Jedro

Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za uporabo določb ZMZ za obravnavo tožnikove prošnje po konceptu varne tretje države. Tožnik se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, Hrvaška je bila z odlokom Vlade RS razglašena za varno tretjo državo, Vlada je s tem seznanila Evropsko komisijo, tožnik je bil seznanjen s tem, da bo njegova prošnja obravnavana po konceptu varne tretje države, dana mu je bila možnost dokazovanja, da zanj Hrvaška ni varna država, Hrvaška pa je bila seznanjena, da tožnikova prošnja ni bila vsebinsko obravnavana.

Uporaba instituta varne tretje države ne more biti pogojevana z obstojem predhodno sklenjenega (formalnega ali neformalnega) sporazuma med državama oziroma celo z enostransko zavezo konkretne države Sloveniji, na kakšen način bo izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite.

ZMZ je kot pogoj za uporabo pravil oziroma za začetek postopka po konceptu varne tretje države določil pogoj, da se je prosilec prej nahajal v tej varni tretji državi in s tem je vzpostavljena tudi zveza med prosilcem in varno tretjo državo, kar je v skladu s Postopkovno direktivo, ki izrecno ne določa, kakšna naj bi bila ta zveza.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba (2. točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1338/2011-4 z dne 25. 7. 2011 se spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje ugodilo tožnikovi tožbi zoper sklep tožene stranke z dne 11. 7. 2011, s katerim je bila zavržena njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, navedeni sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje tožniku, da tožena stranka ni odgovorila na ugovore v zvezi z razlago pojma „nahajal“ iz 60. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ). Ni sporno, da se je tožnik pred prihodom v Slovenijo „nahajal“ na Hrvaškem, ni pa mogoče zaradi tega govoriti o „zvezi“ med tožnikom in Hrvaško, zaradi katere bi bilo „smiselno“, da „odide“ na Hrvaško, kot to predvideva pravo EU (določba 27.(2)(a) člena Procesne direktive), saj ne gre za vsebinsko povezavo med prosilcem (tožnikom) in tretjo državo (Hrvaško). Poleg tega tožena stranka pred odločitvijo ni ugotavljala, ali bo Hrvaška „vsebinsko“ obravnavala prošnjo, ali pa bo tožnika izročila naslednji državi. Tožena stranka je sicer tožnika seznanila, da bo vodila postopek po konceptu varne tretje države, vendar je tožnik ugovarjal, da Hrvaška zanj ni varna država, saj v njej nikoli ni bil, je ni videl niti slišal zanjo. V takih okoliščinah bi se morala tožena stranka prepričati, da je tretja država res varna za tožnika in njegove specifične okoliščine.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov in Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne in potrdi sklep tožene stranke oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ugovarja argumentaciji glede procesnih kršitev, saj je bil tožnik seznanjen, da bo postopek voden po konceptu tretje varne države, na izrecno vprašanje, torej mu je bila dana možnost, da pojasni, zakaj bi ne bila Hrvaška zanj varna država, pa ni navedel prepričljivih argumentov. Zavrača tudi interpretacijo sodišča prve stopnje v zvezi s pojmom „nahajati“. ZMZ namreč določa le, da je treba ugotoviti, ali se je prosilec nahajal v tej tretji varni državi pred prihodom v Slovenijo, ne določa pa, da bi morala med prosilcem in tretjo državo obstajati kakšna vez ali vsebinska povezava. Vlada Republike Slovenije je Hrvaško z odlokom razglasila za tretjo varno državo in o tem obvestila tudi Evropsko komisijo. Glede na tožnikove izjave tožena stranka nima podlage za sklepanje, da Hrvaška ne bi bila varna za tožnika. Koncept tretje varne države pa se ne ukvarja s presojanjem razlogov, zaradi katerih je prosilec zapustil izvorno državo.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo v primeru, da bo Vrhovno sodišče razlagalo določbe ZMZ in Direktive glede tretje varne države in zveze s prosilcem drugače, kot sodišče prve stopnje, predlaga sprožitev postopka pred Sodiščem evropske skupnosti (predhodno vprašanje) in ob tem opozarja še na tožbene predloge, do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo zaradi ugoditve tožbi, za sprožitev postopka pred Ustavnim sodiščem za oceno ustavnosti 62. člena in prvega odstavka 63. člena ZMZ.

