Jedro

Sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljave predpisov, temveč le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak. Sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.

Sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega. Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF, je treba stališče v sodbi C-287/22 ("da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek") razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Prva tožnica kot kreditojemalka, drugi tožnik kot solidarni porok in tretja tožnica kot zastaviteljica so 3. 9. 2008 s toženko sklenili Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. ... (v nadaljevanju kreditna pogodba). Predmet pogodbe je bil kredit v višini 242.500 CHF, z odplačilno dobo 300 mesecev. Kreditna pogodba je bila sklenjena za plačilo stroškov gradnje stanovanjske hiše. 9. 9. 2008 so stranke kreditno pogodbo sklenile še v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Istega dne so v isti obliki sklenile še Sporazum o zavarovanju denarne terjatve (v nadaljevanju sporazum o zavarovanju terjatve), na podlagi katerega je bila terjatev toženke iz kreditne pogodbe zavarovana s hipoteko na nepremičnini 000/5, k. o. ...,

2.v lasti tretje tožnice.

2.S tožbo, ki so jo vložili 28. 5. 2024, tožniki zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve; ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke ter izbris hipoteke in neposredne izvršljivosti notarskega zapisa kreditne pogodbe. Skupaj s tožbo so tožniki predlagali izdajo začasne odredbe, s katero so zahtevali: 1. da se do pravnomočnega končanja tega spora zadrži učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve; 2. da se toženki prepove razpolagati s terjatvijo, ki je predmet obeh pogodb, jo izterjevati v izvršilnem postopku ali uveljavljati kakršnokoli drugačno njeno poplačilo.

3.Sodišče prve stopnje je 12. 6. 2024 predlogu delno ugodilo in izdalo začasno odredbo, s katero je učinkovanje kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve zadržalo do pravnomočnega končanja tega spora. V ostalem je predlog zavrnilo. Odločilo je še, da začasna odredba začne učinkovati takoj in ugovor ne zadrži izvršitve. Odločitev o stroških je pridržalo za končno odločbo.

4.Tožniki zoper zavrnilni del odločitve niso vložili pritožbe in je zato pravnomočna. Toženka pa je zoper izdano začasno odredbo ugovarjala. Z izpodbijanim sklepom, ki ga je izdalo 30. 1. 2025, je sodišče prve stopnje njen ugovor zavrnilo.

Pritožba tožene stranke

5.Toženka zoper to odločitev vlaga pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. ZPP.

Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da ugovoru ugodi in začasno odredbo razveljavi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

6.Tožniki na pritožbo niso odgovorili.

Presoja utemeljenosti pritožbe

7.Pritožba ni utemeljena.

Glede procesnih kršitev

8.Kršitev po 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP je podana, če sodišče tisto, kar je zapisano v zapisniku o izvedbi dokazov, napačno prenese v obrazložitev svoje odločbe. V konkretnem primeru do tega ni prišlo. Toženka tega konkretizirano niti ne trdi. To kršitev namreč utemeljuje s kritiko dokazne ocene izpovedbe prve tožnice, v nadaljevanju pa tudi drugega tožnika ter obeh zaslišanih prič. Takšna kritika pa lahko pomeni zgolj grajo ugotovljenega dejanskega stanja, ne pa očitane kršitve. Navedena kršitev ni bila storjena niti s tem, ko je sodišče prve stopnje o ugovoru toženke zoper izdano začasno odredbo odločilo še preden je odločilo o njenem ugovoru zoper pravilnost prepisa zvočnega posnetka zaslišanja priče A. A. Šlo bi lahko kvečjemu za kršitev 125.a čl. ZPP, ki pa je relativne narave. Pritožnica take kršitve ne uveljavlja, predvsem pa ne trdi, da je kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve

9.Sodišče prve stopnje je pravno podlago za izdajo začasne odredbe opredelilo v sklepu z dne 12. 6. 2024, na tam navedena pojasnila, v katerih je vsebinsko že odgovorilo na drugačna pravna naziranja toženke, pa se je sklicevalo v izpodbijanem sklepu. Ob tem je pravilno upoštevalo, da mora v postopku zavarovanja postopati hitro, saj to opredeljuje tudi zahtevano stopnjo obrazloženosti odločbe. Tega, kar je že pojasnilo, zato ni bilo dolžno ponavljati. Kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP posledično ni podana.

