Jedro

Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnik dejansko uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Ker so v času vložitve te zahteve toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1 in ZUP, bi tožnik z uveljavljanim pravnim varstvom lahko uspel le, če bi bila v ZPIZ-1 ali ZUP podana pravna podlaga za to, da se starostna pokojnina, ki mu je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v letu 1993, ponovno odmeri, tokrat z upoštevanjem zatrjevane ugodnejše pokojninske osnove.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke št. 1002089 z dne 27. 9. 2005 odpravi in da se toženi stranki naloži, da v roku 30 dni izda novo upravno odločbo, v kateri bo tožniku pri odločanju o njegovem zahtevku za ponovno odmero starostne pokojnine upoštevala tudi obdobje od 1. 1. 1991 do 10. 6. 1993, kot tudi osebne dohodke, dosežene v tem času.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Glede odločbe tožene stranke z dne 20. 9. 1995, s katero je ta zavrnila zahtevo za vštetje osebnega dohodka iz let 1991 in 1992 v pokojninsko osnovo, sodišče druge stopnje najprej navaja, da ni mogoče govoriti o pravnomočno razsojeni stvari, nato pa, da je citirana odločba postala formalno pravnomočna. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka, saj so razlogi odločitve v medsebojnem nasprotju. Tožnik ima na podlagi zahteve z dne 10. 11. 2004 glede na četrti odstavek 180. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) pravico do ponovne odmere pokojnine za čas najmanj od 10. 5. 2004 dalje, in sicer z upoštevanjem osebnih dohodkov za leti 1991, 1992 (vključujoč v letu 2004 sodno priznane razlike plače za leti 1991 in 1992). Nižji sodišči sta spregledali 390. člen ZPIZ-1, po katerem ZPIZ-1 tožniku ne more odvzeti pravice do ponovne odmere pokojnine po 185. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ – Ur. l. RS, št. 12/1992 in nadaljnji) in do neprave obnove postopka, na podlagi katere bi bil upravičen do ponovne odmere za celotno obdobje od začetka izplačevanja dalje. Pravilnost tožnikovih stališč potrjuje sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 78/2002. Izpodbijana sodba se napačno sklicuje na 21. člen Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPIZ, Ur. l. SFRJ, št. 23/1982 in nadaljnji), saj se je tožnik upokojil na podlagi določb ZPIZ. Napačna je zato tudi ugotovitev, da mu je bila pokojnina odmerjena v najvišjem možnem odstotku, saj ZPIZ dopušča odmero tudi nad maksimalnih 85 %. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožnik po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev ne bi več smel biti v delovnem razmerju. Takšna razlaga je v nasprotju z 101. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 14/1990 in nadaljnji), tožniku pa je bila tudi kršena ustavno zagotovljena pravica do dela. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podredno, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji).

6. Revizija neutemeljeno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana tudi, če obstaja nasprotje med odločilnimi razlogi sodbe. Sodišče druge stopnje je resda zavzelo stališče glede pravnomočnosti odločbe z dne 20. 9. 1995, vendar ti razlogi sodbe niso bili odločilnega pomena za razsojo. Pritožbeno sodišče jih je podalo le v okviru pojasnitve postopka, ki se je med strankama odvijal pred izdajo izpodbijane odločbe z dne 27. 9. 2005. Razlogi izpodbijane sodbe, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, se nanašajo na presojo zakonitosti odločbe z dne 27. 9. 2005 (kar je tudi predmet tožbenega zahtevka) in so vsebinsko neodvisni od stališč sodišča o odločbi z dne 20. 9. 1995. 7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je tožnik na podlagi delovne dobe, ki mu jo je dokupil delodajalec, na dan 30. 12. 1991 dosegel pokojninsko dobo 40 let in s tem izpolnil pogoj za priznanje pravice do starostne pokojnine. Ker je kljub temu ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu do 10. 6. 1993, mu je tožena stranka z odločbo z dne 9. 7. 1993 priznala pravico do starostne pokojnine od 11. 6. 1993 dalje. Glede na V. točko Sklepa o obsegu in načinu plačila prispevkov za dokup zavarovalne dobe za delavce, katerih delo ni več potrebno (Ur. l. RS, št. 18/1990 in 19/1991, v nadaljevanju: Sklep) se pri izračunu pokojnine za zadnje leto dela šteje zadnje koledarsko leto pred vložitvijo zahteve za dokup, kar je pri tožniku leto 1990. Kot najugodnejše desetletno obdobje za izračun pokojninske osnove je tožena stranka zato upoštevala leta od 1981 do 1990. V tem sporu tožnik zahteva ponovno odmero pokojnine, pri kateri naj najugodnejše desetletno pokojninsko obdobje zajema tudi čas (in s tem plače) od 1. 1. 1991 do 30. 6. 1993, vključujoč razlike v plači, ki so mu bile za leti 1991 in 1992 prisojene s sodbo z dne 6. 7. 2004. 9. Izpodbijana sodba ugotavlja, da je postala odločba z dne 9. 7. 1993 o priznanju starostne pokojnine, v kateri je bilo kot najugodnejše desetletje pokojninske osnove upoštevano obdobje 1981 – 1990, materialno pravnomočna. Tako po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP/86 – Ur. l. SFRJ, št. 47/1986), ki je veljal v času izdaje odločbe z dne 9. 7. 1993 (1), kot po Zakonu o splošnem upravnem postopku, ki je veljal v času izdaje izpodbijane odločbe (2) (Ur. l. RS, št. 80/1999), je pravnomočno odločbo, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo v primerih oziroma na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom.

10. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine, o kateri je tožena stranka odločila z izpodbijano odločbo, tožnik dejansko uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici. Ker so v času vložitve te zahteve toženo stranko pri odločanju zavezovala pravila ZPIZ-1 in ZUP, bi tožnik z uveljavljanim pravnim varstvom lahko uspel le, če bi bila v ZPIZ-1 ali ZUP podana pravna podlaga za to, da se starostna pokojnina, ki mu je bila priznana in odmerjena s pravnomočno odločbo v letu 1993, ponovno odmeri, tokrat z upoštevanjem zatrjevane ugodnejše pokojninske osnove. ZPIZ-1 v nasprotju s prej veljavnim ZPIZ ne vsebuje posebnih določb o razveljavitvi ali spremembi dokončne (oziroma lahko tudi že pravnomočne) odločbe o priznanju pravic iz zavarovanja (269. člen ZPIZ), niti ne omogoča več možnosti posebne, neprave obnove postopka, ki ni bila vezana na rok (270. člen ZPIZ). V skladu z 249. členom ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Po vsebini zahteva, o kateri je tožena stranka odločila z izpodbijano odločbo, ne ustreza primerom in pogojem, ko bi bilo na podlagi izrednih pravnih sredstev iz ZUP (obnova postopka (3), sprememba in odprava odločbe v zvezi z upravnim sporom (4), odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici (5), izredna razveljavitev (6), ničnost odločbe (7)), mogoče doseči spremembo dokončne oziroma pravnomočne odločbe o pravici iz pokojninskega zavarovanja. Tožnik zahteve formalno niti ni uveljavljal kot izredno pravno sredstvo, in tudi tožena stranka ter nižji sodišči je pravilno niso obravnavali v tem smislu. V zahtevi se sicer sklicuje, da bi bilo pri ponovnem izračunu pokojnine potrebno upoštevati dodatno dejstvo (t. j. da so mu bile v letu 2004 s pravnomočno sodno odločbo priznane razlike v plači za leti 1991 in 1992), vendar tudi s tem ne more doseči spremembe pravnomočne odločbe o pokojnini. Navajanje novih dejstev je po 1. točki 260. člena ZUP resda lahko razlog za obnovo postopka, vendar le, če bi moglo pripeljati do drugačne odločbe, če bi bilo uporabljeno v prejšnjem postopku. Dodatno dejstvo, ki ga ponuja tožnik, v času odmere pokojnine v letu 1993 še ni obstajalo, saj so mu bile razlike v plači priznane šele v letu 2004, poleg tega pa za samo odločitev tudi ni pomembno. V obravnavanem sporu gre namreč za pravno vprašanje o tem, katero obdobje je pri ugotavljanju tožnikove pokojninske osnove potrebno upoštevati kot najugodnejše desetletno obdobje. Tožnik se ne strinja z materialnopravno presojo tega vprašanja, kar pa ni obnovitveni razlog. Iz obrazložitve te točke sodbe tako izhaja, da s pomočjo izrednih pravnih sredstev iz ZUP tožnik ne more doseči ponovne odmere pokojnine, pri kateri bi se upoštevalo drugačno najugodnejše desetletno obdobje kot je bilo upoštevano v odločbi iz leta 1993. 11. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik upravičen do ponovne odmere pokojnine na podlagi 180. člena ZPIZ-1. Kot je bilo pojasnjeno že v predhodni točki, gre v obravnavani zadevi za pravno vprašanje o tem, katero desetletno obdobje pokojninske osnove je za tožnika, ki je kljub dokupljeni pokojninski dobi ostal v delovnem razmerju pri delodajalcu, najugodnejše. V določilih ZPIZ-1 ni podlage za to, da bi bilo mogoče tožniku ponovno odmeriti po prejšnjih pokojninskih ureditvah že priznano pokojnino in pri tem v najugodnejše pokojninsko obdobje všteti obdobje vse do dneva prenehanja delovnega razmerja. Na ponovno odmero pokojnine se namreč nanaša le določilo 180. člena ZPIZ-1, ki pa ureja vsebinsko drugačen primer kot je tožnikov: nanaša se na zavarovanca, ki je že uveljavil pravico do pokojnine, se nato reaktiviral (ponovno zavaroval) in nato ponovno uveljavil pravico do pokojnine.

