Jedro

V postopku za vrnitev premoženja je moral vlagatelj izkazati članstvo v ponovno organizirani agrarni skupnosti z vpisom v overjen članski imenik in z dokazi, da izpolnjuje pogoje za vpis (po 4. členu ZPVAS, to je, da je nekdanji član ali njegov dedič ali pravni naslednik, na katerega je bila prenesena odvzeta premoženjska pravica iz tretjega odstavka 1. člena ZPVAS).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Kamnik (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo tožnice za vračilo nepremičnin, vpisanih pri vložni številki ... k.o. ..., ki so na podlagi odločbe OLO Kamnik št. XIV/V-92/4 z dne 2. 3. 1949 bile podržavljene A.A., rojena ..., umrli ..., v deležu do 3/487. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je upravni organ ugotovil, da je tožnica vložila 18. 2. 1997 zahtevek za vzpostavitev solastninske pravice na premoženju, ki je bilo z odločbo OLO Kamnik z dne 2. 3. 1949 podržavljeno nekdanjima zemljiškoknjižnima solastnikoma A.A. in B.B. Po vpogledu v dokumentacijo o postopku odločanja o vračilu odvzetega premoženja članom agrarne skupnosti A. je upravni organ ugotovil, da je ob reševanju ugotovil, da tožnica ni podpisala sporazuma o ponovni vzpostavitvi A., niti da ni vpisana v njen članski imenik. Ker je vlogo za vračilo premoženja, odvzetega A.A. in B.B., podala oseba, ki ni članica ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v skladu z določbami Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (v nadaljevanju ZPVAS), je zaključil da ni pogojev za vračilo odvzetega premoženja navedenima razlaščencema na podlagi 8. člena ZPVAS. Naknadno je bilo ugotovljeno, da je že pred podržavljenjem, po smrti moža B.B. ..., postala A.A. lastnica celotnega deleža 3/487 na premoženju, ki je bilo z odločbo OLO Kamnik z dne 2. 3. 1949 podržavljeno. Tožnica je v postopku pravno nasledstvo po A.A. utemeljevala z izročilno pogodbo z dne 6. 5. 1963. Upravni organ je tedaj ocenil, da izročilna pogodba kot pravni posel med živimi ne more služiti kot dokaz o pravnem nasledstvu. Na tako ugotovljenem stanju je temeljil zaključek, da organ o vračilu premoženja na podlagi zahteve tožnice z dne 18. 2. 1997 ne more pozitivno odločiti. Ko je bila tožnica s tem seznanjena, se je sklicevala na sklep občnega zbora agrarne skupnosti A. o sprejetju v članstvo te agrarne skupnosti. Ponovno se je sklicevala tudi na izročilno pogodbo z dne 6. 5. 1963. Zagovarja tudi stališče, da so člani agrarne skupnosti upravičeni do vračila odvzetih premoženjskih pravic v skladu z določili ZPVAS tudi v primeru, če niso vpisani v register agrarnih skupnosti ter se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up-527/13 in Up-621/13 z dne 10. 6. 2015. Razlaga Višjega sodišča, da bi morali biti upravičeni vlagatelji do 30. 6. 2001 vpisani v register agrarnih skupnosti, se ji zdi sporna, enako tudi naziranje, da izročilna pogodba za izročitev premoženja, na katerega so vezane določene premoženjske pravice, v postopku vračanja premoženja nekdanjim članom agrarnih skupnosti ne izkazuje pravnega nasledstva. Po presoji organa pa nove navedbe in dokazi tožnice v postopku ne dajejo drugačne podlage za odločitev, pri čemer se organ opira na določbe 9. člena, prvega odstavka 6. člena ter četrtega odstavka 7. člena ZPVAS. Prav tako se sklicuje na sodbi Vrhovnega sodišča X Ips 190/2005 in I Up 1121/2005. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 7. 6. 2016 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa.

