Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno opravilo širšo in ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je pravilno uporabilo samo 200. člen ZOR, saj bodočih telesnih bolečin izvedenec pri tožniku objektivno ni potrdil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 508.160 tolarjev z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od dneva izdaje prvostopenjske sodbe, to je od 9.4.2001 do plačila. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči (nedopustno ravnanje), ki jo je povzročil voznik tovornjaka in zavarovanec toženke (odgovornost) ter je zaradi tega (vzročna zveza) utrpel premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Odškodnina za premoženjsko škodo je bila plačana in je bil ta del tožbenega zahtevka umaknjen. Za nepremoženjsko škodo je sodišče prisodilo tožniku skupaj 1.330.000 tolarjev in sicer: za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 600.000 tolarjev, za strah 130.000 tolarjev in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 600.000 tolarjev. Od tega je odštelo že plačan in valoriziran znesek 821.840 tolarjev, tako da mu je prisodilo preostalih 508.160 tolarjev.

Proti tej sodbi se je tožnik pritožil in sodišče druge stopnje mu je delno ugodilo, tako da je prisojeno odškodnino zvišalo za 270.000 tolarjev (200.000 tolarjev za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 70.000 tolarjev za strah) z zamudnimi obrestmi, ki so določene v zakonu in tečejo od 9.4.2001 do plačila.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožnik pravočasno vložil revizijo in sicer proti zavrnitvi dela zahtevka za plačilo odškodnine v znesku 1.060 tolarjev. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pojasnjuje, da je sporen tek zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo oziroma podrejeno zvišanje odškodnine zaradi poteka časa od nastanka škode do odmere odškodnine. Meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje uporabiti načelno pravno mnenje iz leta 1987 iz Bugojna in zvišati odškodnino za nepremoženjsko škodo za čas od nastanka škode do izdaje sodbe. Ker tega nista upoštevali in nista razložili zakaj ne, jima očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj nista razložili, koliko znaša razumen rok čakanja na odškodnino. Tožnik še navaja, da je prisojena odškodnina prenizka in sicer je v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi skoraj enkrat prenizka. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in ne-všečnosti v zvezi z zdravljenjem očita sodiščema, da sta bistveno kršili postopkovna določila, ker sta obrazložitvi sodb v nasprotju z listinskimi dokazi - mnenjem izvedenca prof. B. Ta je na četrti strani svojega mnenja ugotovil, da take poškodbe, kot jo je utrpel tožnik, zapuščajo funkcionalne posledice, med drugim občutljivost na vreme; na peti strani pa je navedel, da se tožnikov vrat razboli ob dolgotrajni prisiljeni drži glave. Res, da je to zapisal v tistem delu mnenja, kjer opisuje zmanjšanje življenjske aktivnosti, vendar gre za prehajanje ene oblike nepremoženjske škode v drugo: tožnik ob vremenskih spremembah in prisiljeni drži trpi bolečine, poleg tega pa je oviran v svojih življenjskih aktivnostih. To je izpovedal tudi tožnik. Poleg tega je prisojena odškodnina tudi za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem prenizka. Revizija povzema ugotovljeno dejansko stanje in meni, da bi mu morali sodišči prisoditi 1.100.000 tolarjev in za potek časa 200.000 tolarjev, torej vseh zahtevanih 1.300.000 tolarjev. Tudi za prestani strah meni, da je upravičen do odškodnine najmanj 350.000 tolarjev in za čakanje na odmero odškodnine še 50.000 tolarjev, torej vseh zahtevanih 400.000 tolarjev. V zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti sodišči nista dovolj ovrednotili tožnikove mladosti (20 let) in omejitev pri učenju in delu z računalnikom, pri športno rekreativnih dejavnostih, pri pomoči na kmetiji in pri vsakdanjih opravilih. Zato meni, da je upravičen do odškodnine v znesku 850.000 tolarjev in preteka časa 150.000 tolarjev, torej skupaj 1.000.000 tolarjev. V primerjavi s podobnimi primeri prisojena odškodnina odstopa navzdol, čeprav bi morala sodišča odškodnine zviševati, saj se gospodarska rast, plače in življenjski standard zvišujejo. Tožnik izraža tudi nestrinjanje z zavrnitvijo zahtevka za plačilo zamudnih obresti od 19.2.2000 do 9.4.2001. Čeprav sodišča na podlagi pravnega mnenja od 1.1.2002 priznavajo zamudne obresti, pa tožnik meni, da je zavračanje zamudnih obresti pred tem protiustavno, saj odškodninska terjatev zapade v plačilo s trenutkom nastanka škode. Želi pojasnilo, zakaj se priznavajo zamudne obresti šele sedaj in v čem se določbe ZOR ločijo od OZ ter zakaj se obresti ne priznavajo vsaj od leta 1995, ko je zakonodajalec ločil zamudne obresti in temeljno obrestno mero. Na koncu predlaga spremembo izpodbijanih sodb in ugoditev tožbenemu zahtevku ter povrnitev stroškov revizije.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v zvezi z odškodnino za nepremoženjsko škodo pravilno uporabilo materialno pravo in sicer: Ustavo Republike Slovenije (URS, Uradni list RS, št. 33/91 - I z ustavnimi zakoni, ki so objavljeni v Uradnih listih RS, št. 42/97 - 69/04) in ratificirane mednarodne pogodbe, ki zagotavljajo varstvo človekove telesne in duševne integritete. Način sodnega varstva je opredeljen v posameznih zakonih, za konkretni primer zlasti v Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 27/78 - 57-/89), ki vsebuje ukrepe, ki naj preprečijo, da bi nastala škoda, in ukrepe za povrnitev škode. Čeprav je pri nepremoženjski škodi primarna nedenarna satisfakcija, ki omogoča povračilo škode na nepremoženjskem področju z obliko odškodnine, ki je nepremoženjske narave, pa ZOR omogoča tudi prisoditev denarne odškodnine. Tako je v 200. členu ZOR omogočena denarna odškodnina za pretrpljeno škodo in v 203. členu ZOR denarna odškodnina za bodočo škodo. V tožnikovem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, katere oblike nepremoženjske škode je trpel, nato pa sta individualizirali obseg njegovega trpljenja.

