Jedro

Obdolženec je namreč po prvi pravnomočni obsodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti II K 5998/2014 z dne 11. 3. 2014, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, kontinuirano nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj tako, da glede na obdobje njihove storitve v nobenem primeru oziroma za nobeno obsodbo, v času izreka izpodbijane sodbe niso bili podani zakonski pogoji za izbris iz kazenske evidence (list. št. 28 do 29 v spisu). Zagovornik ima sicer prav, da je glede na zakonsko podlago, kot tudi stališča sodne prakse, tudi povratnik lahko deležen alternativne oblike izvršitve izrečene zaporne kazni, vendar je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da za ponovno ugoditev takemu predlogu obrambe in obdolženca ni utemeljene podlage, glede na vse ugotovljene okoliščine pravilna in razumna. Po podanem pouku, da se lahko na predobravnavnem naroku izjavi o krivdi, je obdolženec izjavil, da krivdo po obtožbi priznava, ne priznava pa priglašenih premoženjsko pravnih zahtevkov. Sodnik je nato presodil, da je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Na tej podlagi, ki pomeni ustrezno presojo sodišča v skladu z določbami prvega odstavka 285.c člena ZKP, je obdolženčevo priznanje krivde utemeljeno sprejelo. Ob tem pa je treba poudariti, da so vsi odtujeni predmeti in njihove vrednosti navedeni v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja po obdolženčevem priznanju krivde.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega P. O. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Po prvem odstavku 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolženca oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, nagrada in potrebni izdatki zagovornika pa se po prvem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku izplačajo iz proračunskih sredstev.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijano sodbo obdolženega P. O spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena in 54. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po prvem odstavku 205. člena KZ-1 izreklo kazen deset mesecev zapora, v katero mu je na podlagi 56. člena KZ-1 vštelo čas prestan v priporu, od dne 15. 9. 2020 od 17.10 ure dalje. Predlog obdolženca, da se izrečena zaporna kazen izvrši z opravljanjem dela v splošno korist, je kot neutemeljen zavrnilo. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan povrniti oškodovancem premoženjskopravne zahtevke, in sicer B. B. v višini 4.500,00 EUR, A. S. v višini 200,00 EUR in A. P. v višini 100,00 EUR, s preostankom premoženjskopravnega zahtevka v višini 1.500,00 EUR pa je oškodovanca B. B. napotilo na pravdo. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebni izdatki in nagrada zagovornika pa bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi odločbe o kazenski sankciji ter odločbe o premoženjskopravnih zahtevkih, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu izreče nižjo zaporno kazen ter zaporno kazen nadomesti v delu še neprestane kazni z delom v splošno družbeno korist, premoženjskopravne zahtevke oškodovancev B. B., A. S. in A. P. pa zavrne in jih napoti na pot pravde.

3. Na zahtevo zagovornika je višje sodišče o seji senata obvestilo obe stranki in tudi zagovornika, glede na izkazana obvestila ter odsotnost obdolženca in njegovega zagovornika, pa je sejo ob navzočnosti višjega državnega tožilca opravilo po določbi četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po mnenju zagovornika je obdolžencu izrečena zaporna kazen previsoka. Obramba je že tekom postopka, na podlagi očitane predkaznovanosti s strani obtožbe, izpostavila, da je obdolženec po nekaterih izmed citiranih sodb bil tudi pogojno obsojen in je tekom odločanja v predmetni zadevi že moral biti opravljen izbris pogojne obsodbe iz IKE. Zato je predkaznovanost obdolženca, ki jo je sodišče pri izreku zaporne kazni upoštevalo kot obteževalno okoliščino, bistveno milejša. 6. S povzetimi pritožbenimi navedbami zagovornik po vsebini uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, ki je podana, če je bila z odločbo o kazni prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu. Po trditvah zagovornika je torej sodišče med obteževalnimi okoliščinami pri izreku zaporne kazni obdolžencu upoštevalo izpis iz kazenske evidence, ki se ne bi smel uporabiti, ker bi nekatere v njem navedene obsodbe morale biti že izbrisane. Vendar zagovornik nima prav. Primarno niti ne navede oziroma konkretizira sodbe, ki bi po njegovem mnenju že morala biti izbrisana iz kazenske evidence, višje sodišče pa tudi pri uradnem preizkusu ni ugotovilo pogojev za zakonsko rehabilitacijo katerekoli izmed zabeleženih oziroma vpisanih obsodb, izrečenih obdolžencu. Obdolženec je namreč po prvi pravnomočni obsodbi Okrajnega sodišča v Murski Soboti II K 5998/2014 z dne 11. 3. 2014, s katero mu je bila izrečena pogojna obsodba, kontinuirano nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj tako, da glede na obdobje njihove storitve v nobenem primeru oziroma za nobeno obsodbo, v času izreka izpodbijane sodbe niso bili podani zakonski pogoji za izbris iz kazenske evidence (list. št. 28 do 29 v spisu). Zatrjevana kršitev torej ni podana.

