Jedro

28.04.1948 je stopila v veljavo novela ZNZGP, ki je v 1.odst. 7.a čl. določila, da se z dnem njene uveljavitve nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujcev, če ne gre za izjeme, ki so določene v 2.odst. istega člena. Taka izjema pa ni bila predpisana za nepremičnine, pridobljene z dedovanjem, temveč so bile iz nacionalizacije izvzete nepremičnine kmetov, ki so sami obdelovali svojo zemljo, stanovanjske zgradbe, ki so jih lastniki rabili za svoje stanovanje in nepremičnine predstavništev tujih držav, ki so bile uporabljene za službene potrebe. Zato ne držijo pritožbene trditve, da gre v primeru pravne prednice tožnikov za izjemo od nacionalizacije, ker je nepremičnine pridobila z dedovanjem. Nacionalizacija ni bila odvisna od vprašanja, na kakšni podlagi (s pravnim poslom, dedovanjem, itd.) je tuj državljan postal lastnik premoženja, ki se je nacionaliziralo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da se ugotovi, da so tožniki lastniki parcel št. 7291/1, 7291/2, 7291/3, 7291/4 in 7323, vse k.o. I., vsak do 1/4, in je tožena stranka dolžna priznati in tožnikom izstaviti pravno veljavno zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere si bodo vpisali lastništvo navedenih parcel v zemljiški knjigi na svoje ime, sicer bo takšno listino nadomestila ta pravnomočna sodba, ter tožeči stranki naložilo, da povrne toženi stranki 53.240,00 SIT stroškov postopka v 15-ih dneh.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da se sodbo spremeni in zahtevku ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka z obrestmi, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno obravnavanje in odločitev prvostopnemu sodišču. V pritožbi navaja, da je v konkretni zadevi sodišče ugotavljalo obstoj oziroma izgubo lastništva nepremičnin pokojne M.M., ki je umrla leta 1981. Solastništvo nepremičnin je pridobila z dedovanjem leta 1963. Sodišče je štelo, da so navedbe iz upravnih odločb o državljanstvu pokojne M.M. točne (uradni zaznamki, ki govore, da ni bila državljanka Jugoslavije oziroma ga sploh ni pridobila), ni pa sodišče te okoliščine niti raziskalo, saj ustrezne odločbe, da M.M. ni bila državljanka Jugoslavije, niti ni imelo na voljo. Če se sodišče že ukvarja z okoliščino ali je nekdo izgubil lastninsko pravico na nepremičninah, mora vse zakonsko določene okoliščine za izgubo lastništva nedvomno ugotoviti. Ostalo je torej neraziskano, če se je M.M. štela za državljanko Jugoslavije na dan 08.10.1972, saj se prvo sodišče zaradi napačnega materialno pravnega pristopa s to okoliščino ni ukvarjalo celovito. Ni namreč raziskano, ali je na dan 04.07.1957 M.M. še prebivala v Jugoslaviji, saj če je (tožniki trdijo da je, uradnega podatka, da se je izselila, pa ni), je pridobila ipso lege jugoslovansko državljanstvo. Ker je tako, je na podlagi določil zakona št. 259 Republike Italije (sodišče mora uradoma pridobiti podatke o tujem pravu), ker je bila na dan 10.06.1940 italijanska državljanka in prebivalka bivše cone B, zadržala tudi italijansko državljanstvo in torej ni prestopila v tuje državljanstvo, ki bi bilo enako njeni nacionalni pripadnosti. Kar je bistveno: ni prestopila v tuje državljanstvo in s tem ni bilo pogojev za izgubo lastnine in prehoda v državno last. Gre torej za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, na kar pazi sodišče uradoma. Razni uradni zaznamki niso dokaz o obstoju ali izgubi državljanstva. Za to morajo obstajati odločba takratnega Ministrstva za notranje zadeve (glej določilo točk IX in X Navodila, Ur. l. FLRJ. št. 