10.Pritožnica sodišču prve stopnje neutemeljeno očita tudi kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sklep vsebuje zadostne, jasne in skladne razloge o odločilnih dejstvih in je njegov pritožbeni preizkus mogoč. To nenazadnje izkazuje tudi obširna pritožba, ki odločitev vsebinsko graja.

11.Do zatrjevane kršitve 8. čl. ZPP se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju, ko bo obravnavalo grajo dokazne ocene.

Splošno glede pogojev za izdajo začasne odredbe

12.Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na ZIZ,

v delu, ko je presojalo verjetnost terjatve, pa tudi na ZVPot,

in OZ.

Je pa pri tem pravilno upoštevalo, da mora v konkretnem primeru, saj gre za potrošniški spor, relevantne določbe teh zakonov razlagati v skladu z besedilom in namenom Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) in sodb Sodišča Evropske Unije (SEU) v zvezi s to Direktivo. To mu nalaga načelo lojalne razlage, ki od nacionalnega sodišča zahteva, da pri razlagi nacionalnega prava sledi standardom in smernicam, ki jih v postopku s predhodnim odločanjem oblikuje SEU, saj je to izključno pristojno za razlago prava Evropske unije (EU), njegove sodbe pa so za nacionalna sodišča zavezujoč, precedenčni in neposredno uporabljiv pravni vir. Sodišče prve stopnje je bilo zato pri odločitvi dolžno upoštevati tudi sodbo SEU C-287/22 oziroma jo uporabiti kot vodilo pri razlagi določb ZIZ, ki se nanašajo na izdajo začasnih odredb.

13. V sodbi C-287/22 je SEU kot bistveno izreklo, - da zagotovitev potrošnikovega varstva po Direktivi 13/93 zahteva, da ima sodišče možnost sprejeti začasne ukrepe, potrebne za zagotovitev polnega učinka odločitve o nepoštenosti pogodbenih pogojev (tč. 43), - da je polni učinek dosežen (še)le, če potrošniku v primeru ugotovitve ničnosti ni treba razširiti tožbe ali vložiti nove tožbe za vračilo zneskov, ki jih bo plačal med postopkom in presegajo izposojeni znesek, in je sprememba tožbe pogojena s plačilom sodnih stroškov (tč. 48 do 52), - in da je sprejetje takih začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek (tč. 52). Takšna, v bistvenem delu povzeta vsebina sodbe C-287/22 ne podpira stališča toženke, da ta na uporabo in razlago ZIZ glede pogojev za izdajo začasne odredbe ne vpliva. Katere so tiste dejanske okoliščine, v katerih je bila odločitev C-287/22 sprejeta in po mnenju toženke pomenijo oviro za upoštevanje v njej izraženih stališč, v pritožbi ne pojasni. Drži, da sodba SEU nacionalnemu sodišču ne nalaga, da (mora) ugoditi vsakemu predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se nanaša na vprašanje nepoštenosti pogodbenih pogojev. Prav tako mu ne nalaga, rahljanja nacionalnih pravil o začasnih odredbah, če ta potrošnikov ne omejujejo. Vendar pa tak omejitveni učinek izhaja že iz pritožbenih argumentov v tč. 6 pritožbe o restriktivni uporabi določb ZIZ v primerih regulacijskih začasnih odredb. Tudi dejstvo, da je bila Direktiva v nacionalni pravni red implementirana, v ničemer ne zmanjšuje ali celo izniči relevantnost razlagalnih smernic iz omenjene odločbe SEU v obravnavani zadevi. Upoštevanje stališč SEU zato ne vodi do sklepa, da je sodišče materialno pravo zmotno uporabilo.

a) glede verjetnosti terjatve

14.Tožniki so s tožbo zahtevali ugotovitev ničnosti sklenjene kreditne pogodbe ter sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetno izkazano, da je tak zahtevek utemeljen. Takšno ugotovitev je oprlo na presojo, da toženka v tej fazi postopka ni z verjetnostjo dokazala, da bi tožnike ob sklenitvi teh pogodb opozorila na pasti prevzetega valutnega tveganja. Čeprav tožniki kondikcijskega zahtevka (še) niso vložili, je ugotovilo tudi to, da so tožniki že (pre)plačali znesek, ki so ga od toženke prejeli. S tem je vsaj smiselno ugotovilo tudi verjeten obstoj njene denarne terjatve.

