Jedro

Denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v minimalni višini, kot jo določa zakon, to je v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, v konkretnem primeru ni mogoče opredeliti kot ustrezno denarno nadomestilo, saj je glede na omejitev pravic toženke do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve in glede na trajanje omejitve določeno v prenizki višini. Iz tega razloga je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen in za toženko ne more imeti pravnih posledic, tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule pa ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 6.850,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2008 do plačila (točka I/1 izreka) in ji povrniti stroške postopka (točka I/2 izreka), ter odločilo, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki stroške sodnega postopka v znesku 1.166,09 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, pritožila tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navedla je, da je konkurenčna klavzula dogovorjena skladno z zakonskimi določbami, z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in da ne izključuje možnosti primerne zaposlitve ter določa nadomestilo, ki bi ga za spoštovanje konkurenčne klavzule prejemala tožena stranka. Določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki opredeljuje obveznosti strank iz naslova konkurenčne klavzule, ne določa koristi tožene stranke v očitnem nesorazmerju s koristjo tožeče stranke. Pri presoji koristi ni bistveno le, koliko bi znašalo nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki bi ga prejela tožena stranka (4.566,96 EUR), in koliko morebitna pogodbena kazen tožene stranke v primeru kršitve (6.850,44 EUR), ampak bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse koristi, ki si jih je v pogodbi o zaposlitvi izgovorila tožena stranka. V času zaposlitve pri tožeči stranki je pridobila specifična znanja in zveze s področja opravljanja dela, ki ga pred tem ni opravljala, udeležila se je številnih usposabljanj in na podlagi opravljanja dela pristopila tudi k opravljanju izpita zavarovalnega zastopnika pri Agenciji za zavarovalni nadzor, ki pa ga ni opravila in k opravljanju tudi ne bi mogla pristopiti, če ne bi predhodno opravljala dela za tožečo stranko. Z osnovnimi kot tudi nadaljevalnimi in specifičnimi znanji, ki jih je toženka pridobila z delom pri tožeči stranki, se je usposobila za samostojno opravljanje dela zavarovalnega zastopnika. V primeru spoštovanja konkurenčne klavzule po prenehanju delovnega razmerja bi lahko delala v svojem poklicu kot prodajalka. Četudi bi bilo podano nesorazmerje koristi, določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi ne bi bila nična, ampak bi moralo sodišče prve stopnje skladno s sodno prakso znižati znesek pogodbene kazni do zneska, ki bi ga določilo kot ustreznega.

Poleg tega je na podlagi navedb in izpovedi tožene stranke sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca – zaradi poslabšanja pogojev dela. Toženka je podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi brez obrazložitve in jo je mogoče razumeti le kot odpoved po volji delavca. Tožeča stranka ostro zavrača vse očitke v zvezi s kršenjem pravic tožene stranke iz delovnega razmerja, saj so ti neresnični. Prehod v KD F. je bil toženi stranki enako kot ostalim delavcem ponujen brez prisile. Večina delavcev je ponudbo sprejela, preostali delavci še naprej opravljajo delo pri tožeči stranki. Sicer pa razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi niti niso bistveni, bistveno je le, da je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Napačna je tudi odločitev sodišča v zvezi s pridobivanjem posebnih znanj, ko se je postavilo na stališče, da tožeča stranka toženi stranki tega ni omogočila in zato ni upravičena do odškodnine. V zvezi s tem tožeča stranka poudarja, da je namen dogovorjene konkurenčne klavzule v tem, da tožeče stranke delavci, ki so si pri njej pridobili vsa specifična znanja in stranke, ne zapuščajo in teh znanj in zvez ne prenašajo h konkurenčnim zavarovalnicam.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala tožeča stranka v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

Konkurenčna klavzula je urejena v 38. do 40. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 in nadaljnji). Če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko z delodajalcem v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja – konkurenčno klavzulo (1. odstavek 38. člena ZDR). Konkurenčna klavzula mora biti določena z razumnimi časovnimi omejitvami prepovedi konkuriranja in ne sme izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca (3. odstavek 38. člena ZDR), če pa mu spoštovanje konkurenčne klavzule onemogoča pridobitev zaslužka, primerljivega prejšnji plači, mu mora delodajalec ves čas spoštovanja prepovedi mesečno izplačevati denarno nadomestilo, ki se določi s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi (1. in 2. odstavek 39. člena ZDR).

13. člen pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo 30. 6. 2006 sklenila pravni prednik tožeče stranke in tožena stranka, določa, da se delavka s podpisom pogodbe med drugim zavezuje, da se še eno leto po prenehanju pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja pri delodajalcu ne bo zaposlila, sklenila pogodbe o delu ali avtorske pogodbe pri drugi zavarovalnici, družbi, ki opravlja zavarovalne posle ali samostojnem podjetniku posamezniku, ki so registrirani za opravljanje enake ali podobne dejavnosti, na kateremkoli delovnem mestu, kjer bi lahko izkoriščala pridobljena znanja, izkušnje ali osebna poznanstva, do katerih je prišla pri opravljanju dela delovnega mesta, določenega s pogodbo o zaposlitvi, pri čemer bi delodajalcu lahko konkurirala ali ga oškodovala. V kolikor se delodajalec ob prenehanju delovnega razmerja izrecno pisno ne odpove uveljavljanju konkurenčne klavzule, je zaradi prepovedi kot protivrednost za upoštevanje omejitev delavki še eno leto vsak mesec dolžan izplačevati nadomestilo v višini ene tretjine povprečne plače delavke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. V primeru, da delavka krši obveznosti, določene s konkurenčno klavzulo, se zavezuje delodajalcu plačati pogodbeno kazen za vso dejansko škodo in izgubljeni dobiček, ki se, če škode ne bi bilo mogoče natančno ugotoviti ali bi ugotavljanje škode pomenilo nesorazmerne stroške, sporazumno določi v znesku šestih mesečnih plač delavke v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prepoved velja, v kolikor delovno razmerje delavki preneha po njeni volji ali krivdi.