7. Neutemeljeno zagovornik očita izpodbijani sodbi nekonkretiziranost predkaznovanosti obdolženca, ker ni navedeno, na katere pravnomočne kazenske sodbe se sodišče pri tem sklicuje, in da zato izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar po oceni obrambe pomeni absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je v točki 5 obrazložitve izpodbijane sodbe med obteževalnimi okoliščinami upoštevalo in poudarilo večkratno pravnomočno kaznovanost obdolženca, tudi za istovrstna kazniva dejanja, tako, da gre dejansko za specialnega povratnika izvrševanja kaznivih dejanj zoper premoženje drugih. Povsem logično je, da je podlaga sklicevanju sodišča na obdolženčevo večkratno predkaznovanost lahko zgolj vsebina izpiska iz kazenske evidence, ki je sestavni del kazenskega spisa in torej v vsakem primeru preverljiv podatek. Zato bi bilo ponovno naštevanje vseh pravnomočnih obsodb odvečno in nepotrebno, saj gre za obdolžencu znana dejstva, obramba jih ima možnost v vsakem trenutku preveriti v kazenskem spisu, nenazadnje pa je bil izpisek iz kazenske evidence v dokazne namene tudi prebran na naroku za izrek kazenske sankcije. Utemeljitev izpodbijane sodbe glede obdolženčeve predkaznovanosti zato po mnenju višjega sodišča v celoti izpolnjuje standard ustrezne obrazloženosti, tako, da obdolžencu omogoča učinkovito sodno varstvo. Uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

9. Obdolžencu izrečena zaporna kazen pa je tudi po izbiri vrste in odmeri višine kazenske sankcije povsem primerna in ustreza vsem ugotovljenim okoliščinam, ki jih je sodišče prve stopnje utemeljilo s prepričljivimi razlogi, višje sodišče pa jim v celoti pritrjuje. Ob poudarjenih olajševalnih okoliščinah, ko je obdolženec kaznivo dejanje odkrito priznal ter obžaloval in upoštevaje njegov ekonomsko socialni položaj, so obdolženčeva večkratna predkaznovanost, tudi za istovrstna kazniva dejanja, teža in nevarnost storjenega dejanja in stopnja njegove kazenske odgovornosti tiste posebne obteževalne okoliščine, zaradi katerih je tudi po presoji višjega sodišča izrečena kazen deset mesecev zapora pravična in primerna kazenska sankcija in je ne gre spreminjati v korist obdolženca.

10. Izčrpna, jasna in s konkretnimi razlogi utemeljena je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi predloga obdolženca, da se izrečena zaporna kazen izvrši z opravljanjem dela v splošno korist. V drugem odstavku na strani 6 obrazložitve sodbe je sodišče po vseh ugotovljenih okoliščinah prepričljivo argumentiralo, da ni prav nobenega zagotovila, da bi kakršenkoli alternativni način izvrševanja zaporne kazni imel učinek na obdolženca v smeri, da kaznivih dejanj ne bi ponavljal in je tako vsekakor podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženec na prostosti lahko kazniva dejanja spet ponovil. Zato je pritožbeni očitek zagovornika o pomanjkanju razlogov ali bo alternativni način izvršitve kazni zapora pri obdolžencu dosegel isti namen kot zapor, torej zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka, neutemeljen. Enako velja za pritožbeno nasprotovanje tej odločitvi sodišča po vsebini. Sodišče prve stopnje ni spregledalo, da se je obdolžencu do sedaj izrečena zaporna kazen že dvakrat izvršila z delom v splošno korist, pri čemer je utemeljeno poudarilo, da je kljub ugoditvi njegovim predlogom za alternativno izvršitev zaporne kazni konstantno ponavljal kazniva dejanja, tako v času, ko so mu tekle preizkusne dobe po izrečenih pogojnih obsodbah, kaznivo dejanje pa je storil tudi v času, ko je opravljal delo v splošno korist. Zato ponovno pritožbeno zavzemanje zagovornika za izvršitev izrečene zaporne kazni obdolžencu z delom v splošno korist, ne more biti uspešno. Zagovornik ima sicer prav, da je glede na zakonsko podlago, kot tudi stališča sodne prakse, tudi povratnik lahko deležen alternativne oblike izvršitve izrečene zaporne kazni, vendar je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje, da za ponovno ugoditev takemu predlogu obrambe in obdolženca ni utemeljene podlage, glede na vse ugotovljene okoliščine pravilna in razumna.