15.Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni izpolnila pojasnilne dolžnosti, temelji na ugotovitvi, da tožniki niso bili opozorjeni na morebitna velika tveganja, konkretno na možnost velikih valutnih sprememb v razmerju EUR/CHF in na posledice, če do tega pride. Toženka namreč takšne možnosti sploh ni predvidevala. Kredit jim je bil predstavljen kot varen z morebitnimi majhnimi nihanji, tožniki pa so ob tem imeli občutek, da pojasnilom zaposlenih pri toženki lahko zaupajo.

16.Toženka v pritožbi graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in mu v zvezi s tem očita kršitev metodološkega napotka iz 8. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče očitek zavrača. Sodišče prve stopnje je izpovedbi prve tožnice in drugega tožnika ter obeh prič presojalo dovolj kritično. Oceno verodostojnosti izpovedi obeh strank je gradilo tudi ob upoštevanju drugih izvedenih dokazov. Dokazna ocena je dovolj skrbna, preverljivo obrazložena, pa tudi prepričljiva. Pritožbeno sodišče zato soglaša s tem, da toženka tega, kar trdi, da je tožnikom pojasnila, ni uspela z verjetnostjo izkazati. Dvoma v pravilnost dokazne ocene in ugotovitev, ki iz nje izhajajo, analiza zaslišanja prve tožnice in drugega tožnika ter poudarjanje okoliščin, ki naj bi kazale na njuno neverodostojnost, ne vzbuja. Bistveno je, da tudi iz izpovedb zaslišanih prič ne izhaja, da bi bile tožnikom pojasnjene bistvene lastnosti kredita na tak način, da bi se mogli zavedati nepredvidljive višine mesečnih obveznosti in končne cene kredita in da je ta lahko tudi taka, da bo znatno vplivala na zmožnosti odplačila kredita.

17.Povedano drugače: tudi če drži, da je bilo tožnikom s strani uslužbenca banke dano (splošno) pojasnilo, da se višina obroka spreminja glede na spremembo valutnega tečaja CHF oziroma EUR; da se na letni ravni spreminja obrestna mera LIBOR in da je kredit v CHF ugodnejši zaradi takratnega razmerja valute CHF/EUR in višine obrestne mere, to na odločitev ne bi vplivalo. V skladu z novejšo prakso morajo biti namreč informacije, ki jih banka zagotovi potrošniku, količinsko in kakovostno takšne, da iz njih jasno izhajajo vsaj naslednja sporočila: - da je možen znaten padec vrednosti domače valute in da je ta možnost realna; - da in kako bi v trajanju dolgoročnega kreditnega razmerja uresničenje takšne možnosti vplivalo na višino obroka in višino potrošnikove skupne pogodbene obveznosti v valuti, v kateri prejema prihodke, in - da bi lahko imelo uresničenje takšne možnosti zanj znatne in težko obvladljive ekonomske posledice. Banka mora v pojasnilo vključiti tudi opozorilo na ekonomske okoliščine, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev (vsaj to, da se valutna razmerja lahko znatno spremenijo v času večjih gospodarskih kriz). V precedenčnih odločitvah je bilo nadalje že pojasnjeno, da za izpolnitev pojasnilne dolžnosti v razmerju do povprečnega potrošnika sami po sebi ne zadostujejo: enakovredna predstavitev kredita v EUR in CHF; odsotnost dajanja prednosti kateremu od obeh kreditov; priprava informativnega izračuna oziroma amortizacijskega načrta za obe vrsti kredita; abstraktno pojasnilo o možnosti spremembe tečaja; predstavitev prednosti (nizek mesečni obrok) in slabosti (valutno in obrestno tveganje) kredita v CHF; prikaz preteklega gibanja tečaja v trajanju pet let pred sklenitvijo pogodbe; izpolnitev obveznosti iz 9. točke prvega odstavka 7. člena ZPotK, podpis izjave o seznanjenosti z obrestnim in valutnim tveganjem; odsotnost zagotovil o minimalnih oziroma omejenih gibanjih tečaja.