Sodišče prve stopnje je v skladu s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene kazni za kršitev konkurenčne klavzule v višini šestih mesečnih plač tožene stranke v treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja (6.850,44 EUR). Ob primerjavi navedenega zneska z zneskom, ki bi ga tožena stranka prejela kot nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule (4.566,96 EUR), je presodilo, da je določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi nična, saj je razmerje obveznosti in koristi strank izključno v korist tožeče stranke kot delodajalca, in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je določba 13. člena pogodbe o zaposlitvi nična. Takšno odločitev še dodatno potrjuje upoštevanje drugih okoliščin, ki so skladno s sodno prakso (na primer v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 255/2005 z dne 9. 5. 2006) prav tako pomembne pri presoji, ali gre v primeru konkurenčne klavzule za enako vrednost dajatev. Bistvo konkurenčne klavzule je sicer v tem, da vsaj za določen čas zaščiti interese delodajalca, tako da delavec v konkurenčni družbi ne bi izkoriščal tehničnih ali poslovnih znanj in poslovnih zvez, ki jih je pridobil pri njem, vendar le tako, da takšna zaščita ne izključi možnosti ustrezne oziroma primerne zaposlitve delavca.

Konkurenčna klavzula predstavlja dogovor strank pogodbe o zaposlitvi, s katerim se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal konkurenčne dejavnosti, delodajalec pa se zaveže, da mu bo za spoštovanje tega dogovora plačeval ustrezno denarno nadomestilo. Namen konkurenčne klavzule je varovanje interesa delodajalca pred nedovoljeno konkurenco s strani nekdanjega delavca, za kar je podana podlaga v 74. členu Ustave Republike Slovenije (URS; Ur. l. RS, št. 33/91 in nadaljnji). Ker pa takšna konkurenčna klavzula do določene mere posega v ustavni pravici delavca do proste izbire zaposlitve po 49. členu URS in do svobodne gospodarske pobude po 74. členu URS, mora biti ob upoštevanju načela enake vrednosti vzajemnih dajatev, ki ga določa 8. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji), v pogodbi o zaposlitvi za spoštovanje konkurenčne klavzule dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo.

Pojem ustreznega denarnega nadomestila predstavlja pravni standard. Po stališču pritožbenega sodišča je treba ustreznost denarnega nadomestila, ki se ga delodajalec zaveže izplačati delavcu, če bo spoštoval konkurenčno klavzulo, presojati glede na položaj delavca, v katerem se znajde zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule (omejena možnost zaposlitve pri drugih delodajalcih oziroma omejena možnost ustanavljanja podjetij), in ne glede na dogovorjeno odmeno oziroma pogodbeno kazen, ki jo delodajalec lahko zahteva od delavca, ki krši konkurenčno klavzulo. Namen pogodbene kazni za spoštovanje konkurenčne klavzule je zavarovanje delodajalca pred tem, da bi delavec kršil konkurenčno klavzulo, namen ustreznega denarnega nadomestila pa je v nadomestitvi posledic zmanjšanja možnosti izvrševanja ustavnih pravic do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, ki se običajno izkazuje v zmanjšani možnosti pridobivanja zaslužka. Ustreznost denarnega nadomestila se tako praviloma presoja ob upoštevanju plače, ki jo je delavec, katerega zavezuje konkurenčna klavzula, prejemal pri delodajalcu, s katerim je dogovor o konkurenčni klavzuli sklenil. Denarnega nadomestila v minimalni višini, kot jo določa zakon, to je v višini ene tretjine povprečne mesečne plače v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru ni mogoče opredeliti kot ustreznega denarnega nadomestila, saj je, glede na omejitev pravice toženke do proste izbire zaposlitve in do svobodne gospodarske pobude, glede na obseg omejitve (ki izhaja iz 13. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 6. 2006) in glede na trajanje omejitve (eno leto), določeno v prenizki višini. Iz tega razloga, torej ker za spoštovanje konkurenčne klavzule ni bilo dogovorjeno ustrezno denarno nadomestilo, je dogovor o konkurenčni klavzuli ničen, zaradi česar za toženo stranko ne more imeti pravnih posledic, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni.

Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na 252. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji), ki določa, da sodišče na dolžnikovo zahtevo zmanjša pogodbeno kazen, če spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka. Kot je razvidno iz zakonske določbe, predlog za zmanjšanje pogodbene kazni poda dolžnik (zavezanec, v konkretnem primeru tožena stranka) in ne upnik (upravičenec, tožeča stranka).

Pritožbeni navedbi, da toženi stranki delovno razmerje ni prenehalo na podlagi izredne (ampak) redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati razlogov, ki so toženo stranko vodili k podaji odpovedi, sta sicer utemeljeni, vendar nebistveni, ker je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni neutemeljen iz drugih razlogov. Neutemeljen je, ker je določilo o konkurenčni klavzuli v pogodbi o zaposlitvi z dne 30. 6. 2006 nično, tako da način prenehanja delovnega razmerja tožene stranke na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne vpliva. Pritožbeno sodišče kljub temu dodaja, da je ne glede na razloge, ki so toženo stranko vodili k podaji odpovedi, bistveno le, da je podala redno (ne izredno) odpoved pogodbe o zaposlitvi in da ji je delovno razmerje prenehalo na podlagi te odpovedi.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, na katere se je sklicevala tožeča stranka, niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije stroške pritožbenega postopka.