Individualizacija poteka v dveh fazah. (op.1) Sodišče najprej opravi širšo individualizacijo, govor je o objektivni pogojenosti višine odškodnine, to je določitvi razpona, ki pride v poštev za primere te vrste. Pri tem se kaže, kako določena družba v določenem času vrednoti posamezne dobrine, pomembno vlogo pa igrajo tudi objektivne materialne možnosti družbe in njenih posameznikov. Za širšo individualizacijo so pomembni podobni primeri v sodni praksi, ki jih ta redno spremlja in so na razpolago na različnih nosilcih, lahko gre za računalniško evidenco ali za knjižno izdajo. Ožja individualizacija pa pomeni prilagoditev konkretnemu dejanskemu stanju, to je konkretnemu primeru in konkretnemu oškodovancu. To pomeni dokončno določitev višine odškodnine za dani primer na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pravilno opravilo širšo in ožjo individualizacijo in je pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine. Pri odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je pravilno uporabilo samo 200. člen ZOR, saj bodočih telesnih bolečin izvedenec prof. dr. B. pri tožniku objektivno ni potrdil. Na 4. strani svojega mnenja je navedel le možne posledice v (konkretnih) primerih poškodb vratu zaradi nihanja glave ob udarcu v avtomobil, ni pa navedel, da bi tožnik zaradi poškodbe z dne 25.11.1999 trpel bodoče telesne bolečine. Zato je sodišče druge stopnje na 5. strani utemeljitve svoje sodbe pravilno zapisalo, da je treba tožnikove glavobole pripisati drugim poškodbam, bolečine, ki se pojavijo v vratnem delu zaradi prisilne drže in težave zaradi občutljivosti pri spremembah vremena pa je upoštevalo pri vrednotenju odškodnine med posledicami poškodbe. Tudi višino pravične odškodnine je pravilno določilo, saj tožnikova poškodba spada med relativno lahke primere, za katere se v sodni praksi priznava odškodnina v znesku od 8 do 12 povprečnih plač v državi na dan odločanja pred sodiščem prve stopnje. V tožnikovem primeru je sodišče upoštevalo vse, kar poudarja revizija, zato je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v času zdravljenja v znesku 600.000 tolarjev pravična. Odškodnino za prestani strah je sodišče druge stopnje celo zvišalo na 200.000 tolarjev, kar vsekakor zadošča glede na to, da je bil primarni strah kratek, tožnikov sekundarni strah pa ni bil tako intenziven, poleg tega pa je imel že izkušnje s tovrstnim zdravljenjem. Tudi odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče druge stopnje zvišalo na 800.000 tolarjev, ker je upoštevalo lažjo zavrtost vratu v skrajnih legah pri zelo mladem tožniku, kar ga bo oviralo pri študiju, pri delu in v vsakdanjem življenju, ni pa upoštevalo zatrjevanih omejitev pri športu, ker izvedenec ne vidi razlogov za omejevanje športne aktivnosti. Tako je tožniku prisodilo skupaj 1.600.000 tolarjev odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je trpel zaradi prometne nezgode 25.11.1999, kar bi na dan odločanja pred sodiščem prve stopnje zneslo 12,30 plač in sicer predvsem zaradi tožnikove mladosti. Zato trditev revizije, češ da je tožniku prisojena prenizka odškodnina, ni utemeljena. Prav tako ni utemeljena trditev, da sodišča pri prisojanju odškodnin ne upoštevajo gospodarske rasti, plač in življenjskega standarda, saj prav na podlagi povprečnih plač izvajajo tako imenovano širšo individualizacijo, s katero objektivizirajo višino odškodnine in določijo razpon, ki pride v poštev na podlagi podobnih primerov v sodni praksi.