18.Zgoraj povzete informacije, ki jih toženka izpostavlja v pritožbi, tako opredeljeni pojasnilni dolžnosti ne zadostijo. Toženka sicer omenja tudi opozorilo, ki naj bi ga tožnikom dal notar, a ne pojasni njegove vsebine, niti ne konkretizira dokaza, ki ga potrjuje. To, da so tožniki (v obliki notarskega zapisa) podpisali izjavo o predhodni seznanjenosti z valutnim tveganjem, o vsebini dejansko danih pojasnil nič ne pove. Na pavšalni ravni so ostale tudi trditve, da pojasnila izkazuje listinska dokumentacija.

19.Pravilna je zato ugotovitev sodišča prve stopnje, da je verjetno izkazano, da pojasnilna dolžnost ni bila opravljena z dolžno profesionalno skrbnostjo. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost pa, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja, saj je toženka ravnala v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (4. alineja 1. odst. 24. čl. ZVPot v zvezi s 1. odst. 23. čl. ZVpot). Nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe (1. odst. 88. čl. OZ).

20.Pravna stališča VS RS iz let 2017 do 2022, na katera se v zvezi s tem sklicuje pritožnica, so v sodni praksi presežena. Novejša in nadgrajena praksa, ki je bila na podlagi sodb SEU v zadevah Paribas vzpostavljena s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 ter razdelana in utrjena z njegovimi nadaljnjimi odločbami,

je pojasnilno dolžnost banke pri sklepanju kreditov v tuji valuti razširila in zaostrila. Pravni standard "pojasnilna dolžnost" je nadgradila z zgoraj že povzetimi zahtevami.

21.Že omenjena novejša sodna praksa zastopa tudi stališče, da kršitev pojasnilne dolžnosti pomeni kršitev profesionalne skrbnosti, s tem pa tudi kršitev načela vestnosti in poštenja ter dobre vere. Nepravilno opravljena pojasnilna dolžnost zato pomeni nepoštenost pogodbenega pogoja (1. odst. 23. čl. ZVPot), nepošten pogodbeni pogoj, ki pomeni bistveno sestavino pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu, pa ima za posledico ničnost celotne pogodbe. ZVPot testa nepoštenosti ne omejuje na nejasne in nerazumljive pogodbene pogoje, niti nepoštenosti ne pogojuje s kumulativnim obstojem obeh predpostavk (dobre vere in znatnega neravnotežja). Predpostavke iz prvega odstavka 24. čl. ZVPot so določene alternativno. Takšna ureditev je skladna z Direktivo 93/13/EGS, ker sledi cilju, ki ga Direktiva 93/13/EGS zasleduje; poleg tega potrošnikom zagotavlja višjo raven varstva kot Direktiva 93/13/EGS - v primeru, da se standardi slovenskega in evropskega prava razlikujejo, je treba uporabiti tistega, ki potrošniku zagotavlja višje varstvo.

Drugačna pravna naziranja toženke so zmotna. Ker so predpostavke iz prvega odstavka 24. čl. ZVPot po povedanem določene alternativno, se sodišču prve stopnje ni bilo treba posebej opredeljevati še do obstoja znatnega neravnotežja oziroma ugovorov toženke, da ta ni podana.

22.Standard slovenskega povprečnega potrošnika v sodni praksi ni oblikovan kot pravno relevantna okoliščina pri presoji pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti.

Pritožbene navedbe, da pojma slovenskega povprečnega potrošnika ni mogoče enačiti s povprečnim evropskim potrošnikom, saj je prvi bolj izkušen, so zato nerelevantne.

23.Pritožnica sodišču prve stopnje nadalje očita, da je s tem, ko je standard "pojasnilna dolžnost" napolnilo s spoznanji novejše (nadgrajene, spremenjene) sodne prakse, ravnalo v nasprotju s 155. členom Ustave (prepoved povratne veljave pravnih aktov). O tem vprašanju se je v primerljivem dejanskem in pravnem položaju že izreklo Vrhovno sodišče v sodbi II Ips 24/2025 z dne 18. 6. 2025. Njegovo stališče se strnjeno glasi: 1) sodišča z uporabo stališč novejše sodne prakse ne zaobidejo prepovedi povratne veljave predpisov, temveč le napolnijo pravni standard "pojasnilna dolžnost" z védenjem, kako bi v času sklenitve kreditne pogodbe ravnal (bi moral ravnati) dober strokovnjak, in 2) sklicevanje na relevantno sodno prakso SEU, ki je bila oblikovana po sklenitvi kreditne pogodbe, ne pomeni prepovedane retroaktivne uporabe prava.