3. Tožnica vlaga tožbo zaradi napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev pravil postopka ter kršitve 33. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnica meni, da bi upravni organ zavrnilne odločbe ne mogel utemeljevati z ugotovitvijo, da tožnica do 30. 6. 2001 ni bila sprejeta v članstvo agrarne skupnosti A. na način, ki je predpisan za člane, ki uveljavljajo pravice iz ZPVAS. Sodna praksa, na katero se pri takem nadziranju sklicuje upravni organ, ni potrjena na Vrhovnem sodišču in ni obravnavana na Ustavnem sodišču ter je v nasprotju s prakso upravnih organov, ki so odločali o vrnitvi premoženja po četrtem odstavku 8. člena ZPVAS in ki pri tem niso zahtevali vpisa v register članov agrarnih skupnosti. Stališče upravnega organa tudi ni sprejemljivo z vidika 33. člena Ustave RS in je v nasprotju z namenom zakonodajalca. Po mnenju tožnice so vrnitev odvzetih premoženjskih pravic na podlagi določb ZPVAS upravičeni zahtevati člani nekdanjih agrarnih skupnosti oziroma njihovi pravni nasledniki, ob pogoju, da so člani agrarne skupnosti, ki je bila ponovno vzpostavljena; drugačna razlaga zakona je v nasprotju z namenom zakonodajalca, ki je v 5., 6. in 7. členu ZPVAS določil postopek ponovne vzpostavitve agrarnih skupnosti, v 9. členu pa je določil, da se postopek začne na podlagi zahteve katerega koli člana ali skupnega pooblaščenca. Overjen članski imenik je bil sestavljen le pri ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, dopolnitve članskega imenika pa se ne overjajo, zato je nemogoče, da bi nekdanji člani agrarne skupnosti, ki so postali člani agrarne skupnosti po tem, ko je bila ta že vzpostavljena, priložili overjen članski imenik. Tožnica se opira tudi na stališče v sodbi Upravnega sodišča I U 633/2010. Tožnica dodaja, da je konstitutivni učinek vpisa v register z zakonom (6. členom ZPVAS) določen le za agrarne skupnosti, ne pa tudi za njene člane, za katere ima vpis deklarativen učinek. Člani postanejo člani agrarne skupnosti z dnem sprejema v članstvo in v skladu s pravili agrarne skupnosti in ne z dnem vpisa v register. Nesporno pa je, da je bila tožnica v članstvo sprejeta na občnem zboru 25. 5. 1995, kar izhaja tudi iz dokumentacije. Upravni organ se brez podlage sklicuje na 4. člen Pravilnika o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (v nadaljevanju Pravilnik). Tudi iz 4. člena omenjenega pravilnika izhaja, da se spremembe članskega imenika ne overjajo. Napačna je torej ugotovitev upravnega organa, da tožnica do 30. 6. 2001 ni bila članica agrarne skupnosti. Tožnica je bila 25. 5. 1995 sprejeta v agrarno skupnost na občnem zboru. Po mnenju tožnice organ tudi zmotno ugotavlja, da tožnica ni izkazala pravnega nasledstva po pokojni A.A. Izročilna pogodba ima namreč kot dedno pravna pogodba učinek tudi za premoženje, vrnjeno v postopku po ZPVAS. Določbe 15. člena in drugega odstavka 61. člena ZDen niso v ZPVAS naštete med določbami, ki naj bi se upoštevale pri odločanju o vrnitvi podržavljenega premoženja članom agrarnih skupnosti. Po ZPVAS so torej upravičenci tiste osebe, ki so dedovale ostalo zapustnikovo premoženje po splošnih predpisih o dedovanju. Za premoženje, vrnjeno v postopku po ZPVAS, pa imajo učinek tudi dedno pravne pogodbe, ki so bile sklenjene pred izdajo odločbe o vrnitvi premoženja. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je res določal v času sklenitve obravnavane izročilne pogodbe z dne 6. 5. 1993 v 111. členu le izročilno pogodbo, katere predmet sta bili izročitev in razdelitev premoženja za življenja, če jo je izročevalec sklenil s svojim otrokom, posvojencem ali potomcem, ne pa tudi z drugimi osebami. Hkrati pa zakon tudi ni izključeval možnosti sklepanja takšnih pogodb drugače. Glede kasneje najdenega premoženja po ZD dedno pravne pogodbe, med katere sodi tudi izročilna, učinkujejo glede na namen izročevalca. V konkretnem primeru pa je iz izročilne pogodbe razvidno, da je izročevalka tožnici izročila vse svoje premoženje z vsemi pravicami in dolžnostmi, ki so združene s tem premoženjem, torej tudi delež 3/487 vrnjenih nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih pri vložni številki ... k.o. ... Z izročilno pogodbo je tožnica prejela vse nepremičnine, pripisane pri vložni številki ... k.o. ... Lastnica kmetije oziroma zemljiškoknjižnega vložka ... k.o. ..., kar je tožnica, ima kot pravna naslednica nekdanje članice A.A. pravico do vrnitve solastnega deleža podržavljenih nepremičnin, vpisanih pri vložni številki ... k.o. ..., ki so nerazdružno povezane z nepremičninami, vpisanimi pri vložni številki ... k.o. ... Vsaka drugačna razlaga bi nasprotovala namenu ZPVAS, saj bi podržavljene nepremičnine lahko dedovali tudi morebitni dediči, člani agrarne skupnosti, ki ne bi bili istočasno tudi lastniki kmetij, na katere je vezana solastninska pravica. Poleg tega pa tudi ne gre prezreti, da A.A. v odločbi OLO Kamnik z dne 2. 3. 1949 sploh ni navedena med lastniki zemljiških posestev, ki jim je bilo odvzeto premoženje kot članom Agrarne skupnosti B. Glede na navedeno tožnica izpolnjuje pogoje za uveljavljanje pravic iz ZPVAS, poleg tega pa Občina C. ne nasprotuje, da se njen delež vrnjenih nepremičnin zmanjša za delež 3/487, torej za delež, ki naj se vrne A.A. kot upravičenki. Tožnica se v dokazne namene sklicuje na listine dokumentacije upravnih spisov v zadevi. Sodišču predlaga, naj odloči, da se odpravi izpodbijana odločba prvostopenjskega organa ter naj sodišče odloči, da se A.A. kot upravičenki vrnejo 3/487 odvzetih nepremičnin, za katere ne obstajajo ovire za njihovo vrnitev v naravi in ki so bile v določenih deležih vrnjene ostalim članom A. v vseh delnih in dopolnilni odločbi, tako da se med upravičenci navede tudi upravičenka A.A., ki se ji vrnejo v odločbah navedene nepremičnine do 3/487 ter da se za omenjeni delež zmanjša delež Občine C. Podrejeno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter zadevo vrne temu organu v ponovni postopek.

