Jedro

O istem zahtevku ni mogoče (ponovno) odločati v dveh različnih postopkih. Toženka je o istem zahtevku tožnika že odločila z upravnih aktom, ki se nahaja tudi v upravnem spisu. Sodišče je torej ključno pravno relevantno okoliščino preverilo in ob tem, da tožnik tej ugotovitvi ne nasprotuje, presodilo, da je izpodbijani akt zakonit. To pomeni, da ne drži tožbeni ugovor, da izpodbijani akt nima obrazložitve, ampak je tožnik podal tožbo brez vsebinskega ugovora, ki bi se nanašal na okoliščino, na katero je oprt izpodbijani akt.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka zavrgla prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II Ks …, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp ... z dne 4. 12. 2013. V obrazložitvi akta je navedeno, da je dne 14. 3. 2014 pristojni organ za brezplačno pravno pomoč prejel prošnjo prosilca. Kot izvajalca brezplačne pravne pomoči je predlagal odvetnika A.A. Pristojni organ za BPP je vpogledal v odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Bpp ... z dne 4. 3. 2014, s katero je bila prošnja B.B. za dodelitev brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. II Ks ..., v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp ... z dne 4. 12. 2013 in za vložitev ustavne pritožbe ter pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice, zavrnjena. Iz odločbe je razvidno, da je bila prosilcu s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Ks ... z dne 29. 3. 2013 na njegov predlog in predlog ODT v Ljubljani za izrek enotne kazni izrečena enotna kazen 29 let in 6 mesecev zapora, odločeno je bilo tudi katere prestane kazni se mu vštejejo v izrečeno enotno kazen, v ostalem so pravnomočne sodbe ostane nespremenjene. Zoper sodbo je prosilec vložil pritožbo, ki je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp ... z dne 4. 12. 2013 kot neutemeljena zavrnjena in se je potrdila sodba sodišča prve stopnje. Postopek v prosilčevi kazenski zadevi za izrek enotne kazni je tako pravnomočno končan, prosilec pa se zavzema za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. V 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP je določeno, da organ s sklepom zahtevo zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. O zahtevi, za katero prosilec ponovno vlaga prošnjo, je torej že bilo odločeno, in sicer mu je bil zahtevek v celoti zavrnjen, ker ne izpolnjuje vsebinskega kriterija iz 24. člena ZBPP, ki mora biti podan skupaj s premoženjskim in finančnim. Glede na navedeno je pristojni organ za BPP ugotovil, da gre za zahtevek, o katerem je že bilo odločeno, prosilcu pa je bila izdana zavrnilna odločba. Na podlagi navedenih ugotovitev pristojni organ za BPP ugotavlja, da je prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči nedovoljena, zato je skladno s 1. točko 2. odstavka 37. člena ZBPP v zvezi s 4. točko 1. odstavka 129. člena ZUP odločil, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Tožnik v tožbi pravi, da je brez premoženja in denarnih sredstev in da je zato uveljavljal brezplačno pravno pomoč za ureditev enotne kazni v steku po 53. členu KZ-1 (2. točka 2. odstavka tega člena), in sicer za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ks ... z dne 29. 3. 2013 v zvezi z sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp ... z dne 4. 12. 2013). Sklicuje se tudi na zahteve pravičnosti. Najvišja možna enotna kazen je 20 let, on pa je dobil 29 let in 6 mesecev po novem zakonu, čeprav velja kazenski zakon ob storitvi kaznivega dejanja, in bi se moral uporabiti milejši zakon. Izpodbijani akt nima razlogov oziroma so le-ti pavšalni. Pravi, da mu je kršena pravica iz 13. člena in 1. odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijanega akta, kajti tožnik v tožbi ne navaja nobenega argumenta ali dokaza za to, da je tožena stranka zmotno ugotovila, da je tožnik isti zahtevek podal že predhodno v zadevi opr. št. Bpp ..., o katerem je tožena stranka že odločila z upravnim aktom z dne 4. 3. 2014. O istem zahtevku pa ni mogoče (ponovno) odločati v dveh različnih postopkih. Upravni akt opr. št. Bpp …, z dne 4. 3. 2014 se nahaja tudi v upravnem spisu, zato je sodišče ključno pravno relevantno okoliščino, na katero je tožena stranka oprla izpodbijani akt, preverilo in ob tem, da tožnik ugotovljenemu dejstvu ne nasprotuje, ugotovilo, da je izpodbijani akt zakonit. To pomeni, da ne drži tožbeni ugovor, da izpodbijani akt nima obrazložitve, ampak je tožnik podal tožbo brez vsebinskega ugovora, ki bi se nanašal na okoliščino, na katero je tožena stranka oprla izpodbijani akt. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).