Jedro

Marca 2006, ko naj bi potrditvah tožnikov toženka zavajajoče oglaševala, rok za implementacijo Direktive o nepoštenih poslovnih praksah še ni potekel, zato navedena direktiva še ni mogla imeti neposrednega učinka. Zastavljeno vprašanje predpostavlja drugačno dejansko stanje, kot pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, zato ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi moglo vplivati na odločitev v konkretni zadevi.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških. Tožnika nista dokazala zavajajočega ravnanja toženke, saj nista izkazala nasprotovanja zahtevam poklicne skrbnosti in vplivanja ravnanja toženke na ekonomsko obnašanje tožnikov. Tožnika nista dokazala protipravnega ravnanja toženke, saj v postopku ni bilo ugotovljeno, da je toženka zatrjevala lastnosti izdelkov, ki jih le-ti dejansko niso imeli. Toženka ob oglaševanju in predstavitvi izdelka tožnikoma ni uporabljala besedne zveze „protivlomna vrata“, temveč je zgolj z različnimi stopnjami varnosti označevala varnostno okovje in steklo. Odškodninski zahtevek je neutemeljen, saj ni izkazana že prva predpostavka, t.j. protipravnost. Neutemeljeno pa je tudi sklicevanje na odgovornost proizvajalca stvari z napako in odgovornost za skrite napake, saj dobavljena vrata niso imele nobene napake oz. so bile lastnosti vrat skladne s ponudbo toženke in zahtevami tožnikov, vlom pa ni bil posledica morebitne napake na vratih.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnikov delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je strinjalo z razlogi prvostopenjskega sodišča. Obrazložilo je še, da je bila Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah), ki v 12. členu določa, da mora neobstoj nedopustnega ravnanja dokazati tožena stranka (obrnjeno dokazno breme), v slovenski pravni red implementirana znotraj rokov, zato določbe direktive niso mogle imeti neposrednih učinkov. Dokazno breme je tako na tožnikih.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnika vlagata predlog za dopustitev revizije, v katerem postavljata naslednje vprašanje: ali je nepoštena poslovna praksa, ki je v nasprotju z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah in Zakonom o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot), izkazana tudi v primeru, kakršen je konkretni, ko kupec z zapisom na predračunu jasno izrazi željo kupiti protivlomna vrata, prodajalec pa oglašuje in zatrjuje njihovo protivlomnost, vendar pa mu proda dejansko neprotivlomna vrata. Meni, da bi morali sodišči prve in druge stopnje kot pravno podlago uporabiti tudi Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah, ker je Republika Slovenija ni pravočasno prenesla v svoje notranje pravo. Sodišči prve in druge stopnje sta storili bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer kršitev prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 8. členom ZPP ter kršitvi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju tožnika povzemata izpovedi posameznih prič, iz katerih sklepata na drugačno dejansko stanje, kot pa sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. Grajata, da izpovedi nekaterih prič sodišči prve in druge stopnje sploh nista dokazno ocenili. Zatrjujeta, da izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse VS RS v zadevah X Ips 380/2004 in X Ips 390/2009, kjer so bili že priznani zahtevki iz naslova zavajajočega oglaševanja.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP).

6. Zadevi X Ips 380/2004 in X Ips 390/2009 z obravnavano zadevo nista primerljivi. Marca 2006, ko naj bi potrditvah tožnikov toženka zavajajoče oglaševala, rok za implementacijo direktive še ni potekel, zato navedena direktiva še ni mogla imeti neposrednega učinka. Zastavljeno vprašanje predpostavlja drugačno dejansko stanje, kot pa je bilo pravnomočno ugotovljeno, zato ne gre za pomembno pravno vprašanje, ki bi moglo vplivati na odločitev v konkretni zadevi.

7. Po navedenem je Vrhovno sodišče zaradi neobstoja pogojev iz 367.a člena ZPP predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).