4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navede ter vztraja pri izpodbijani odločbi in razlogih zanjo. Sklicuje se tudi na stališče v sodbi U 835/2004 glede pravne narave izročilne pogodbe. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je tožbo kot stranki z interesom v odgovor poslalo tudi Občini C., ki pa odgovora ni podala.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je organ tožnici mogel zavrniti zahtevo za vračilo nepremičnin, ki so bile podržavljene v deležu 3/487A.A. kot članici Agrarne skupnosti B., ob razlogovanju, da ni izkazala članstva v ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti v skladu z določbami ZPVAS ter tudi ne pravnega nasledstva po A.A. 8. Po 9. členu ZPVAS se postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti začne na podlagi zahteve kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca, zahtevek je treba vložiti do 30. 6. 2001, zahtevku pa mora biti priloženo: - potrdilo o vpisu v register agrarnih skupnosti, - pravnomočna odločba o podržavljenju premoženjskih pravic na podlagi predpisov iz 1. člena tega zakona oziroma drug pravnomočen akt oziroma predpis o podržavljenju, - izpisek iz zemljiške knjige in katastra z razvidom stanja na dan podržavljenja premoženjskih pravic in na dan vložitve zahtevka, - druga dokazna sredstva po zakonu o upravnem postopku, - overjen članski imenik z dokazili, da člani izpolnjujejo pogoje po tem zakonu.

9. Za agrarno skupnost se šteje, da je ponovno organizirana, ko je vpisana v register agrarnih skupnosti (6. člen ZPVAS). V postopku za izdajo odločbe o vpisu v register pa je treba predložiti: - overjen sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti z označbo imena te skupnosti in zapisnik ustanovnega zbora, - overjen članski imenik, - overjena pravila agrarne skupnosti, - imena oseb, ki bodo zastopale interese članov agrarne skupnosti in imena oseb, ki bodo razpolagale z denarnimi sredstvi na žiro računu agrarne skupnosti (drugi odstavek 7. člena ZPVAS).

10. Sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, članski imenik in njena pravila morajo biti overjeni pri notarju (do ustanovitve notariatov pri sodišču v nepravdnem postopku) (drugi odstavek 5. člena ZPVAS). Za overitev sporazuma, seznama in pravil je treba predložiti: - pravnomočen akt oziroma predpis o podržavljenju premoženjskih pravic po tem zakonu, - sporazum o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti, - članski imenik in dokaze, da člani agrarne skupnosti izpolnjujejo pogoje iz 4. člena tega zakona, - pravila ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, ki jih je sprejel občni zbor te skupnosti, - pravila in članski imenik prejšnje agrarne skupnosti (tretji odstavek 5. člena ZPVAS).