5. Pritožba je utemeljena.

6. ZMZ v 60. členu določa, da je varna tretja država država, v kateri se je prosilec nahajal pred prihodom v Republiko Slovenijo, in je zato pristojna za vsebinsko obravnavanje prošnje. Da se država razglasi za varno tretjo državo, mora izpolnjevati določene pogoje, in sicer, da v njej: življenje in svoboda nista ogroženi zaradi rase, vere, državljanstva, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja; v skladu z Ženevsko konvencijo spoštuje načelo nevračanja; spoštuje prepoved odstranitve, ki bi kršila prepoved mučenja ter krutega, nečloveškega in ponižujočega ravnanja, kakor je določena v mednarodnem pravu; obstaja možnost zaprositi za status begunca ter, če je ugotovljeno, da je oseba res begunec, pridobiti zaščito v skladu z Ženevsko konvencijo (61. člen ZMZ). Varno tretjo državo na podlagi teh kriterijev določi Vlada Republike Slovenije. Osnovna presoja izpolnjevanja kriterijev je torej narejena že ob sprejemu odloka o določitvi države za varno tretjo državo. O določitvi države kot varne tretje države na podlagi tega zakona pa Vlada Republike Slovenije obvesti Evropsko komisijo.

7. V postopkih po 60. in 62. členu ZMZ (po določbi drugega odstavka 62. člena ZMZ je pogoj za začetek postopka po konceptu evropske varne tretje države, da je prosilec poskušal nezakonito vstopiti ali je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije iz evropske varne tretje države) pristojni organ prošnjo prosilca, ki prihaja iz varne tretje države, s sklepom zavrže (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Prosilec pa lahko ves čas trajanja postopkov iz prejšnjega odstavka predloži dokaze, da zadevna država zanj osebno ni varna tretja država.

8. Direktiva sveta 2005/85/ES z dne 1. 12. 2005 o minimalnih standardih glede postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca v državah članicah (v nadaljevanju Postopkovna direktiva) glede koncepta varne tretje države med drugim določa, da je uporaba tega koncepta možna na podlagi pravil nacionalne zakonodaje, vključno pravil, ki zahtevajo zvezo med osebo, ki išče azil, in zadevno tretjo državo, na podlagi katerih bi bilo smiselno, da ta oseba odide v to državo (člen 27 (2)(a)). Z uveljavitvijo ZMZ je bila ta direktiva implementirana v slovensko zakonodajo. Iz zakonodajnega gradiva (obrazložitve k posameznim členom) je razvidno, da je v 60. členu ZMZ opredeljen nacionalni koncept varne tretje države, v 61. členu ZMZ pa so povzeti kriteriji za določitev varne tretje države, kot so taksativno navedeni v 27. členu Postopkovne direktive. ZMZ je kot pogoj za uporabo pravil oziroma za začetek postopka po konceptu varne tretje države določil tudi pogoj, da se je prosilec prej nahajal v tej varni tretji državi in s tem je vzpostavljena tudi zveza med prosilcem in varno tretjo državo. Postopkovna direktiva natančneje ne določa, kakšna naj bi bila ta zveza (oblika, trajanje ipd.), razen določila, da je zaradi te zveze smiselno, da prosilec odide v to državo.

9. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik v Republiko Slovenijo prišel iz Republike Hrvaške. Prav tako iz ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je nezakonito vstopil na ozemlje Republike Slovenije. Torej se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem in s tem je že bila vzpostavljena njegova zveza s to državo, saj je bil na njenem ozemlju, pa čeprav nezakonito in ga pristojni organi niso obravnavali. Dejstvo je, da je (sicer na nelegalen način) prepotoval Hrvaško, da je prispel do Slovenije. Ne Postopkovna direktiva ne ZMZ pa ne zahtevata oziroma postavljata dodatnih pogojev ali kriterijev kot npr. čas bivanja, sklenitev zakonske zveze, formaliziranje bivanja ipd., kar zmotno trdi tožnik.

10. Kot izhaja iz citirane določbe drugega odstavka 63. člena ZMZ lahko prosilec ves čas trajanja postopkov predloži dokaze, da varna tretja država zanj osebno ni varna tretja država, kar je tudi v skladu z določbo člena 27 (2) (c) Postopkovne direktive. Čeprav je Republika Slovenija z odlokom razglasila Hrvaško za varno tretjo državo, pa to ne pomeni, da gre za neizpodbojno domnevo, da je to za konkretnega prosilca (tožnika) varna (tretja) država. Vendar pa tožnik v zvezi s tem, čeprav je bil posebej, v skladu z zakonom, opozorjen, da bo njegova prošnja obravnavana po konceptu varne tretje države, ni navedel nič takega, iz česar bi se dalo zaključiti, da Hrvaška konkretno zanj ni varna tretja država. Zgolj navedba, da države ne pozna, da zanjo še ni nikoli slišal in v njej nikoli bil, ne more biti podlaga za sklepanje, da Hrvaška zanj ne bi bila varna tretja država. Pri tem konceptu je namreč pomembno tudi to, da ne gre za vračanje v izvorno državo, ampak za predajo pristojni državi izven Evropske unije, ki izpolnjuje visoke kriterije spoštovanja človekovih pravic in s tem tudi azilnega prava, predvsem izvajanje Ženevske konvencije in načela nevračanja.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za uporabo določb ZMZ za obravnavo tožnikove prošnje po konceptu varne tretje države. Tožnik se je pred prihodom v Slovenijo nahajal na Hrvaškem, Hrvaška je bila z odlokom Vlade RS razglašena za varno tretjo državo, Vlada je s tem seznanila Evropsko komisijo, tožnik je bil seznanjen s tem, da bo njegova prošnja obravnavana po konceptu varne tretje države, dana mu je bila možnost dokazovanja, da zanj Hrvaška ni varna država, Hrvaška pa je bila seznanjena, da tožnikova prošnja ni bila vsebinsko obravnavana. Vrhovno sodišče pa se strinja tudi s stališčem tožene stranke, da ni razlogov za dvom, da tožnikova prošnja na Hrvaškem ne bi bila vsebinsko obravnavana, tako glede na splošno znana dejstva o državi kot glede na tožnikove navedbe.

