Jedro

Škodni dogodek je posledica skupnega ravnanja dobavitelja in leasingojemalca iz tristranskega razmerja: dobavitelj – leasingodajalec – leasingojemalec. Odgovornost leasingojemalca in dobavitelja je zato solidarna. Ker je leasingodajalec proti dobavitelju že pridobil izvršilni naslov, je treba to upoštevati pri oblikovanju izreka v pravdi. Izrek je treba zato oblikovati tako, da se ob naložitvi obveznosti toženi stranki izrecno upošteva, da gre za solidarno obveznost z obveznostjo iz prvega izvršilnega naslova.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. odstavku točke I. izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „Tožena stranka S.R. je dolžna tožeči stranki V. L. d.o.o., v roku 15 dni plačati: znesek 22.279,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 17.1.2007 do plačila, s tem, da je ta obveznost solidarna z obveznostjo prvotožene stranke iz sodne poravnave, sklenjene pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 345/2006 z dne 4.4.2007 v višini 22.279,31 EUR“.

V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba v nespremenjenem delu potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta sklenili pogodbo o finančnem leasingu. Tožeča stranka je zaradi kršitve pogodbe s strani tožene stranke le-to razvezala in sedaj zahteva plačilo odškodnine.

Tožena stranka pa z nasprotno tožbo zahteva vračilo tistega, kar je plačala, skupaj z obrestmi.

V ponovljenem sojenju je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku po tožbi, zavrnilo pa je zahtevek po nasprotni tožbi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in sodišču predlaga, naj sodbo bodisi razveljavi bodisi spremeni tako, da bo tožbeni zahtevek po tožbi zavrnjen, nasprotnemu tožbenemu zahtevku pa ugodeno. Relevantne pritožbene navedbe bodo razvidne iz nadaljnjega dela obrazložitve, v katerem bo pritožbeno sodišče nanje tudi odgovorilo.

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče glede vprašanja, ali je toženec zaradi protipogodbenega ravnanja odškodninsko zavezan tožeči stranki, soglaša z razlogi in odločitvijo sodišča prve stopnje.

Dejanska podlaga, izpodbijanje le-te ter o razlogih glede začetka teka zamudnih obresti: Odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, so naslednje: pravdni stranki sta sklenili pogodbo o finančnem leasingu; toženec je pogodbo podpisal pri dobavitelju (družbi M.a.), ki ga je sam poiskal; ob podpisu pogodbe je toženec podpisal tudi prevzemni zapisnik, s katerim je potrdil prejem vozila; prevzemni zapisnik in pogodba sta bila posredovana tožeči stranki; toženec vozila nikoli ni prejel; toženec o dejstvu, da vozila ni prejel, tožeče stranke ni obvestil; tožeča stranka je po prejemu prevzemnega zapisnika dobavitelju nakazala kupnino za avtomobil; toženec je zamujal s plačilom prvih dveh obrokov po pogodbi o finančnem leasingu: plačal ju je šele po opominu, ki mu ga je poslala tožeča stranka; nadaljnjih obrokov toženec tožeči stranki ni plačeval; da je tožeča stranka zaradi protipogodbenega ravnanja (nepravočasno plačevanje, prenehanje plačevanja in kršitev pogodbenega dogovora o obveščanju tožeče stranke glede prevzema vozila) pogodbo razvezala.

Tožena stranka v pritožbi napada dejansko ugotovitev o razvezi pogodbe. Pravi, da na podlagi poziva z dne 3.7.2006 do razveze pogodbe ni moglo priti, saj je toženec znesek, h kateremu je bil pozvan, plačal. Dalje poudarja, da tožeča stranka ne zatrjuje, da bi toženca kasneje kadarkoli pisno opominjala k izpolnjevanju obveznosti ali da bi podala razvezno izjavo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbena trditev tožeče stranke, da je do razveze pogodbe prišlo, s strani tožene stranke ni bila prerekana. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP (1) se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Prav nasprotno, namen priznavanja dejstva, da je do razveze prišlo, izhaja iz procesnega ravnanja tožene stranke. Edino, kar je v zvezi z vprašanjem razveze pogodbe tožena stranka navajala, je bilo neutemeljeno sklicevanje na to, da ji poziv z dne 3.7.2006 ni bil pravilno vročen.