12. Revizija zmotno navaja, da ima ob upoštevanju 390. člena ZPIZ-1 tožnik pravico do neprave obnove postopka in do ponovne odmere že uveljavljene pokojnine zaradi naknadno izplačane ali ugotovljene plače, ki bi se v skladu z zakonom upoštevala za izračun pokojninske osnove (185. člen ZPIZ). V 390. členu ZPIZ-1 je urejeno varstvo pravic, pridobljenih po prejšnjih predpisih. V skladu s prvim odstavkom tega člena se uživalcem, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona, od uveljavitve tega zakona dalje zagotavljajo te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve ZPIZ-1, in se usklajujejo po določbah tega zakona. Citirano določilo pomeni, da tožnik kot uživalec starostne pokojnine, ki mu je bila priznana v letu 1993, zaradi uveljavitve ZPIZ-1 ne sme biti prikrajšan pri uživanju te pravice, ki jo je uveljavil po določilih stare pokojninske zakonodaje. Določila pa ni mogoče razlagati tako, kot to navaja revizija, in sicer da ZPIZ-1 omogoča ponovno odmero tožnikove pokojnine ob uporabi institutov in pravnih sredstev, ki jih je urejal ZPIZ. Da to ni mogoče, izhaja tudi iz obrazložitve v 10. točki te odločbe.

13. Neutemeljena je tudi revizijska navedba, da pravilnost tožnikovih stališč potrjuje sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 78/2002 z dne 8. 4. 2003. V tej zadevi ponovna odmera pokojnine zaradi vštetja dodatne pokojninske dobe ni bila sporna, temveč se je spor nanašal le na vprašanje, od kdaj ima stranka pravico do na novo odmerjene pokojnine. Stališča, zavzeta v citirani sodbi, za odločitev v obravnavani zadevi zato niso pomembna.

14. Do ostalih revizijskih navedb se Vrhovno sodišče ni opredelilo, ker za odločitev niso pomembne (prvi odstavek 360. člena v zvezi z 383. členom ZPP). K zgoraj zavzetim stališčem zgolj pripominja, da bi sicer tožnikova zahteva po ponovni odmeri pokojnine ob pravilni uporabi procesnih pravil morala biti zavržena. V skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP mora organ (v tem primeru tožena stranka) zahtevo zavreči, če je bila o isti upravni zadevi izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo. Tožena stranka je že z odločbo z dne 20. 9. 1995 zavrnila tožnikovo zahtevo, da naj se v pokojninsko osnovo vštejejo tudi plače, ki jih je tožnik prejel od leta 1991 dalje. Za vložitev ponovne zahteve, ki jo je tožnik vložil pri toženi stranki v letu 2004, ni bil izpolnjen pogoj iz citiranega določila ZUP. Kot je bilo že pojasnjeno, je v obravnavani zadevi sporno pravno vprašanje, vendar do spremembe pravne podlage, ki bi omogočala ponovno odmero tožnikove pokojnine z upoštevanjem drugače določenega najugodnejšega pokojninskega obdobja, po izdaji odločbe z dne 20. 9. 1995 ni prišlo. Zato tudi delno spremenjena dejstva (upoštevanje v letu 2004 priznanih razlik v plači), na katera je tožnik oprl ponovno vloženo zahtevo, sama po sebi niso relevantna in ne bi mogla privesti do ugoditve tožbenemu zahtevku.

15. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): 12. člen ZUP/86 Op. št. (2): četrti odstavek 225. člena ZUP Op. št. (3): 260. - 272. člen ZUP Op. št. (4): 273. člen ZUP Op. št. (5): 274.- 276. člen ZUP Op. št. (6): 278. člen ZUP Op. št. (7): 279. člen ZUP