53/48). Razne zlorabe (z uradnimi zaznamki in podobno), ki so jih počeli takratni upravni organi, ne morejo biti dokaz tem okoliščinam. Če ni odločbe, ki bi izkazovala, da je M.M. izgubila jugoslovansko državljanstvo, niti ustreznega dokaza, da je zapustila ozemlje bivše cone B pred 04.07.1957, je šteti, da je bila na dan 08.10.1972 jugoslovanska državljanka, saj ni prestopila v tuje državljanstvo, ki ga je imela že od leta 1918 (italijansko). Tudi sicer, ne glede kdaj je začel veljati ZNZGP s spremembami na ozemlju, ki je prešlo pod civilno upravo SFRJ, so določbe glede izjem od nacionalizacije veljale v celoti. Če niso bile nacionalizirane nepremičnine v drugih krajih države izven cone B tujim osebam, ki so dedovale pred uveljavitvijo ZNZGP (glej določbo točke XII navodila), potem velja enak kriterij tudi na tem ozemlju. Začetno stanje na dan 08.10.1972 s tem nima nikakršne zveze. Drugače gre za izrazito diskriminacijo. Zakonito dedovanje je izjema od nacionalizacije ne glede, kdaj je oseba dedovala. Z gornjimi pravnimi vprašanji se prvo sodišče ni ukvarjalo in je zaradi tega tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka se je pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, bistvenih kršitev določb postopka pa ni konkretizirala. Na nekonkretizirane navedbe pritožbeno sodišče ni dolžno odgovarjati. Preizkus izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP) je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene uradoma upoštevne kršitve določb postopka. Pravilno in popolno je ugotovilo vse dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, česar tožeča stranka ni izpodbila, in je tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zahtevek tožeče stranke temelji na trditvi, da za nacionalizacijo nepremičnin, navedenih v tožbi, ni bilo podlage v Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP, Ur. l. FLRJ št. 98/46, 35/48), ker da je šlo v konkretnem primeru za izjemo, predvideno v samem zakonu glede na to, da so bile te nepremičnine pridobljene z dedovanjem. Po ZNZGP je bila nacionalizacija izvedena le, če so bili podani določeni pogoji, med njimi tudi tuje državljanstvo lastnika nepremičnin, vendar je njihov obstoj ugotavljal upravni organ v upravnem postopku (Navodilo za prenos lastninske pravice na nacionaliziranih nepremičninah tujih državljanov, tujih ustanov ali tujih zasebnih ali javnopravnih oseb, Ur. l. FLRJ, št. 53/48). Med pravdnimi strankami ni bilo sporno dejstvo nacionalizacije spornih nepremičnin in obstoj upravnih odločb, na podlagi katerih se je izvedla nacionalizacija ter vpis družbene lastnine v uporabi tožene stranke. Odločbe o nacionalizaciji so upravni akti in zato odločanje o njihovi pravilnosti ne spada v sodni postopek. Družbena lastnina je bila vpisana v zemljiško knjigo na podlagi upravnih odločb, ki jih je izdal pristojni organ na podlagi tedaj veljavnih predpisov in je šlo za formalnopravno pravilno vknjižbo. Z upravnimi odločbami so bili ugotovljeni pogoji za nacionalizacijo, ki jih je predvideval zakon, in so neutemeljena pritožbena izvajanja, da sodišče prve stopnje ni raziskovalo, ali je bila pravna prednica tožnikov jugoslovanska ali tuja državljanka. Odločilne so odločbe, ki so bile izdane v upravnem postopku in je bila njihova pravilnost lahko predmet preizkusa le v upravnem postopku s predvidenimi pravnimi sredstvi. Tožniki v pritožbi zmotno menijo, da lahko sodišče sedaj znova v sodnem postopku kljub obstoječim upravnim odločbam presoja, ali so bili pogoji za nacionalizacijo pravilno ugotovljeni.

