Jedro

Z veljavnostjo ZUJF od 31. 5. 2012 je odpadla pravna podlaga za odpis, delni odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje tako, da odpis dolga po 31. 5. 2012 ni več mogoč v nobenem primeru, ne glede na status posameznih oseb ali različne situacije v posameznih primerih in možnosti plačevanja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 2. 2017 in sklep št. ... z dne 23. 1. 2017 ter da se mu odpusti dolg iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. Navaja, da sodišče ni upoštevalo nobenega predlaganega dokaza in se sklicevalo na sprejeti Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZUJF) in na to, da ni nobene možnosti za odpis dolga. Sodišče tudi ni upoštevalo, da se ne more uvrstiti na predložen spisek zavarovancev, ki morajo imeti sklenjeno zdravstveno zavarovanje. Sodišče prav tako ni upoštevalo, da bi glede na status, ki ga je imel v spornem času, bil v primeru koriščenja zdravstvenih storitev, samoplačnik. Na naroku je priglasil stroške prihoda na sodišče, vendar mu jih ni priznalo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

5. Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da sodišče ni upoštevalo nobenega predlaganega dokaza. Pod prilogo A2 in A4 se nahajajo besedila posameznih določb Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami, v nadaljevanju ZZVZZ), konkretno določbe 60. člena ter 14. in 15. člena tega zakona. Gre za določbe zakona, ki poleg ZUJP-a predstavlja pravno podlago za odločitev v tej zadevi. Glede na pravila dokazovanja določena v ZPP, so predmet dokazovanja dejstva, pravila znanosti, stroke in izkušnje in le redkeje pravna pravila. Načeloma pravna pravila niso predmet dokazovanja, če gre za domače pravo. To pravo mora sodnik poznati po uradni dolžnosti (iura novit curia). Torej tudi določbo 60. člena ZZVZZ, ki se nanaša na sporno vprašanje odpisa dolga, medtem ko se določbe 14. in 15. člena ZZVZZ nanašajo na zavarovance. To vprašanje pa sploh ni predmet tega spora. To je dodatni razlog zaradi katerega se tožnik neutemeljeno sklicuje na določbe 14. in 15. člena zakona in na to, da sodišče ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza.

6. V tej zadevi je sporno vprašanje, ali obstaja pravna podlaga za odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. V predsodnem postopku je toženec s prvostopnim sklepom št. ... z dne 23. 1. 2017, potrjenim z dokončno odločbo št. ... z dne 20. 2. 2017, zahtevo za odpis dolga zavrgel, ker v materialnem predpisu ni več podlage za odločanje o vlogi za odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Takšno odločitev je sodišče prve stopnje štelo za pravilno in izpodbijana upravna akta za zakonita. S tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče. 7. Pravno podlago za odločanje v tem socialnem sporu predstavljajo določbe ZUJF-a in ZZVZZ. ZZVZZ je v 60. členu določal, da zavod določi merila in pogoje, pod katerimi se določenim zavezancem za plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje prispevek lahko zmanjša ali odpiše. Vendar pa je ZUJF, ki je vstopil v veljavo 31. 5. 2012, v 10. členu črtal prvi odstavek 60. člena ZZVZZ. Poleg tega pa je ZUJF v 203. členu določil tudi prenehanje veljavnosti Pravilnika o odpisu, obročnem plačilu in odlogu plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje (Ur. l. RS, št. 127/03, v nadaljevanju Pravilnik).

8. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je tožnik vlogo za odpis dolga iz naslova neplačanih prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja vložil dne 3. 1. 2017, ko je že veljal ZUJF in v 10. členu črtana določba 60. člena ZZVZZ ter v 203. členu prenehanje veljavnosti Pravilnika. Z veljavnostjo ZUJF od 31. 5. 2012 je odpadla pravna podlaga za odpis, delni odpis dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje tako, da odpis dolga po 31. 5. 2012 ni več mogoč v nobenem primeru, ne glede na status posameznih oseb ali različne situacije v posameznih primerih in možnosti plačevanja prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Pritožbene navedbe v tej smeri, da tožnik v spornem obdobju ni imel sredstev za plačevanje obveznega zdravstvenega zavarovanja in da bi bil glede na svoj status v vsakem primeru samoplačnik zdravstvenih storitev, so zato neutemeljene in neupoštevne za razrešitev sporne zadeve.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno na podlagi 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) štelo izpodbijana upravna akta za zakonita in pravilna ter tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na določbo 154. člena ZPP, ki določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške, to pomeni, da tožnik, ki v pravdi ni uspel, ni upravičen do povračila stroškov, čeprav jih je priglasil in da jih nosi sam. Čeprav sodišče prve stopnje o potnih stroških, ki jih je tožnik priglasil na glavni obravnavi, ni odločilo, glede na navedeno, ne gre za takšno kršitev, zaradi katere izpodbijana sodba ne bi bila pravilna in zakonita (prvi odstavek 339. člena ZPP).

10. Na podlagi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.