11. Glede na citirane določbe ZPVAS je k zahtevi za vrnitev premoženja članom agrarne skupnosti, ki jo je (bilo) treba vložiti do 30. 6. 2001, treba priložiti (med drugim) overjen članski imenik z dokazili, da člani izpolnjujejo pogoje po tem zakonu in potrdilo o vpisu v register agrarnih skupnosti (tretji odstavek 9. člena), pri čemer je bilo tudi v postopku za vpis v register agrarnih skupnosti treba predložiti overjen članski imenik (drugi odstavek 7. člena), v postopku za overitev članskega imenika pa je bilo treba predložiti dokaze, da člani agrarne skupnosti izpolnjujejo pogoje iz 4. člena tega zakona (tretji odstavek 5. člena). To pa pomeni, da je v postopku za vrnitev premoženja moral vlagatelj izkazati članstvo v ponovno organizirani agrarni skupnosti z vpisom v overjen članski imenik in z dokazi, da izpolnjuje pogoje za vpis (po 4. členu ZPVAS, to je, da je nekdanji član ali njegov dedič ali pravni naslednik, na katerega je bila prenesena odvzeta premoženjska pravica iz tretjega odstavka 1. člena ZPVAS).

12. V obravnavani zadevi je, kar ni sporno, tožnica (po pooblaščenki) podala vlogo z dne 18. 2. 1997, da kot članica ponovno organizirane agrarne skupnosti „A.“ zahteva vrnitev premoženja, odvzetega A.A. kot članici prejšnje Agrarne skupnosti B., in sicer nepremičnin vl. št. ... k.o. ..., v deležu do 3/487. Iz izpodbijane odločbe pa dalje izhaja, in to potrjuje tudi spisna dokumentacija ter prav tako ni sporno, da tožnica ni bila vpisana v članski imenik ponovno organizirane A., overjen z dne 29. 3. 1995, ki je bil priložen zahtevi za vrnitev premoženja agrarni skupnosti, in da je bila tožnica v postopku za overitev imenika iz tega črtana zaradi neizkazanega pravnega nasledstva (kar je organ povzel po vlogi pooblaščenke tožnice, podani v postopku pred prvostopenjskim organom, ki se tudi nahaja v spisni dokumentaciji).

13. Ob takem dejanskem stanju pa se sodišče z zaključkom prvostopenjskega organa strinja, da tožnica za vrnitev uveljavljanih premoženjskih pravic ne izpolnjuje že pogoja članstva v ponovno organizirani agrarni skupnosti, ki ga določa ZPVAS v prvem odstavku 8. člena, po katerem se premoženjske pravice, odvzete agrarnim skupnostim po predpisih iz 1. člena tega zakona, vrnejo članom agrarnih skupnosti, organiziranih po tem zakonu. Tako razlago citirane določbe prvega odstavka 8. člena ZPVAS podpirajo druge določbe ZPVAS, tako najmanj določbe tretjega odstavka 9. člena ZPVAS (po kateri mora biti zahtevi za vrnitev premoženja priložen tudi overjen članski imenik z dokazili, da člani ponovno organizirane agrarne skupnosti izpolnjujejo pogoje po tem zakonu), drugega odstavka 7. člena (da je v postopku za vpis ponovno organizirane agrarne skupnosti v register treba predložiti overjen članski imenik) in prvega odstavka 6. člena (po kateri agrarna skupnost šteje za ponovno organizirano (šele), ko je vpisana v register agrarnih skupnosti). Glede na navedene določbe ZPVAS je neutemeljen tožbeni ugovor, ki ga je sicer tožnica neuspešno uveljavljala že v postopku pred organom, da vpis v članski imenik ni konstitutiven in da je bila sprejeta v članstvo s sklepom Občnega zbora A. z dne 25. 5. 1995, in da tako izkazano članstvo zadostuje. Tožnica neutemeljeno ugovarja tudi, da bi se organ ne mogel sklicevati na sodno prakso, če ne gre za odločbe Vrhovnega ali Ustavnega sodišča; po presoji sodišča pa se je organ mogel sklicevati na pravnomočno sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 491/2011 in stališče te odločbe - da se mora članstvo v ponovno organizirani agrarni skupnosti izkazati do 30. 6. 2001 z izpiskom iz registra agrarnih skupnosti, ki temelji na podatkih overjenega članskega imenika - glede na že podano argumentacijo sodišče v celoti sprejema. Kolikor pa ob tem navaja, da je pravilo o overjanju članskega imenika veljalo le za prvotni imenik, predložen v postopku vpisa agrarne skupnosti v register, za spremembe pa ne, sodišče dodaja, da tožnica glede na ugotovitve organa v izpodbijani odločbi ni vpisana niti v prenovljen članski imenik z dne 22. 2. 2015, in te ugotovitve tožnica ne izpodbija. Pa tudi na stališče v sodbi tega sodišča I U 633/2010 z dne 5. 4. 2011 se po presoji sodišča tožnica ne more sklicevati, kajti vpisa v članski imenik sploh ni izkazala, ne v overjeni imenik, predložen v postopku za vpis agrarne skupnosti v register, ne v njegove spremembe. Tožnica se tudi ne more z uspehom sklicevati na morebitno drugačno nezakonito odločanje upravnih organov. Sodišče pa se tudi strinja z organom, da je po stališčih Vrhovnega sodišča vprašanje članstva v ponovno organizirane agrarne skupnosti povezano s postopkom ponovne vzpostavitve agrarne skupnosti, saj tako izhaja iz že citiranih določb 9., 7. in 6. člena ZPVAS ter se organ v izpodbijani odločbi tako more sklicevati na sodbi tega sodišča I Up 1121/2005 z dne 22. 2. 2006 in X Ips 190/2005 z dne 6. 2. 2008. Kolikor pa se tožnica opira na odločbo Ustavnega sodišča Up-527/13, Up-621/13 z dne 14. 6. 2013, pa tudi s tem ne more biti uspešna, saj je nosilno stališče navedene odločbe (vprašanje nujne identičnosti uveljavljanih in posedovanih premoženjskih pravic članov nekdanje agrarne skupnosti) za obravnavano zadevo pravno nerelevantno.