Za odločanje v tej zadevi je odločilnega pomena dejstvo, da je za območje bivše cone B, kjer se nahajajo sporne nepremičnine, ZNZGP stopil v veljavo 08.10.1972 in da je bila tedaj pravna prednica tožnikov že (so)lastnica spornih nepremičnin, ki so bile nacionalizirane po uveljavitvi prej navedenega zakona z dvema odločbama z dne 04.12.1976 in z odločbo z dne 07.06.1978. Po 08.10.1972 je bilo mogoče nacionalizirati nepremičnine na območju bivše cone B tudi tujcem, ki so že bili lastniki teh nepremičnin. Časovno zaporedje veljavnosti posameznih predpisov na različnih območjih tedanje R.S. je v izpodbijani sodbi obrazložilo že sodišče prve stopnje, ki poudarja, da je 28.04.1948 stopila v veljavo novela ZNZGP, ki je v 1.odst. 7.a čl. določila, da se z dnem njene uveljavitve nacionalizirajo in preidejo v državno last vse nepremičnine, ki so last tujcev, če ne gre za izjeme, ki so določene v 2.odst. istega člena. Taka izjema pa ni bila predpisana za nepremičnine, pridobljene z dedovanjem, temveč so bile iz nacionalizacije izvzete nepremičnine kmetov, ki so sami obdelovali svojo zemljo, stanovanjske zgradbe, ki so jih lastniki rabili za svoje stanovanje in nepremičnine predstavništev tujih držav, ki so bile uporabljene za službene potrebe. Zato ne držijo pritožbene trditve, da gre v primeru pravne prednice tožnikov za izjemo od nacionalizacije, ker je nepremičnine pridobila z dedovanjem. Nacionalizacija ni bila odvisna od vprašanja, na kakšni podlagi (s pravnim poslom, dedovanjem, itd.) je tuj državljan postal lastnik premoženja, ki se je nacionaliziralo (prim. II Ips 634/2000). Ta novela je sicer sprva veljala le na ozemlju, ki je bilo pod jurisdikcijo takratne države FLRJ, ne pa na območju takratne cone B. Jugoslovanska jurisdikcija se je na to območje razširila šele po sklenitvi Londonskega memoranduma in po sprejemu Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ (Ur. l. FLRJ, št. 45/54). Na podlagi pooblastila iz tega zakona je takratni zvezni izvršni svet sprejel Uredbo o izvajanju zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je razširila civilna uprava FLRJ, in s katero je bilo podrobneje urejen način in tudi samo izvajanje zakonov, med drugim tudi ZNZGP. Prav glede tega zakona je uredba v 6.odst. 6.čl. določila, da se določba 7.a čl. ZNZGP, ki se nanaša na nacionalizacijo nepremičnin tujih državljanov, na tem ozemlju ne uporablja. Zato v tem obdobju na območju bivše cone B ni bilo pogojev za izvajanje nacionalizacije nepremičnin tujih državljanov. Pogoji so nastopili šele s spremembo uredbe (Ur. l. SFRJ, št. 51/72), ki je črtala izjemo iz 6.odst. 6.čl. uredbe. Ta sprememba je pričela veljati 08.10.1972, torej takrat, ko je bila pravna prednica tožnikov, ki je bila tuja državljanka, na podlagi dedovanja že (so)lastnica spornih nepremičnin (sklep o dedovanju z dne 13.6.1963). Pravni položaj posameznikov iz različnih območij sedanje R.S. (tedanje J.) je torej bil različno urejen z različnimi pravnimi akti v različnih časovnih obdobjih, zaradi česar je imel za posameznike v določenem obdobju različne pravne posledice. Navodilo iz leta 1948, na katerega se sklicuje pritožba, se glede na vsebino citiranih predpisov lahko nanaša le na tiste tujce, ki so pridobivali nepremičnine z dedovanjem po 08.10.1972, kar pa ni bil primer pravne prednice tožnikov. Opisano časovno zaporedje uveljavitve ZNZGP, njegove novele, uredbe in njene novele ob primerjavi s časovnim zaporedjem dogodkov na strani tožeče stranke oziroma pravne prednice tožnikov, potrjujejo sklepanje, da je bila dne 04.12.1967 in 07.06.1978 v upravnem postopku opravljena nacionalizacija spornih zemljišč izvedena zakonito. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da na dan smrti pravne prednice tožnikov (02.02.1981) ni bilo izkazano njeno lastništvo spornih zemljišč, zato to premoženje ni bilo predmet dedovanja in posledično tožniki niso pridobili lastninske pravice. Iz gornjih razlogov pritožba ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (člen 353 ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. čl. ZPP in 1. odst. 154. čl. ZPP).