Navedeno stališče je kot precedenčno stališče za pritožbeno sodišče zavezujoče.

Za natančnejšo razlago pritožbeno sodišče pritožnico napotuje na branje te odločbe.

24.Neutemeljeno je toženkino izpostavljanje dejstva, da je bilo sklepanje kreditov, vezanih na CHF, v času sklepanja kreditne pogodbe, urejeno v takrat veljavnem ZpotK in ZVPot, pri čemer posebnih zahtev glede pojasnilne dolžnosti ni bilo. Pritožbeno sodišče tudi v zvezi s tem opozarja na v sodni praksi že sprejeto stališče, da pravilno izpolnjena pojasnilna dolžnost banke ni uresničena že s prenosom izrecno predpisane zakonske določbe glede vsebine pisne kreditne pogodbe z valutno klavzulo. Banka mora izkazati tudi druga ustrezna ravnanja, skladna vestnemu in poštenemu ravnanju po standardu profesionalne skrbnosti. Pojasnilna dolžnost se namreč vzpostavi neposredno (brez izrecne zakonske podlage) na podlagi načela vestnosti in poštenja, ki vsako od strank zavezuje, da pri sklepanju poslov ne zasleduje le lastnih interesov, temveč mora upoštevati tudi pravice, koristi in interese nasprotne stranke. Povedano ne velja le za podlago, ki določa pojasnilno obveznost, ampak tudi za njeno vsebino, to pa napolnjujejo tudi ravnanja, skladna z merili vestnega (po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka iz 6. čl. OZ) in poštenega ravnanja banke, kot jih je razvila sodna praksa SEU, ki ji je sledilo Ustavno sodišče. Tudi dejstvo, da je sklepanje kreditnih pogodb z valutno klavzulo dovoljeno, še ne pomeni, da je potrošnik seznanjen z vsebino takega pogodbenega pogoja in da je vanjo informirano privolil.

25.Toženka nasprotuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je prva tožnica kot kreditojemalka toženki že plačala več, kot je prejela. Ugotovitve o višini že plačanega zneska sicer ne izpodbija, meni pa, da bi sodišče pri ugotavljanju obsega poplačila moralo upoštevati valuto CHF in ne njene evrske protivrednosti, poleg tega pa bi moralo upoštevati tudi dogovorjene pogodbene obresti oziroma valorizacijo.

26.Pritožbeno sodišče v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da je prva tožnica toženki že plačala več kot ji je bila dolžna, najprej opozarja na to, da sodba C-287/22 ne zahteva visoke stopnje dokazanosti dejstva, da je potrošnik plačal več, kot dolguje, temveč zadošča, da obstaja tveganje, da bo potrošnik med sodnim postopkom plačeval mesečne obroke v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega.

Prav zato, ker so z vidika dokončnega odplačila kredita v CHF meritorne le vrednosti v CHF (kot trdi pritožba), je treba stališče v sodbi C-287/22 ("da je sprejetje začasnih ukrepov še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je potrošnik začel postopek") razlagati na način, da so pri presoji morebitnega preplačila kredita relevantne vrednosti v domači valuti (ne CHF).

V zvezi s pritožbeno navedbo, da bi bila toženka v primeru ničnosti sporne pogodbe upravičena do povrnitve koristi od uporabljenega denarja v višini pogodbenih obresti oziroma njenim zavzemanjem za valorizacijo, pa pritožbeno sodišče izpostavlja stališče SEU v sodbi C-520/21, da kreditna institucija ne more zahtevati nadomestila, ki presega vračilo kapitala, izplačanega kot izpolnitev pogodbe.

Dokončnega stališča o tem vprašanju v sodni praksi sicer še ni, vendar pa že omenjena stališča SEU, in dejstvo, da je prva tožnica prejeto glavnico kredita že plačala, zadostuje za verjetno izkazanost dejstva, da je iz naslova sklenjene pogodbe že plačala več, kot ji je dolžna.

Glede drugih pogojev za izdajo začasne odredbe

27.Pritožbeno sodišče je uvodoma že pojasnilo, zakaj ne sprejema stališča toženke, da določb ZIZ ni dopustno razlagati ob upoštevanju Direktive 93/13 in relevantnih sodb SEU. S tem je dejansko že odgovorjeno tudi na očitek, da je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo, da je izpolnjen tudi pogoj po 2. tč. 2. odst. 272. čl. ZIZ.