14. Iz izpodbijane odločbe pa nadalje izhaja, da tožnica tudi ni izkazala pravnega nasledstva po A.A. kot članici nekdanje Agrarne skupnosti B.B. Ob tem ko ni sporno, da tožnica pravno nasledstvo izkazuje z izročilno pogodbo, ki jo je sklenila z A.A., se sodišče strinja, da s tem ni izpolnila nadaljnjega pogoja iz prvega odstavka 8. člena ZPVAS, po katerem se članom agrarne skupnosti, organiziranim po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim oziroma njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena tega zakona. Sodišče organu pritrjuje, da so po ZD pravni nasledniki fizičnih oseb dediči (zakoniti, oporočni). Kolikor se tožnica sklicuje tudi na določbe pravil agrarnih skupnosti, nekdanje in ponovno vzpostavljene, češ da določajo, da je solastnina na podržavljenih nepremičninah nerazdružno povezana z lastninsko pravico posameznih kmetij, se sodišče pridružuje argumentaciji organa, da ZPVAS v 8. v povezavi s 4. členom določa, da se članom agrarne skupnosti, organiziranim po tem zakonu, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile odvzete njim oziroma njihovim pravnim prednikom ter da ZPVAS nima določb, ki bi pravico do vračila odvzetega premoženja vezale na določila internih aktov agrarne skupnosti.

15. Ker je po presoji sodišča organ pravilno ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev 8. člena ZPVAS v povezavi z drugimi določbami tega zakona, saj ni izkazala vpisa v članski imenik ponovno organizirane agrarne skupnosti in tudi ne, da je pravna naslednica po A.A., ki lahko uveljavlja premoženjske pravice, ki jih je navedena imela ob podržavljenju, ji sodišče tudi ne pritrjuje, da bi bilo z izpodbijano odločitvijo nedopustno poseženo v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine in dedovanja.

16. Kako bi lahko bila tožnici v korist navedba, ki jo podaja prvič v tožbi ter je sicer nedopustna tožbena novota, da namreč A.A. v odločbi OLO Kamnik z dne 2. 3. 1949 sploh ni navedena med lastniki zemljiških posestev, ki jim je bilo odvzeto premoženje kot članom Agrarne skupnosti B., v tožbi ne pojasni, tako da bi je tudi ne bilo mogoče vsebinsko presoditi. Tožbene novote pa sodišče v skladu z določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot tožbenega razloga tudi ne upošteva.

17. Za odločitev v zadevi pa je pravno nepomembna tudi okoliščina, na katero se sklicuje tožnica, namreč da Občina C. ne nasprotuje, da se ji delež vrnjenih nepremičnin zmanjša za delež 3/487 (v zvezi s četrtim in petim odstavkom 8. člena ZPVAS), kolikor iz naslova odvzetega premoženja A.A. uveljavlja tožnica v predmetnem postopku.

18. Ker je sodišče presodilo, da so tožbene navedbe neutemeljene ter da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnico in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnica je sicer kot tožbeni razlog navedla tudi napačno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, vendar navedb v tožbi v tej smeri nato ni podala. Predlagala je tudi izvedbo dokazov z vpogledom v listine, ki se nahajajo v upravnem spisu in so bile že predmet dokaznega postopka; ker ni navedla, zakaj bi bilo te dokaze potrebno ponavljati, jih sodišče ni izvedlo.