Jedro

Tožnik drugih dokazil o večji količina dela Občini do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil, zato je ravnala zakonito, ko je za količino vloženega dela tožnika kot osnovo za poravnavo vzela količino, ki izhaja iz sporazuma z dne 11. 4. 1985. V kolikor bi tožnik hotel, da se mu prizna večja količina dela, kot izhaja iz sporazuma, bi moral Občini Šentjernej o tem pravočasno predložiti dokaze, česar pa ni storil.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevka tožnika in tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se tožniku izplača 315,94 EUR vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 3. 2008 do izdaje te odločbe. V obrazložitvi je navedla, da je tožena stranka na podlagi Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Uradni list RS, št. 54/2007 – UPB4, v nadaljevanju ZZVJTO) na državno pravobranilstvo vložila zahtevek za vračilo vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, kateremu je predložila obsežno dokumentacijo kot dokaz o izgradnji telekomunikacijskega omrežja. Državno pravobranilstvo, Zunanji oddelek v Novem mestu, je z Občino Šentjernej dne 30. 1. 2008 sklenilo poravnavo o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje, št. NT-H 03-5979/2004-NM. Občinski svet Občine Šentjernej je na svoji 22. redni seji dne 10. 12. 2008 sprejel sklep, št. 032-239/2008-OS, v skladu s katerim se višina vračila izračuna tako, da se od osnove za vračilo vlaganj, povečane za vrednost vloženega dela in materiala, odštejejo priključnine in prispevek SIS, namenska sredstva iz državnega proračuna ter stroški hišne inštalacije in terminalske opreme, v kolikor so namenska sredstva iz državnega proračuna, stroški hišne inštalacije in terminalske opreme tudi vključeni v znesku zahtevka. Priključnina in prispevek SIS se odštejejo tudi, če nista bila plačana ali če je bil upravičenec oproščen plačila. Iz razpoložljive dokumentacije, to je pogodbe, ki jo je tožnik sklenil s Krajevno skupnostjo ... dne 11. 4. 1985, je razvidno, da je tožnik plačal 90.000,00 din. Razvidno pa je tudi, da je prispeval štiri delovne ure. Po preračunu znaša višina vlaganj tožnika 568,96 DEM, to je 250,91 EUR. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnika kot neutemeljeno. Navedel je, da je imel tožnik v skladu s Sporazumom o sofinanciranju razvoja in izgradnje lokalnega telefonskega omrežja na območju KS ... z investitorjem Krajevno skupnostjo ... sklenjeno pogodbo z dne 11. 4. 1985, v kateri je bila tudi pogodbena obveznost štirih delovnih ur. Vrednost teh štirih ur je bila izračunana na podlagi Pravilnika o podatkih za ugotavljanje višine vračila vlaganj v JTO (Uradni list RS, št. 1/2004, 95/2004 in 92/2006) in po kateri za štiri ure znaša 25,06 EUR. Ker tožena stranka ne razpolaga z gradbenimi dnevniki, iz katerih bi bila razvidna dejanska dela posameznikov, ampak samo z izračuni za zemeljska dela na območju takratnih KS ... in ... in računi za kabel, v njegovi dokumentaciji pa tudi ni dokumentiranih več kot štiri delovne ure tožnika, le-ta pa več delovnih ur tudi ni dokazal, mu je prvostopni organ pravilno priznal obseg štirih delovnih ur.