Konkludentno procesno soglasje, da je do razveze pogodbe prišlo, pa res ne daje odgovora na vprašanje, kdaj točno je bila pogodba razvezana. To vprašanje pa je pomembno le v zvezi z začetkom teka zakonskih zamudnih obresti. Ta problem na drugem mestu načenja tudi toženčeva pritožba. Na zastavljeno vprašanje je mogoče odgovoriti. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi odločitve o teku obresti (15. stran sodbe) jasno navedlo, da je bil toženec k plačilu vseh odprtih terjatev pozvan z dopisom z dne 3.7.2006 (priloga A4). Dan mu je bil 15 dnevni rok, ki se je iztekel 18.7.2006. Ker je šlo za „zadnji poziv za plačilo odprtih terjatev iz omenjene pogodbe“ s hkratnim opozorilom, da je v primeru, če do 18.7.2006 terjatve ne bodo poravnave, pogodba razvezana že na podlagi tega dopisa. Dejstvo je, da 18.7.2006 vse „odprte terjatve“ niso bile poravnane. Plačan namreč ni bil 3. obrok, ki je zapadel v plačilo 17.7.2006 (glej plan plačil na prilogi A7). Plačan ni bil ne tedaj ne kdaj kasneje. Slednje je bila le nadaljnja v nizu pogodbenih kršitev s strani tožene stranke. Vse navedene kršitve, vključno s slednjo, so utemeljevale oblikovalno upravičenje tožeče stranke, da pogodbo razveže. Razloge za to je navedlo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče nanje sklicuje. Oblikovalno upravičenje se je na podlagi izjave z dne 3.7.2006 udejanilo 18.7.2006. To pa utemeljuje tudi tek zakonskih zamudnih obresti, ki jih je tožeča stranka uveljavljala (šele) od 17.1.2007 dalje.

Tožena stranka v pritožbi znova poudarja, da je prevzemni zapisnik morala podpisati skupaj s pogodbo. Tega ji pač ni bilo treba storiti. Tožene stranke namreč nihče ni mogel prisiliti, da prizna prevzem vozila, čeprav vozila v resnici ni prevzela. S potrditvijo tega neresničnega dejstva, ki je bilo nato nesporno posredovano tožeči stranki, je tožena stranka tožečo stranko (skupaj z dobaviteljem) zavedla in s tem (tudi) nase prevzela vse posledice, ki jih je takšno neresnično dejstvo nato povzročilo – predvsem to, da je tožeča stranka na podlagi prevzemnega zapisnika dobavitelju plačala kupnino. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu pojasnilo, da tožeča stranka ni imela nobenega utemeljenega razloga, da bi ob jasni izjavi v prevzemnem zapisniku še dodatno poizvedovala ali je bilo vozilo s strani dobavitelja v resnici izročeno leasingojemalcu (toženi stranki).

Zgoraj navedena dejanska podlaga je torej tožečo stranko ob pogodbenih določilih upravičevala, da pogodbo razveže in zahteva plačilo odškodnine. Razloge, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče sprejema in se nanje sklicuje.

