Jedro

Tožnikova kršitev (ko je kot vršilec dolžnosti direktorja tožene stranke samovoljno in protipravno naročil sanacijo cestišča v ulici, kjer stanuje, čeprav ta sanacija ni bila naročena s strani občinske uprave in za navedeno sanacijo odobril plačilo računa ter toženo stranko oškodoval za sporni znesek, ker je občina račun zavrnila) ima vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti (prvi odstavek). Po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 stori to kaznivo dejanje, če storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se II. točka izreka sodbe spremeni tako, da se v tem delu na novo glasi: "II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka."

II. Pritožba tožnika se zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 4. 2012 nezakonita in se razveljavi ter da ga je tožena stranka dolžna vrniti na delo in ga z dnem prenehanja delovnega razmerja, to je od 27. 4. 2012 do 21. 6. 2012 ter od 26. 7. 2012 dalje prijaviti v socialno zavarovanje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugotovi nezakonitost izredne odpovedi, v primeru sodne razveze pa mu prisodi primerno odškodnino, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi povzema vse dosedanje odločitve sodišča prve in druge stopnje in Vrhovnega sodišča RS. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil napotek revizijskega sodišča ugotoviti, ali so podani znaki pridobitve (ne)premoženjske koristi, saj je zaključilo, da temu je tako, ne da bi se povprašalo o dejanskih motivih tožnika. Sodišče nekritično zaključi, da pri sanaciji cestišča v A. ni šlo za nujno delo. Poleg tega je zaključilo, da Občina vse do marca 2012, ko je prejela račun za sanacijo, za slednjo ni vedela, kar pa ne drži, saj drugače izhaja iz izpovedi direktorja Občinske uprave Občine B. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je podan odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Meni, da njegovo ravnanje ne predstavlja kršitve delovnih obveznosti, saj je bila sanacija cestišča nujna. V tožnikovem ravnanju niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. Iz izpodbijane odpovedi niti iz obrazložitve sodbe ne izhaja, v čem naj bi bila pridobljena korist, niti zakaj in s čim naj bi bil motiviran tožnik, da bi bil njegov namen povzročiti toženi stranki škodo. Poudarja, da je tožena stranka Občini račun izstavila šele v marcu 2012, čeprav so bila z njene strani dela izvajalcu plačana že v septembru 2011. Bistveno pa je tudi to, da tožena stranka po zavrnitvi računa s strani Občine zoper Občino ni uporabila sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je v zvezi s pravočasnostjo odpovedi zmotno ugotovilo, da je direktor tožene stranke mag. C.C. za kršitev izvedel šele 30. 3. 2012, ko je tožena stranka s strani Občinske uprave Občine B. prejela zavrnitev računa. Iz zapisnika nadaljevanja 7. seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 21. 11. 2011 izhaja, da je bil direktor tožene stranke že novembra 2011 seznanjen s "problemom sanacije cestišča na D., kar je potrdil tudi v svoji izpovedi. Sodišče njegove izpovedi ni dokazno ocenilo. Ker se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov, sodbe ni mogoče preizkusiti. Prav tako se sodišče ni opredelilo do zapisnika nadaljevanja 7. seje nadzornega sveta niti ga ni dokazno ocenilo v povezavi z ostalimi dokazi, temveč je iz njega protispisno zaključilo nekaj povsem drugega. Zato je podana kršitev določbe 8. člena ZPP. Navaja, da je tožnik že avgusta 2011 Občini poslal račun za sanacijo cestišča. Dejstvo, da so pri toženi stranki šele v marcu 2012 Občini ponovno izstavili račun, pa pomeni, da so si s tem umetno ustvarili tek subjektivnega roka za potrebe postopka odpovedi tožniku. Poleg tega je izdaja računa v marcu 2012 za nekaj, kar je bilo opravljeno v letu 2011, v nasprotju z računovodskimi standardi in uzancami o poslovanju gospodarskih družb. Poleg tega je mag. C.C., ko je postal član nadzornega sveta, s tem prevzel tudi pravice in obveznosti za nadzor poslovanja komunalnega podjetja. Imel je vse možnosti in dolžnosti, da preverja pravilnost in zakonitost poslovanja, pa tega ni pričel učinkovito izvajati. Tako dolžnost je imel tudi kot direktor, ko je s primopredajo poslov dne 15. 11. 2011 prevzel vso potrebno dokumentacijo in se mogel z njo v celoti seznaniti. Sodišče je zmotno zaključilo, da je podan tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi, to je, da nadaljevanje delovnega razmerja zaradi izgube medsebojnega zaupanja ni bilo več možno. Sodišče je pri tem upoštevalo tudi, da je tožnik direktorja grobo žalil, pri tem pa se ni vprašalo, zakaj je do tega prišlo. Napačno je zaključilo, da ponudba sklenitve pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "analitik - planer" dne 23. 3. 2012 ne pomeni nič, ker naj bi direktor tožene stranke šele 30. 3. 2012 izvedel za njegovo kršitev. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Navaja, da bi moralo sodišče glede na to, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, odločiti, da tožena stranka sama nosi svoje pravdne stroške. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in odločitev o stroških postopka spremeni tako, da po petem odstavku 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

4. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita v zvezi z obrazložitvijo sodbe oziroma, ker se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov. Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, v obrazložitvi izpodbijane sodbe glede navedenega ni pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njen preizkus, saj vsebuje jasne razloge za odločitev o zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, med katerimi ni nasprotij.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o protispisnem ugotavljanju dejstev, ki se nanaša predvsem na tolmačenje zapisnika nadaljevanja 7. seje nadzornega sveta z dne 21. 11. 2011. Absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana zgolj takrat, ko obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku ter med samimi temi listinami oziroma zapisniki, ne pa, če sodišče vsebino listine ali zapisnike o izpovedbah v postopku tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Ne drži, da je sodišče prve stopnje protispisno povzelo vsebino zapisnika o nadaljevanju 7. seje nadzornega sveta, zato očitek o protispisnosti ni utemeljen. S tem očitkom pa pritožba uveljavlja predvsem nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, torej drug pritožbeni razlog, vendar prav tako neutemeljeno.

8. Tožnik sodišču prve stopnje v zvezi z oblikovanjem dokazne ocene neutemeljeno očita kršitev 8. člena ZPP. Določba 8. člena ZPP vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej, kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva. V obravnavani zadevi dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje se da ugotoviti, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna dejstva, na podlagi katerih je oblikovalo tudi pravilne dokazne zaključke, zato ni podana relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s kršitvijo 8. člena ZPP.

9. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 23. 4. 2012, po dne 10. 4. 2012 izvedenem zagovoru. V izredni odpovedi mu je očitala štiri kršitve, sodišče prve stopnje pa je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo utemeljenost očitka, da je tožnik v avgustu 2011 naročil sanacijo cestišča v D. v A., ki ni bila naročena s strani Občinske uprave Občine B. Sanacijo cestišča v vrednosti 1.722,00 EUR je po njegovem naročilu izvedel izvajalec E., za kar mu je tožnik dne 5. 9. 2011 odobril plačilo računa št. ..., s čimer je toženo stranko odškodoval za ta znesek.

10. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena takrat veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala, da je s svojim ravnanjem kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja, ta kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena v spornem obdobju veljavnega Kazenskega zakonika (KZ‑1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami in dopolnitvami). Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1 stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti. Po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 stori to kaznivo dejanje, če storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 110. člena ZDR (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki ga je tožena stranka tožniku očitala v zvezi z isto kršitvijo, pa ni podan, ker je tožena stranka zamudila objektivni rok šestih mesecev za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila izredna odpoved podana prepozno. Po drugem odstavku 110. člena ZDR mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od dneva ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

13. Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

14. Bistvena za presojo pravočasnosti izredne odpovedi je ugotovitev sodišča prve stopnje, kdaj je razlog za izredno odpoved tožniku ugotovil direktor tožene stranke. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je direktor tožene stranke mag. C.C. razlog za izredno odpoved ugotovil 30. 3. 2012, ko je tožena stranka s strani Občinske uprave Občine B. prejela dopis - zavrnitev računa št. ... z dne 21. 3. 2012. Občinska Uprava Občine B. je namreč s tem dopisom zavrnila plačilo računa za opravljeno sanacijo cestišča v D. v A., ker je bila sanacija cestišča naročena in izvedena, ne da bi bila predhodno naročena z njene strani. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je šele z zavrnitvijo tega računa tožena stranka oziroma direktor tožene stranke mag. C.C. ugotovil, da tožnik za sanacijo cestišča ni imel naročila oziroma odobritve Občine. Sodišče prve stopnje je ta dokazni zaključek sprejelo tudi ob upoštevanju zapisnika nadaljevanja 7. seje nadzornega sveta tožene stranke z dne 21. 11. 2011, ki ga je pravilno dokazno ocenilo. Tožnik meni, da ta zapisnik dokazuje, da je direktor mag. C.C. že takrat (novembra 2011) vedel, da občina ni odobrila sanacije cestišča in je posledično izredna odpoved, ki jo je tožena stranka tožniku podala 23. 4. 2012, prepozna. To stališče tožnika je zmotno. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da iz navedenega zapisnika nadzornega sveta z dne 21. 11. 2011 izhaja zgolj to, da investicija ni finančno pokrita s strani občine, kar pa še ne zadostuje za zaključek, da je direktor tožene stranke že takrat vedel, da odobritve občine ni bilo oziroma da je ne bo. To pa ne izhaja niti iz izpovedi direktorja tožene stranke, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnik. Pavšalna izpoved direktorja tožene stranke v delu, ki jo izpostavlja tožnik v pritožbi (da so bili razlogi nadzornega sveta za odpoved vsi ti, ki so navedeni, saj je na tej seji z vsemi podatki nadzorni svet že razpolagal), ne utemeljuje drugačnega zaključka glede ugotovitve razloga za izredno odpoved tožniku. Pritožbene navedbe, da je tožnik Občini že avgusta 2011 poslal račun za sanacijo cestišča, so neutemeljene, saj to iz dokaznega postopka ne izhaja. Poleg tega pa teh trditev tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, temveč jih prvič navaja šele v pritožbi, zato predstavljajo pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnik pa tudi ne navaja razlogov, zakaj jih brez svoje krivde ni mogel podati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (337. člen ZPP). Enako pritožbeno novoto predstavljajo pritožbene navedbe, da je izdaja računa v marcu 2012 v nasprotju z računovodskimi standardi in uzancami o poslovanju gospodarskih družb. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 23. 4. 2012, pravočasna, saj je podana znotraj roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

15. Tožnik ne izpodbija ugotovitev, da je kot vršilec dolžnosti direktorja tožene stranke v avgustu 2011 naročil sanacijo cestišča v D. v A., ki jo je po njegovem naročilu izvedel izvajalec E. in da je za navedeno sanacijo dne 5. 9. 2011 odobril plačilo računa št. ... v višini 1.722,00 EUR, ne da bi bila sanacija naročena s strani Občinske uprave Občine B. Iz dopisa Občinske uprave Občine B. z dne 21. 3. 2013 izhaja, da je občina zavrnila plačilo računa, ker sanacija ni bila naročena s strani občinske uprave in o sami izvedbi niso bili obveščeni ter zato, ker se v bližnji prihodnosti v tej ulici predvideva izgradnja novega vodovodnega omrežja ter zato ni bilo potrebe po takšnem obsegu sanacije, kot je bila izvedena. Tožnik v pritožbi navaja, da ne gre za kršitev delovnih obveznosti, ker je šlo za opravo nujnih del zaradi zastajanja vode na cestišču, kar pa ni utemeljeno, saj dokazni postopek tega ni potrdil. 16. V 3. členu Pogodbe za izvajanje gospodarske dejavnosti javne službe rednega letnega vzdrževanja in zimske službe na občinskih cestah v Občini A. z dne 10. 10. 2006 je določeno, da mora tožena stranka pred pričetkom posameznih opravil obvestiti občino o pričetku in lokaciji vzdrževalnih del ter da dela, od katerih je odvisna varnost cestnega prometa in dela, ki preprečujejo škodo ali nevarnost opravi nemudoma in o tem obvesti občino v najkrajšem možnem času. V 13. členu navedene pogodbe pa je določeno, da je tožena stranka v primeru višje sile dolžna nemudoma odpraviti vzroke (poškodbe ceste, ovire na cesti), zaradi katerih je oviran ali ogrožen promet ali zaradi katerih lahko pride do hujših poškodb ceste in večje materialne škode. Če to ni mogoče, je dolžna označiti ovire in zavarovati promet s predpisano prometno signalizacijo, izvesti nujne ukrepe za zavarovanje ceste in vzpostaviti prevoznost ceste, če je to možno. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da pri sanaciji cestišča ni šlo za opravo nujnih del. Sodišče prve stopnje je za tak zaključek imelo zadostno podlago v pisni izjavi F.F., tehničnega direktorja tožene stranke z dne 17. 4. 2012 in dodatni obrazložitvi zavrnitve računa št. ... z dne 12. 4. 2012, iz katerih skladno izhaja, da izvedena sanacija cestišča ni predstavljala oprave nujnih del. Tako npr. iz navedene pisne izjave F.F. izhaja, da posedek ni bil hujše narave, da je takih in mnogo hujših v mestu A. ogromno in da bi se tisti mnogo prej morali sanirati, a zaradi pomanjkanja sredstev rešujejo res kritične odseke. Iz dodatne obrazložitve zavrnitve računa z dne 12. 4. 2012 pa izhaja, da v obravnavanem primeru ni šlo za višjo silo in izredne razmere, da bi morala tožena stranka brez vednosti občine izvesti nujna dela. Prav tako ni bil oviran in ogrožen promet in zaradi tega tudi ni prihajalo do hujših poškodb ceste in materialne škode. Zato vztrajanje tožnika v pritožbi pri nasprotnem, ni utemeljeno.

17. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer zgoraj citirana 3. in 13. člen Pogodbe za izvajanje gospodarske dejavnosti javne službe rednega letnega vzdrževanja in zimske službe na občinskih cestah v Občini A. z dne 10. 10. 2006 ter 5. člen te pogodbe, v katerem je določeno, da se obseg in vrednost pogodbenih del ugotovi za vsako proračunsko leto posebej. Tožnik je kršil tudi Odlok o občinskih cestah v Občini A. z dne 27. 11. 2009, ki v 27. členu, glede vzdrževanja občinskih cest (kar D. v A. je) določa, da je za izvajanje rednega vzdrževanja odgovoren izvajalec javne službe, za organiziranje obnavljanja občinskih cest pa je odgovorna pristojna služba občinske uprave. Tožnikovo ravnanje pa predstavlja tudi kršitev 31. člena ZDR (vestno opravljanje dela), 32. člena ZDR (upoštevanje delodajalčevih navodil) in 35. člen ZDR (prepoved škodljivih ravnanj).

18. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev (ko je kot vršilec dolžnosti direktorja tožene stranke samovoljno in protipravno naročil sanacijo cestišča v D. v A., kjer stanuje, čeprav ta sanacija ni bila naročena s strani Občinske uprave Občine B., in za navedeno sanacijo odobril plačilo računa št. ... ter toženo stranko oškodoval za znesek v višini 1.722,00 EUR, ker je občina račun zavrnila) tudi vse znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti iz 240. člena KZ-1. To kaznivo dejanje stori, kdor pri vodenju ali nadzorstvu gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje glede razpolaganja s tujim premoženjem, upravljanja podjetja ali vodenja gospodarske dejavnosti, prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti (prvi odstavek). Po tretjem odstavku 240. člena KZ-1 stori to kaznivo dejanje, če storilec ravna z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil nepremoženjsko korist. 19. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da nista izpolnjena zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode in da je ravnal z namenom pridobitve (ne)premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno in v skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS v razveljavitvenem sklepu opr. št. VIII Ips 65/2018, v tožnikovem ravnanju ugotovilo tudi izpolnitev teh zakonskih znakov. Zakonski znak, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode, je izpolnjen s tem, ko je tožnik naročil sanacijo cestišča, ki ni bila naročena s strani Občine A., in je za navedeno sanacijo odobril račun št. ... ter toženo stranko oškodoval. Zakonski znak, da je ravnal z namenom pridobitve (ne)premoženjske koristi sebi ali komu drugemu pa je izpolnjen s tem, da je bilo ravnanje tožnika motivirano s tem, da se cesta na D. sanira, čeprav za to ni ustreznega in potrebnega naročila Občine. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

20. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive in jasne razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ugotovitev, da je tožena stranka zaradi očitanega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje v tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z obrazložitvijo tožene stranke, da bi moral biti delavec, ki opravlja vodilno funkcijo v podjetju, s svojim ravnanjem vzor ostalim delavcem, pri čemer je poudarila, da si ni mogoče zamisliti, da bi delavec, ki je huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v času, ko je vodil podjetje in so imele kršitve vse znake kaznivega dejanja, še mogel nadaljevati delovno razmerje pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tožnikovih navedb glede ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto "analitik - planer". Ugotovilo je, da je sklenitev te pogodbe tožena stranka tožniku ponudila dne 23. 3. 2012, to je v času, ko še ni bila seznanjena z obravnavano kršitvijo v zvezi s sanacijo cestišča. Glede na to je pravilno presodilo, da ponudba te pogodbe ne vpliva na drugačno presojo glede izgube zaupanja v tožnika in s tem nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja.

21. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo.

22. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, glede na to, da v postopku ni uspel. Ni pa odločilo o stroških postopka tožene stranke. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec v skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ne glede na izid postopka sam krije svoje stroške postopka. Ker je sodišče prve stopnje odločilo zgolj o stroških postopka tožnika, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev o stroških postopka v II. točki izreka sodbe spremenilo tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (5. alineja 358. člena ZPP).

23. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (prvi odstavek 351. člena ZPP in 353. člen ZPP).

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.