Jedro

Tožena stranka bi lahko tožniku zaradi pasivnosti (ker se ni odzval pozivu nazaj na delo oziroma je delo odklanjal) odpovedala pogodbo o zaposlitvi (npr. zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz vzpostavljenega delovnega razmerja). Tega ni storila, pač pa je redno odpoved podal tožnik, ki je imel za to podlago v določilu prvega odstavka 81. člena ZDR. Izpodbijana sodba zato pravilno ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom odpovednega roka.

Poziv za vrnitev na delo, ki ga je tožena stranka naslovila na tožnika pred pravnomočnostjo odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, zanj ni bil zavezujoč.

Po sodni praksi Vrhovnega sodišča tako iz obdobja pred veljavnostjo ZDR/02 kot po njem, v primeru obstoja elementov delovnega razmerja le-to obstaja, pa čeprav med strankama ni bilo sklenjeno v pisni obliki.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 24. 4. 2006, na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca. V izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da je bilo s pravnomočno sodbo odločeno, da je v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas brez prekinitve od 16. 8. 2001 dalje in da ga je ta dolžna sprejeti nazaj na delo. Tožena stranka je pozvala tožnika nazaj na delo. V kolikor ni bil pripravljen nadaljevati z delom pri toženi stranki, bi mu lahko ta odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tega ni storila, temveč se je z njim spustila v nepotrebno dogovarjanje o tem, ali je ponujena pogodba o zaposlitvi ustrezna ali ne. Odpoved je v skladu z 80. in 81. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) podal tožnik, kateremu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom odpovednega roka dne 24. 4. 2006. 2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo sodišča prve stopnje, zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Dodatno je pojasnilo, da je ne glede na to, da stranki nista imeli sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi, ta obstajala, saj je tožnik pred odpovedjo delodajalca delal pri njem na delovnem mestu referent prodaje. Sodišče prve stopnje se utemeljeno ni ukvarjalo z obdobjem pred februarjem 2005, ko naj bi tožena stranka pozvala tožnika nazaj na delo, a se ta vabilu ni odzval. V tem času je bila namreč še v veljavi delodajalčeva odpoved pogodbe o zaposlitvi in v teku sodni spor o njeni zakonitosti.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da se tožnik ni odzval pozivu na delo v februarju 2005, od tedaj dalje pri toženi stranki ni delal in tudi ni imel podpisane pogodbe o zaposlitvi, zato mu ne gredo pravice iz delovnega razmerja. Razlog, da v letu 2005 ni prišlo do sklenitve pogodbe, je izključno na strani tožnika. Kršeno je določilo 126. člena ZDR. Tožnik bo obogaten, ker mu bo tožena stranka dolžna plačati zneske, ki jih z delom ni zaslužil. Predlaga, da naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje (ali druge stopnje) v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Neutemeljen je revizijski očitek o obstoju absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Revizija zgolj pavšalno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in tega očitka podrobneje vsebinsko ne opredeli. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, saj ta razloge o odločilnih dejstvih vsebuje. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev o tem, da je tožniku na podlagi njegove odpovedi prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki z iztekom odpovednega roka, utemeljilo z ustreznimi razlogi tako dejanske kot tudi pravne narave. Ustrezno je tudi pojasnilo, kdaj za delodajalca, glede katerega je bilo pravnomočno razsojeno, da je delavcu nezakonito odpovedal pogodbo o zaposlitvi, nastopi obveznost vrniti delavca nazaj na delo, in kakšne so posledice v primeru delavčevega neodziva.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. S pravnomočno sodbe z dne 26. 1. 2006 (Pd 712/2003 in Pdp 525/2005) je bilo med drugim tožniku priznano delovno razmerje pri toženi stranki za nedoločen čas brez prekinitve od 16. 8. 2001 dalje in toženi stranki naloženo, da ga pozove nazaj na delo. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka po pravnomočnosti sodbe tožniku delovno razmerje ponovno vzpostavila in ga pozvala na delo. Delovno razmerje, ki je bilo znova vzpostavljeno, bi lahko prenehalo le na enega od načinov, določenih v zakonu (75. člen ZDR). Sodišče druge stopnje je pravilno navedlo, da bi lahko tožena stranka tožniku zaradi pasivnosti (ker se pozivu ni odzval oziroma je delo odklanjal), odpovedala pogodbo o zaposlitvi (npr. zaradi kršitve pogodbenih obveznosti iz vzpostavljenega delovnega razmerja). Tožena stranka tega ni storila, pač pa je redno odpoved podal tožnik, ki je imel za to podlago v določilu prvega odstavka 81. člena ZDR. Izpodbijana sodba zato pravilno ugotavlja, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z iztekom odpovednega roka, t. j. dne 24. 4. 2006. 9. Predmet tega spora se nanaša le na priznanje obstoja delovnega razmerja. Bistvo revizijskih navedb je mogoče strniti v zatrjevanje, da tožena stranka tožniku od februarja 2005 dalje ni dolžna priznati delovnega razmerja, ker se ta tedaj ni odzval pozivu nazaj na delo. Takšno sklepanje ni pravilno. O nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki (oziroma ugotovitvi obstoja delovnega razmerja, reintegracijskem in reparacijskem zahtevku) je bilo pravnomočno odločeno šele dne 26. 1. 2006. Navedeno pomeni, da sta stranki spora postali vezani na vsebino sodne odločbe šele s tem dnem (prvi odstavek 319. člena ZPP), ko je za toženo stranko tudi nastopila obveznost pozvati tožnika nazaj na delo. Sodišče druge stopnje je zato pravilno obrazložilo, da poziv za vrnitev na delo, ki ga je tožena stranka naslovila na tožnika pred pravnomočnostjo odločitve o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja, zanj ni bil zavezujoč.