28.Pogoj težko nadomestljive škode po 2. alineji 2. odst. 272. čl. ZIZ je treba, upoštevaje sodbo SEU, na katero se je sodišče prve stopnje sklicevalo, razlagati tako, da je izpolnjen, kadar je izkazano, da brez začasnega ukrepa za odlog plačila mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi obravnavane pogodbe z nepoštenim pogodbenim pogojem, ne bi bilo mogoče zagotoviti polnega učinka končne meritorne odločitve.

SEU je nadalje pojasnilo, da končna odločitev ne bi pripeljala do vzpostavitve pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta potrošnik bil, če navedenega nepoštenega pogoja ne bi bilo, če bi moral v primeru ugotovitve, da je pogodba neveljavna in da mu mora banka določene zneske obrokov vrniti, bodisi razširiti obseg svojega prvotnega zahtevka bodisi po odločitvi o ugotovitvi ničnosti kreditne pogodbe vložiti novo tožbo. Zato bi lahko bilo v takih okoliščinah sprejetje začasnih ukrepov za odlog plačila mesečnih obrokov potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti, restitucijskega učinka, ki nastane na podlagi te odločitve, in posledično učinkovitosti varstva, zagotovljenega z Direktivo 93/13. Sprejetje takih začasnih ukrepov je še toliko nujnejše, kadar je potrošnik banki plačal znesek, ki je višji od izposojenega zneska, še preden je začel ta postopek.

29.Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je skladno z razlago SEU mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive 93/13 le, če potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavi v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba spreminjati tožbo ali celo vložiti novo tožbo.

30.Ob ugotovljenem dejstvu, da je prva tožnica iz naslova sklenjene kreditne pogodbe toženki že plačala več, kot ji je bila dolžna, bi zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe imela za posledico njeno dolžnost plačevanja obveznosti, ki jih verjetno ne dolguje. To bi vzpostavilo potrebo po spremembi tožbe, to je postavitvi dodatnega denarnega zahtevka ter njegovem kasnejšem zviš(ev)anju za obroke, ki bi zapadli do izdaje sodbe, pa tudi potrebo po vložitvi nove tožbe za povrnitev obrokov, ki bi zapadli od izdaje do pravnomočnosti te sodbe. Negativne posledice, ki so s tem povezane (tako premoženjske kot nepremoženjske), pa ustrezajo evropsko skladni razlagi standarda "težko nadomestljiva škoda" pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti. Ni bistveno, ali bi izpolnjevanje pogodbe (ob pritožbeni navedbi, da za plačevanje skrbi drugi tožnik) prvo tožnico spravilo v nezavidljiv ekonomski položaj, kakor tudi ne, ali je premoženjsko stanje drugega tožnika takšno, da bi kredit lahko odplačeval oziroma bi ga s prodajo nepremičnine zlahka poplačal. Zadostujejo bremena, ki so neizogibno povezana z izpolnjevanjem kreditne pogodbe ter pravdnimi dejanji oziroma sodnimi postopki, ki bi bili potrebni za vračilo neutemeljeno plačanih zneskov. Ker je sklenjena pogodba verjetno nična, takšnih bremen potrošniku ni dopustno naložiti.

Sodišče prve stopnje se je zato po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem in presojo osebnih in drugih okoliščin na strani prve tožnice. Pritožbeni razlogi, ki takšne ugotovitve napadajo, so posledično nepomembni in nanje pritožbeno sodišče ne odgovarja.

31.Ker za izdajo začasne odredbe zadostuje izpolnitev pogojev po eni izmed alinej iz 2. odst. 272. čl. ZIZ, je nepomembna tudi pritožbena navedba, da izdaja regulacijske začasne odredbe po 3. alineji iste določbe ni dopustna in da je zmotna in pavšalna ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi toženka, če začasna odredba ne bi bila izdana, utrpela hujše neugodne posledice od tistih, ki bodo nastale toženki zaradi začasne odredbe. Do teh pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče podrobneje ne opredeljuje.

