Jedro

Sodišče meni, da je presojanje med javnim interesom in interesi strank v postopkih izdaje odločb iz naslova kmetijske politike, kamor se uvršča tudi izpodbijana odločba, opravil že zakonodajalec, saj je predpisal, da pritožba zoper odločitev prvostopenjskega organa ne zadrži izvršitve. To kaže, da je v tovrstnih postopkih javni interes prevladujoč in da je zato treba okoliščine o zatrjevani težko popravljivi škodi presojati restriktivno. Zato je v postopkih vračila dodeljene pomoči iz naslova kmetijske politike mogoče izvršitev odločitve upravnega organa odložiti le izjemoma, to je, ko tožeča stranka izkaže take okoliščine, ki so močnejše od javne koristi.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja je z izpodbijano odločbo odločila, da mora tožeča stranka vrniti sredstva, ki jih je prejela na podlagi odločbe št. 33121-30/2009/9 z dne 2. 9. 2009 v višini 200,00 EUR ter določila, da pritožba zoper to odločitev ne zadrži izvršitve. Po pritožbi tožeče stranke je odločitev prvostopenjskega organa z odločbo z dne 22. 2. 2017 potrdilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

2. Tožeča stranka je zoper sprejeto odločitev vložila tožbo, s katero sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter vrne toženi stranki v ponovni postopek. Obenem je vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero zahteva, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijane odločbe in razveljavi doslej opravljena dejanja neposredne izvršitve te odločbe, saj je tožena stranka že začela s postopkom prisilne izterjave in je tudi bil v zvezi s tem izdan sklep št. DT 4933-110937/2016-3 z dne 1. 3. 2017. Svoj predlog utemeljuje na podlagi določbe 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in trdi, da bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe prišlo pri tožeči stranki do trajnejše nelikvidnosti ali celo izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere ni mogla vplivati. Nastala bi ji hujša gospodarska škoda, ki pa se lahko z zadržanjem izvršitve izpodbijane odločbe prepreči. Pojasnjuje, da bi v primeru takojšnje izvršitve poslala insolventna, saj ne razpolaga z likvidnimi sredstvi v zadostni višini, niti teh sredstev v krajšem času ne more pridobiti. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) v drugem odstavku 14. člena določa, da je družba trajneje nelikvidna in s tem insolventna, če več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njenih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu. Iz zadnjega javno objavljenega letnega poročila tožeče stranke za leto 2015 izhaja, da znašajo njene obveznosti do virov sredstev skupaj 174.400,00 EUR, kar pomeni, da znesek 200.000,00 EUR, ki ji je naložen v plačilo, presega 20 % obveznosti. Teh sredstev tožeča stranka ne more zagotoviti v roku dveh mesecev. V taki situaciji bo poslovodstvo prisiljeno predlagati začetek stečajnega postopka prej, preden bo odločeno o tožbi. S tem bi tožeči stranki nastala hujša gospodarska škoda, ki se je naknadno ne bi moglo sanirati. To pa tudi ni namen zakonske določbe o učinku nesuspenzivnosti izpodbijane odločbe, saj bi tožeča stranka s stečajnim postopkom prenehala obstajati in zato ne bi mogla varovati svojih koristi in interesov v postopku. Predlagana začasna odredba je sorazmerna s posegom in posledicami, saj bi se s tem le ohranilo določeno stanje, brez nalaganja aktivnega ravnanja katerikoli stranki v postopku.

3. Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

4. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba je torej ukrep, s katerim sodišče začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v zahtevi navesti konkretne okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek težko popravljive škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS, je težko popravljiva škoda pravni standard, ki se ugotavlja v vsakem posamičnem primeru, nedvomno pa gre za takšno škodo, ki je resna in tožniku vsaj začasno neposredno preti ter jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta (tako Vrhovno sodišče, npr. sklep I Up 730/2007, I Up 223/2011, I Up 219/2013, X Ips 237/2014, X Ips 312/2015, I Up 402/2016). Sodišče zato v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ni presojalo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa, za katerega tožeča stranka predlaga, da naj se zadrži njegovo pravno učinkovanje, torej odloži njegova izvršitev, pač pa se je omejilo le na odločanje o tem, ali s pravnim učinkovanjem sklepa, ki je nastopilo z njegovo dokončnostjo, tožeči stranki nastaja težko popravljiva škoda ter to ocenjevalo v smislu sorazmernosti glede na javno korist, ki se zasleduje z izdanim sklepom. Tožeča stranka nastanek težko popravljive škode utemeljuje s tem, da trdi, da naj bi v primeru izvršitve izpodbijane odločbe postala insolventna in da bi zato morala sprožiti postopke po ZFPPIPP, to pa dokazuje s podatki letnega poročila iz zaključka leta 2015, ki izkazuje njene obveznosti v višini 174.400,00 EUR, kar pa presega 20 % zneska, ki ga mora poravnati po izpodbijani odločbi. Meni tudi, da bi bila začasna odredba sorazmerna s posledicami, saj bi se zgolj ohranilo sedanje stanje.

6. Sodišče meni, da je presojanje med javnim interesom in interesi strank v postopkih izdaje odločb iz naslova kmetijske politike, kamor se uvršča tudi izpodbijana odločba, opravil že zakonodajalec, saj je predpisal, da pritožba zoper odločitev prvostopenjskega organa ne zadrži izvršitve. To kaže, da je v tovrstnih postopkih javni interes prevladujoč in da je zato treba okoliščine o zatrjevani težko popravljivi škodi presojati restriktivno. Ker je torej javni interes prevladujoč, sodišče meni, da je v postopkih vračila dodeljene pomoči iz naslova kmetijske politike mogoče izvršitev odločitve upravnega organa odložiti le izjemoma, to je, ko tožeča stranka izkaže take okoliščine, ki so močnejše od javne koristi. Tožeča stranka te okoliščine vidi v možnosti uvedbe stečajnega postopka, vendar pa ta možnost sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 (tako Vrhovno sodišče v sklepu, opr. št. I Up 443/2013 z dne 21. 11. 2013, tudi v sklepu, opr. št. I Up 543/2013 z dne 9. 1. 2014). Četudi bi izvršitev izpodbijane odločbe pomenila nevarnost stečajnega postopka, morajo biti izkazane posebej kvalificirane okoliščine, zaradi katerih bi se škoda štela za težko popravljivo. Sodišče meni, da teh okoliščin tožnik, zgolj s tem, da je predložil podatke iz bilance na dan 31. 12. 2015 ter navajal, da mu lahko z izvršitvijo izpodbijane odločbe nastane hujša gospodarska škoda ter da v primeru morebitnega stečajnega postopka ne bo več sposoben varovati svojih interesov, ni izkazal. Sodišče je zato zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe kot neutemeljeno zavrnilo.