosti pravnega pojma - naselje mestnega značaja. S tem pa je bilo vrednotenje spornih nepremičnin, na katerih so se nahajale parkovne površine, pravilno izvedeno.

22.Sodišče postopkov zoper različne toženkine odločbe, ki se nanašajo na denacionalizacijo istega podržavljenega podjetja ni združilo, saj so se vse preostale zadeve že pravnomočno zaključile pred izdajo te sodbe (tudi tožba četrte stranke z interesom, ki je izpodbijala ugotovitev, da je pokojni A. A. denacionalizacijski upravičenec).

23.Po napisanem je sodišče presodilo, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

24.Odločitev o stroških postopka, ki jih uveljavlja tožnik, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.

-------------------------------

1I.I., Elaborat ..., razvoj in stanje odprtih površin.