10. Da tožniku zaradi neuspešnega poziva na delo v februarju 2005 od tega obdobja dalje ni mogoče priznati delovnega razmerja revizija neutemeljeno uveljavlja tudi z zatrjevanjem, da s toženo stranko ni imel podpisane pogodbe o zaposlitvi. Glede na ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (1) pojem reintegracije delavca pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo nezakonite odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja, pravni položaj delavca pa je takšen, kot da te nezakonite odločitve ni bilo. V obravnavanem sporu to pomeni, da mora tožena stranka tožniku priznati delovno razmerje za čas od 16. 8. 2001 do 24. 4. 2006, ko mu je zaradi njegove odpovedi prenehalo na podlagi pravnomočne sodbe z dne 26. 1. 2006 ponovno vzpostavljeno delovno razmerje. Neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi ne vpliva na drugačno odločitev. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča tako iz obdobja pred veljavnostjo ZDR kot po njem, v primeru obstoja elementov delovnega razmerja le-to obstaja, pa čeprav med strankama ni bilo sklenjeno v pisni obliki (2). Vrhovno sodišče je vezano na dokazno oceno sodišča druge stopnje (tretji odstavek 370. člena ZPP) o tem, da je pogodba o zaposlitvi med strankama nedvomno obstajala, čeprav ni bila sklenjena v pisni obliki, in sicer je tožnik pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja delal na delovnem mestu referent prodaje. Tožena stranka ga je bila zato dolžna po prejemu pravnomočne sodbe z dne 26. 1. 2006 reintegrirati na to delovno mesto, oziroma kot sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, bi mu morala podati odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe (90. člen ZDR), če delovnega mesta referent prodaje ni bilo več.

11. Ker z revizijo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Op. št. (1): Npr. odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 256/2004 z dne 22. 3. 2005, VIII Ips 548/2007 z dne 19. 10. 2009, idr.

Op. št. (2): Npr. odločbe VIII Ips 146/2001 z dne 12. 3. 2002, VIII Ips 170/2006 z dne 26. 9. 2006, VIII Ips 231/2007 z dne 26. 1. 2009, idr.