V zvezi z izvajanjem revizije o datumu zapadlosti terjatev za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo pa sodišče ugotavlja, da pride dolžnik v zamudo tedaj, ko obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (324. člen ZOR oziroma 299. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika, OZ, Ur. l. RS, št. 83/01). Toda vse navedeno v sodni praksi pred 1.1.2002 ni učinkovalo na datum, od katerega so sodišča prisojala zamudne obresti. Ni mogoče trditi, da argumenti, ki jih ponuja revizija, niso pomembni za spremembo zakonodaje in sodne prakse. Lahko bi teoretično razpravljali o utemeljenosti določbe v 189. členu ZOR, ki opredeljuje obseg povrnitve gmotne škode in se uporablja tudi za nepremoženjsko škodo ter v drugem odstavku predpisuje, da se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, razen če zakon ne odreja kaj drugega. Tudi o drugih določbah ZOR, ki so oškodovancem v prid ali v škodo (op.2), bi bilo mogoče razpravljati, a to ne spada v sodbe o konkretnih primerih.

Določba 189. člena ZOR je povzročila, da je v času naglo naraščajoče inflacije in hiperinflacije ob koncu osemdesetih let prišlo do spremembe dotlej uveljavljene sodne prakse, ker so bile obresti daleč pomembnejše od glavnice in so porušile vse razmerja. Tedaj so predstavniki zveznega sodišča, republiških sodišč in pokrajinskih sodišč ter vrhovnega vojaškega sodišča na skupni seji dne 25.1.1987 v Bugojnem sprejeli stališče, ki ga omenja revizija, ki pa danes ne zavezuje sodnikov Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Vrhovno sodišče Republike Slovenije veže le ustaljena sodna praksa, ki pa se po osamosvojitvi Slovenije ni spremenila, ker je bila tedaj še vedno visoka inflacija. Žal tudi po letu 1993, ko zakonodajalec kljub poteku roka iz Ustavnega zakona za izvedbo ustave (UZIUS, Ur. l. RS, št. 33/91 - I) ni sprejel ustrezne obligacijske zakonodaje, sodišča niso spremenila sodne prakse, vse do uveljavitve OZ, ko je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, (op.3) ki omogoča plačilo zamudnih obresti tudi pri odškodnini za nepremoženjsko škodo od 1.1.2002 dalje.

Priznavanje zamudnih obresti za posamezne konkretne primere pred tem datumom ni mogoče, ker bi rušilo ustaljeno sodno prakso in enakost oškodovancev pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije, URS, št. 33/91 - I) in enako varstvo pravic pred sodiščem (22. člen URS). Sodišče mora enake primere obravnavati enako, različne pa različno. Dolgoletna sodna praksa, v kateri so bili enaki primeri obravnavani enako in so bile oškodovancem prisojene zamudne obresti od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, se lahko spremeni, vendar pa je treba upoštevati, da je sporov, v katerih oškodovanci zahtevajo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo veliko, njihova obravnava pa je v različnih fazah sodnega (ali izvensodnega) postopka. Zato dolgoletne in ustaljene sodne prakse ni mogoče spremeniti le v posamičnem primeru, v katerem revident izrazi svoje nestrinjanje z ustaljeno razlago zakonskih določil, temveč se mora sprememba nanašati na nedoločen krog oškodovancev in mora veljati za vse oškodovance hkrati.

Po vsem, kar je Vrhovno sodišče v svojih sodbah že večkrat razložilo (zlasti pooblaščencem tožnika), se izkaže, da je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Revizija ne opredeli, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka očita sodiščema prve in druge stopnje, vendar je mogoče razbrati, da gre za očitek o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni razložilo, zakaj ni uporabilo pravnega mnenja iz Bugojna iz leta 1987 in koliko je razumen rok čakanja na odškodnino. Kot je bilo pojasnjeno, sodnike ne vežejo pravna mnenja, ki so bila sprejeta v drugačnih razmerah in niso bila usklajena z Ustavo in s pravnim redom Republike Slovenije, poleg tega pa tožnikova škoda zaradi čakanja na odškodnino ni bila nič večja. Tudi sodni postopek je v obravnavanem primeru relativno hitro tekel in sta odtlej, ko je tožnik vložil tožbo, do pravnomočnosti sodne odločitve preteki dve leti, kar je glede na zamotanost zadeve razumen čas.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po 378. členu ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP)._________________________________________________________________________ op.1: Povzeto po A. Polajnar Pavčnik: Pravni pojem nepremoženjske škode, Zbornik posvetovanja z naslovom Nepremoženjska škoda, Lokarjevi dnevi, ki sta jih organizirala Psihiatrična klinika Ljubljana in Združenje izvedencev Slovenije za psihiatrijo dne 20. in 21.1.2001 v Ljubljani, str. 15; op.2: glej npr. L. Koman Perenič: Škoda in odškodnina, DZS, Ljubljana 2004, str. 195 in naslednje; op.3: Prana mnenja Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, načelna pravna mnenja in pravna mnenja z občne seje, Ljubljana 20000, št. I, str. 15.