32.Sodna praksa je v zadnjih odločbah, upoštevaje sodbo SEU C-287/22, zavzela stališče, da za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, vprašanje reverzibilnosti ni odločilno, saj gre za pogoj, ki z vidika zagotovitve ciljev Direktive 93/13 ni sprejemljiv.

Vprašanje reverzibilnosti zato v konkretnem primeru ni pravno pomembno vprašanje, pritožbene navedbe, s katerimi skuša pritožnica izkazati neizpolnitev tega pogoja, pa nerelevantne za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve.

Sklepno

33.Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker sodišče prve stopnje ni zagrešilo niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. in 239. čl. ZIZ).

34.Stroški začasne odredbe so del pravdnih stroškov. O pritožbenih stroških bo zato odločeno s končno odločbo.

-------------------------------

1Zaradi izbrisa parcele 000/5, k. o. ..., je sedaj hipoteka vpisana na parceli 000/23 in 000/22 iste k. o. (prilogi A17 in A18).

2Sedaj v lasti drugega tožnika (prilogi A17 in A18).

3Zakon o pravdnem postopku.

4Vsebine pritožbe pritožbeno sodišče, saj je vsem strankam znana, ne povzema, bo pa v relevantnih delih razvidna iz nadaljevanja sklepa, ki vsebuje odgovore na pravno pomembne pritožbene navedbe.

5Zakon o izvršbi in zavarovanju.

6Zakon o varstvu potrošnikov.

7Obligacijski zakonik.

8Povzeto po sodbi VSL I Cp 791/2024, tč.26.

9II Ips 8/2022 (tč. 63 do 67, 70), II Ips 54/2023 (tč. 17 do 18 in 33 ter 23 do 32), II Ips 56/2023 (tč. 12 in 18 do 21), II Ips 72/2023 (tč. 14 in 15), II Ips 62/2023 (tč. 29), II Ips 69/2023 (tč. 23 do 27).

10Glej tč. 20 sklepa z dne 12. 6. 2024, na katerega se v izpodbijanem sklepu sklicuje sodišče prve stopnje.

11Primerjaj v opombi 9 navedene odločbe.

12Sodbi C-776/19 do C-782/19 in C-609/19, obe z dne 10. 6. 2021.

13II Ips 54/2023, II Ips 56/2023, II Ips 49/2023, II Ips 52/2023, II Ips 72/2023, II Ips 62/2023 in II Ips 69/2023.

14Glej sodbo VSRS II Ips 8/2022 (23.-25. tč. obrazložitve).

15Glej sodbo VSL I Cp 1128/2024.

16Povzeto po sklepu VSL II Cp 966/2025.

17Glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-46/24 (17. tč. obrazložitve in naslednje, ter odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 18/2022 in II Ips 50/2021).

18Zakon o potrošniških kreditih.

19Glej odločbo VS RS II Ips 37/2023.

20Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožniki (oziroma prva toženka kot kreditojemalka) prejeli 151.090,23 EUR, vrnjen pa je bil znesek 151.805,25 EUR.

21Sodba C-287/22, 42. točka obrazložitve.

22O morebitnem preplačilu v CHF bi bilo mogoče govoriti le v primeru že izpolnjene kreditne pogodbe. Glej sklep VSL II Cp 1890/2024, II Cp 138/2024, I Cp 131/2025 in druge.

23Glej tudi s tem povezan sklep SEU C 488-23, iz katerega izhaja, da je SEU izraz "kapital" uporabilo kot sinonim za "glavnico".

24Glej sklep VS RS 14/2025 in z njim povezan predlog za predhodno odločanje.

25Glej sklepe VSL II Cp 728/2024, I Cp 764/2024, II Cp 1219/2024, II Cp 444/2025, I Cp 131/2025 in druge.

26

Povzeto po točkah 48 do 52 sodbe SEU C-287/22.

Glej 50., 51. in 56. tč. sodbe SEU C-287/22.

Glej sklep VSL II Cp 966/2025.

Glej sklepe VSL II Cp 1219/2024, I Cp 764/2024, II Cp 1433/2025 in II Cp 966/2025.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272, 272/1, 272/2, 272/2-2 Zakon o potrošniških kreditih (2000) - ZPotK - člen 7, 7/1, 7/1-9, 21, 21/3 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 22, 22/4, 23, 23/1 23/2, 24, 24/1, 24/1-4 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 88, 88/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.