Izpodbijanje višine prisojene terjatve: Pritožba napada odločitev o višini odškodnine. Trdi dvoje. Prvič, da naj bi tožeča stranka ne podala trditvene podlage glede višine in drugič, da je izračun napačen. Trditve o višini odškodnine je tožeča stranka podala že v tožbi. Navedla je, da znesek 22.279,31 EUR predstavlja preostali del neporavnanih pogodbenih obveznosti. Višino je še nadalje obrazložila v 2. pripravljalni vlogi pod točko VII. Iz navedb je jasno, da je tožeča stranka pri izračunu upoštevala tisto, kar je toženec plačal. Navedeno je odštela od zneska zapadlih in nezapadlih obveznosti po pogodbi. Obenem gre za odškodnino, saj je tožeča stranka kupnino nakazala dobavitelju ter bila ob neizpolnjevanju pogodbe s strani tožene stranke za tak znesek oškodovana. Trditve v drugem odstavku točke III pritožbe so nedovoljene pritožbene novote (337. člena ZPP). Čeprav se pritožba sklicuje na listine, ki so v spisu, takšnih trditev o nepravilnem izračunu tožena stranka doslej namreč ni podala.

Glede vprašanja solidarne zaveze tožene stranke: Pritožba pa utemeljeno opozarja na to, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka odškodninsko zavezana solidarno z dobaviteljem. Pritožbeno sodišče na tem mestu ponavlja razloge iz razveljavitvenega sklepa v tej pravdi. Del vtoževane škode, ki predstavlja plačano kupnino za avtomobil, je tožeča stranka izvajala iz zatrjevanega skupnega škodnega ravnanja tožene stranke in dobavitelja, od katerega je v drugi pravdi že izposlovala izvršilni naslov za znesek kupnine (sodna poravnava VIII Pg 345/2006 z dne 4. 4. 2007; B6). Vendar neizpolnjeni izvršilni naslov zoper enega izmed navadnih sospornikov ne pomeni prenehanja terjatve zoper drugega navadnega sospornika (395. čl. OZ). Res pa je, da narava navadnega sosporništva omogoča konkretno postopanje tožeče stranke, ki očitno cilja na ločeno obsodbo dobavitelja (kar je že dosegla) in leasingojemalca, vsakega kot samostojnega dolžnika. Nevarnost, da bi tožeča stranka (na procesno dopusten način) dosegla (materialnopravno nedopustno) izvršbo zoper oba solidarna dolžnika v celoti, je mogoče preprečiti z ustreznim oblikovanjem izreka. Sodišče, ki v zadevi sodi pozneje, upošteva izvršilni naslov zoper enega solidarnega dolžnika tako, da v poznejši sodbi zoper drugega solidarnega dolžnika upošteva obstoj solidarne zaveze do zneska, do katerega je zavezan že pravnomočno obsojeni prvi solidarni dolžnik (do te višine odgovarja drugi dolžnik zgolj solidarno s prvim, za morebitno obveznost nad tem zneskom pa samostojno; primerjaj sodbe VS RS II Ips 554/2000 z dne 22. 2. 2001, III Ips 12/98 z dne 23. 9. 1999 ter II Ips 500/2008 z dne 21. 9. 2008).

Pravna podlaga solidarne odgovornosti je podana v 186. členu OZ (2). Tožeči stranki je škoda nastala v tristranskem pogodbenem razmerju: leasingodajalec – leasingojemalec - dobavitelj, ki je specifično. Res je, da so pravice in dolžnosti med strankami tega tristranskega razmerja, določene z ločenimi pogodbami. Vendar pa gre za življenjsko celovit primer in tudi škoda, ki je tožeči stranki nastala, je posledica prvin, ki ne izvirajo zgolj iz enega (izoliranega) pogodbenega razmerja, marveč iz tristranskega razmerja kot življenjske celote. S podpisom prevzemnega zapisnika, ki je bil lažen, sta tožečo stranko zavedla dobavitelj in leasingojemalec skupaj. To je botrovalo temu, da je tožeča stranka dobavitelju nakazala kupnino, česar sicer ne bi storila. Za tako nastalo škodo sta odgovorna tako dobavitelj kot leasingojemalec. Nepošteno in v nasprotju s temeljnim načelom o plačilu odškodnine v višini dejanske škode (to pravilo uresničuje splošno načelo izravnalne pravičnosti) bi bilo, če bi tožeča stranka zaradi protipravnega ravnanja drugih dveh udeležencev tristranskega pravnega razmerja, ki je sedaj postalo (tudi) odškodninsko razmerje, prejela dvojno odškodnino (oziroma izvršilni naslov za dvojno odškodnino). Tega ne spremeni dejstvo, da se v tem življenjskem primeru mešajo prvine poslovne in neposlovne odškodninske odgovornosti. Dejstvo je, da je škoda samo ena.