12. Kot je bilo že navedeno, tudi po presoji Vrhovnega sodišča tožniku ni uspelo izkazati, da bi Hrvaška zanj ne bila varna tretja država. Tožnik je navajal le, da Hrvaške ne pozna, ni zatrjeval, da bi imel z državo kakršne koli negativne izkušnje, predvsem pa ni izpodbijal uporabe koncepta varne tretje države zaradi podvrženosti mučenju, krutemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju (člen 27 (2) (c) Postopkovne direktive) in ni zatrjeval, da njegova prošnja ne bo vsebinsko obravnavana oziroma da Hrvaška prošenj vsebinsko ne obravnava. Ker je v Slovenijo prišel s Hrvaške, torej se je pred prihodom v Slovenijo tam nahajal, je s tem, kot je bilo tudi že pojasnjeno, podana podlaga za uporabo določb o varni tretji državi in obravnavi tožnika po tem konceptu, kar je tožena stranka pravilno pojasnila v izpodbijanem sklepu, zato so tožbeni ugovori glede tega neutemeljeni.

13. Neutemeljene so tožbene navedbe glede vsebinske obravnave prošnje v varni tretji državi (kar je že pojasnjeno) in neobstoja medsebojnega sporazuma. Vrhovno sodišče je namreč tudi že zavzelo stališče, da uporaba instituta varne tretje države, konkretno Republike Hrvaške, ne more biti pogojevana z obstojem predhodno sklenjenega (formalnega ali neformalnega) sporazuma med državama oziroma celo z enostransko zavezo Republike Hrvaške Sloveniji, na kakšen način bo izvajala svoje pristojnosti oziroma izvrševala svoje predpise s področja mednarodne zaščite. Sklenitev tovrstnega sporazuma med državama sicer lahko v medsebojno korist pripomore pri uresničevanju koncepta varne tretje države, ne more pa biti obvezen pogoj, saj tovrstnega sporazuma v zvezi z uresničevanjem tega koncepta ne predvidevata niti ZMZ niti Postopkovna direktiva (sodba Vrhovnega sodišča I Up 63/2011 z dne 17. 2. 2011).

14. Kot je tudi bilo obrazloženo, je z implementacijo Postopkovne direktive v ZMZ vnesena določba, da se je prosilec moral v varni tretji državi prej nahajati, torej ga ni mogoče vračati v državo, v kateri ni bil. Ne zakon ne direktiva pa ne zahtevata „strožjih“ pogojev oziroma ne postavljata dodatnih zahtev, da bi to nahajanje moralo biti časovno daljše, formalizirano (legalno, na podlagi vizuma, kot navaja tožnik) ali kaj drugega. ZMZ je kot pogoj za uporabo pravil oziroma za začetek postopka po konceptu varne tretje države določil pogoj, da se je prosilec prej nahajal v tej varni tretji državi in s tem je vzpostavljena tudi zveza med prosilcem in varno tretjo državo, kar je v skladu s Postopkovno direktivo, ki, kot že navedeno, izrecno ne določa, kakšna naj bi bila ta zveza. Po presoji Vrhovnega sodišča je s tem v zakonu dovolj natančno in jasno določeno, v katero državo in pod kakšnim pogojem je mogoče prosilca vrniti ob uporabi koncepta varne tretje države. Zato so tožbene navedbe, da je zakon nejasen in nedoločen, kar bi bilo nasprotju z načeli Ustave RS, neutemeljene. Vrhovno sodišče zato meni, da iz navedenih razlogov ni treba postaviti vprašanja za predhodno določanje SEU niti vložiti zahteve za presojo skladnosti z Ustavo RS.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 spremenilo tako, da je tožbo zoper sklep tožene stranke na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, ker je bil postopek pred njegovo izdajo pravilen, sklep pa pravilen in na zakonu utemeljen.