11. Zagovornik se pritožuje tudi zaradi odločbe o priznanih premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancem. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da v kazenskem spisu ni natančnih podatkov o vrednosti odtujenih stvari oškodovancu B. B., prav tako ni znano stanje ukradenih stvari pred odtujitvijo, odločitev sodišča o višini premoženjsko pravnega zahtevka pa je podana po prostem preudarku. Enako velja za odločitev o priznanih premoženjskopravnih zahtevkih oškodovancema A. S. in A. P., saj gre za njune subjektivne vrednosti, ki jih pravni red ne sme priznavati.

12. Obdolžencu izrečena sodba je sodba, izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde. Obdolženec je namreč krivdo po obtožbi na predobravnavnem naroku priznal, sodišče je njegovo priznanje sprejelo in na tej podlagi, po opravljenem naroku za izrek kazenske sankcije, izreklo sodbo na podlagi sprejetega priznanja krivde. Iz zapisnika o predobravnavnem naroku izhaja, da je sodnik obdolženca opozoril v smislu določb 3. do 5. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, obdolženec pa je nato izjavil, da v celoti razume obtožnico, ve za katera dejanja teče postopek in se bo lahko izjavil o krivdi po obtožnici tožilstva, v zvezi z očitanimi dejanji nima nobenih pomislekov oziroma nejasnosti, razume pa tudi predočene priglašene premoženjskopravne zahtevke oškodovancev. Po podanem pouku, da se lahko na predobravnavnem naroku izjavi o krivdi, je obdolženec izjavil, da krivdo po obtožbi priznava, ne priznava pa priglašenih premoženjsko pravnih zahtevkov. Sodnik je nato presodil, da je obdolženec razumel naravo in posledice danega priznanja, da je bilo priznanje dano prostovoljno, da je priznanje jasno in popolno ter podprto tudi z drugimi dokazi v spisu. Na tej podlagi, ki pomeni ustrezno presojo sodišča v skladu z določbami prvega odstavka 285.c člena ZKP, je obdolženčevo priznanje krivde utemeljeno sprejelo. Ob tem pa je treba poudariti, da so vsi odtujeni predmeti in njihove vrednosti navedeni v opisu obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki predstavlja del ugotovljenega dejanskega stanja po obdolženčevem priznanju krivde. Neutemeljene so zato pritožbene trditve zagovornika, da gre za odločitev sodišča po prostem preudarku oziroma vrednosti predmetov po subjektivni oceni oškodovancev. Ker je obdolženec krivdo po obtožbi priznal, je s tem priznal tudi oškodovanje vseh oškodovancev v višinah, kot je navedeno v opisu kaznivega dejanja. Zato je kakršnokoli dodatno ugotavljanje sodišča glede lastnosti, starosti in trenutne vrednosti odtujenih predmetov, nepotrebno.

13. Že Vrhovno sodišče Republike Slovenije je presodilo1, da priznanje kaznivega dejanja sicer ne pomeni hkrati tudi pripoznave odškodninskega zahtevka, pomeni pa priznanje dejstev, ki konstituirajo kaznivo dejanje. Ta dejstva so hkrati tudi dejstva, na katera se opira odločitev o odškodninskem zahtevku, zato v sodbi ni treba posebej navajati razlogov o njihovi ugotovitvi v zvezi s premoženjsko pravnim zahtevkom.

14. Po obrazloženem, in ker višje sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v skladu z določbo 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

15. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, odločitev pa temelji na citiranih določbah ZKP v izreku te sodbe.

1 Sodba VSRS I Ips 46750/2010 z dne 14. 2. 2014.