Tega se zaveda tudi tožeča stranka, ko v odgovoru na tožbo priznava, da gre v njenem razmerju do dobavitelja in leasingojemalca za solidarne zavezance. Vendar pa ob trditvi, da je to mogoče upoštevati v izvršilnem postopku, spregleda, da to drži le v primeru, če tako določa drugi izvršilni naslov, sicer pa ne.

Tožeča stranka na eni in dobavitelj (družba M.A. d.o.o.) skupaj s porokom S. Š. na drugi strani, sta v pravdi Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VIII Pg 345/2006, dne 4.4.2007 sklenila sodno poravnavo, s katero se je dobavitelj (družba M. A. d.o.o.) zavezala tožeči stranki plačati 61.728,64 EUR. S. Š. se je obenem zavezal kot porok (glej prilogo B6). V pravdi VIII Pg 345/2006 je tožeča stranka uveljavljala sestavljeni zahtevek. Poleg zneskov iz dveh drugih tristranskih razmerij, katerih opredelilna prvina je finančni leasing podobne zgodbe, kot je obravnavana, je celoti uveljavljala tudi to, kar uveljavlja v tej pravdi. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje na 13. strani sodbe sledi, da je v znesku po sodni poravnavi v celoti zajet tudi znesek plačane kupnine iz obravnavanega tristranskega razmerja.

Ker je tako, je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo v tistem delu, v katerem se zavzema za oblikovanje takšnega izreka, ki bo upošteval, da je denarna obveznost, ki jo je dolžna izpolniti tožena stranka po tej sodbi solidarna z obveznostjo družbe M.A., d.o.o. v višini 22.279,31 EUR iz sodne poravnave Okrožnega sodišča v Ljubljani, VIII Pg 345/2006 z dne 4.4.2007. Glede nasprotne tožbe: Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, da se zahtevek po nasprotni tožbi zavrne in sprejema razloge izpodbijane sodbe. Na toženčevo pritožbeno navedbo, češ da ni jasno, od kod sodišču zavrnjen znesek v višini 9.063,17 EUR, ko pa je s spremenjeno tožbo vendar uveljavljal zahtevek v višini 10.634,82, pa pritožbeno sodišče odgovarja, da je bil znesek, ki presega 9.063,17 EUR že pravnomočno zavrnjen in ni bil predmet ponovnega sojenja (glej izrek prve sodbe, opr. št. P 511/2007-II-42 z dne 21.9.2009, saj tožena stranka odločitve v točki V izreka navedene sodbe tedaj s pritožbo ni izpodbijala).

Odločitev pritožbenega sodišča in pooblastilo zanjo: Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi ugodilo v tistem delu, v katerem se zavzema za takšno spremembo izpodbijane sodbe, da bo njena obveznost solidarna z zavezo prvotožene stranke po poravnavi, sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, opr. št. VIII Pg 345/2006, dne 4.4.2007. V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo, saj pritožba ni utemeljena, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

O stroških postopka: Tožeča stranka je tudi po spremenjeni sodbi z bistvom svojega zahtevka uspela, pravda pa je bila za to v celoti potrebna (tretji odstavek 154. člena ZPP). Ker je tako, pritožbeno sodišče v stroškovno odločitev sodišča prve stopnje ni posegalo. Iz enakih razlogov pa je sodišče tudi odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške. Ker tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja (beri: odločitev bi bila enaka tudi, če odgovora na pritožbo v konkretnem primeru ne bi vložila), je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške zanj krije sama. Materialnopravna podlaga za odločitev je podana v 155. členu ZPP.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001)