Tožnik v tožbi navaja, da bi se tožena stranka morala opreti na Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (ZVVJTO), ki v 4. členu jasno opredeljuje način določitve višine vračila vlaganj. Osnovo za vračilo vlaganj posameznikov je potrebno določiti glede na dejansko vrednost vlaganj posameznika, ki ob sklenitvi sporazuma ni bila znana. Iz obstoječih listin, predvsem iz gradbenih dnevnikov, ki jih je posredovala pravna prednica občine Krajevna skupnost ..., je razvidno, da je tožnik opravil precej več delovnih ur kot štiri in sicer najmanj 100. V času izgradnje je bil član Sveta Krajevne skupnosti ... in je s strani sveta prejel mandat za izvedbo vseh dejavnosti v zvezi z izgradnjo omrežja na območju .... Kot organizator delovnega procesa je tako pridobil izvajalca za opravljena dela, se z njim pogajal o ceni, skupaj z delavcem PTT označil traso, po kateri je potekal izkop, urejal pogajanja glede lastniških razmerij na parcelah, kjer je potekala trasa, nato pa opravljal tudi dela izkopa križišč in zagrebanja. Dela na relaciji, ki jih je nadziral tožnik, so potekala najmanj deset dni po deset ur dnevno, kar pomeni, da je opravil minimalno 100 ur neposrednega dela, v kolikor odšteje vse ure, ki jih je namenjal pogajanjem. Občina mora količino opravljenega dela ugotoviti iz lastne dokumentacije, po potrebi tudi z zaslišanjem prič, tožniku pa tega le ni potrebno dokazovati, do trenutka izdaje odločbe pa k temu niti ni bil pozvan. Iz obrazložitve napadene odločbe izhaja, da pri izdaji le te tožena stranka ni odločala o vsebini pripomb tožnika in je pri tem tudi v celoti spregledala očitke o nezakonito vodenem postopku. Izdani odločbi sta neustrezni in nepravilni, saj temeljita na napačnih ugotovitvah, ki nimajo podlage v veljavni zakonodaji, prav tako pa je tudi dejansko stanje zaradi pomanjkljivega oziroma napačnega postopka zmotno in nepopolno ugotovljeno. Opozarja še na dejstvo, da iz uvoda izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila izdana tudi na podlagi sklenjene poravnave z dne 30. 1. 2008, katere pa tožnik nikoli ni videl niti sklenil. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve organu prve stopnje v ponovno odločanje ter da se toženi stranki naloži plačilo stroškov tožnika.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je tožena stranka v celoti upoštevala 4. člen ZZVJTO, zato ni utemeljen tožbeni očitek, da se je tožena stranka pri reševanju zadeve oprla le na Sporazum o financiranju razvoja in izgradnje lokalnega telefonskega omrežja na območju KS ... z dne 11. 4. 1985. Občina Šentjernej pa je upoštevala tudi svoj sklep z dne 2. 9. 2008 (objavljen v Uradnem vestniku Občine Šentjernej, št. 14/2008), v katerem je konkretizirala način vračila tako: „končnim upravičencem za vračilo vlaganj v telekomunikacijsko omrežje se izplača vrednost, navedena v pravnem poslu, sklenjenim med posameznim končnim upravičencem in posamezno krajevno skupnostjo, katera pravna naslednica je Občina Šentjernej oziroma vrednost, določena v potrdilih o plačilu obveznosti oziroma v drugih verodostojnih listinah, zmanjšana za stroške hišnih inštalacij in terminalske opreme, v kolikor so ti stroški tudi vključeni v zahtevku posameznega končnega upravičenca. Vrednost, določena v 1. odstavku te točke, se poveča za vrednost vloženega dela, v kolikor je v pravnem poslu, sklenjenim med posameznim končnim upravičencem in posamezno krajevno skupnostjo, katere pravna naslednica je Občina Šentjernej določeno, da je bil končni upravičenec dolžan prispevati tudi delovne ure. Kot količina vloženega dela se upošteva število delovnih ur, določenih v listinah iz prejšnjega odstavka tega odstavka, za ugotovitev vrednosti vloženega dela pa se upoštevajo povprečne cene tipičnih del, navedene v tabeli iz 5. člena ZVVJTO“. Iz sporazuma, ki sta sklenila tožnik in Krajevna skupnost ... z dne 11. 4. 1985 pa je razvidno, da so bile tožniku določene in dogovorjene le štiri delovne ure. Ker tožnik več delovnih ur ni izkazal, je tožena stranka lahko utemeljeno in upravičeno priznala le štiri delovne ure dela. Tožnik v svojem zahtevku za vračilo vlaganj z dne 27. 2. 2004 ni uveljavljal določenega števila delovnih ur, niti se ni skliceval na kakšen drug dokument, tega pa ni storil vse do konca izdaje prvostopne odločbe z dne 13. 7. 2009. Šele v pritožbi z dne 29. 7. 2009 je ugovarjal številu priznanih ur, ki naj bi jih bilo po njegovem mnenju najmanj 100. Tekom postopka ni predlagal izvedbe kakšnih dokazov, niti vpogledov v spisovne dokumentacije. Nepomembne so tudi trditve in novote, da naj bi bil tožnik član Sveta Krajevne skupnosti ... in kot tak organizator delovnega procesa in da naj bi pridobil izvajalca za opravljena dela, se z njim pogajal o ceni, skupaj z delavcem pa označil traso, po kateri je potekal izkop, urejal pogajanja glede lastniških razmerij na lastniških parcelah, kjer je potekala trasa, nato pa opravljal tudi dela izkopa križišča in zagrebanja. Teh navedb tožnik terminsko ne opredeli in ne izkaže, če je ta dela opravljal, pa jih je kot zadolžitev v okviru svoje funkcije na krajevni skupnosti, ne pa kot naročnik po sporazumu z dne 11. 4. 1985. Glede na obstoječo dejansko in pravno podlago mu takšna dela zato ne morejo biti priznana. Predlaga zavrnitev tožbe ter da sodišče tožniku naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, da tožniku z izpodbijano odločbo poleg priznanih štirih ur iz naslova dela, vloženega v izgradnjo telekomunikacijskega omrežja na območju Občine Šentjernej, ni bilo priznanih še več ur dela. Opravil naj bi jih najmanj sto. Višine priznanega zneska po priznanem temelju (90.000,00 din in 4 ure delovne obveze) tožnik ne osporava.

Iz upravnega spisa in izpodbijane odločbe izhaja, da je v postopek ugotavljanja višine vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje vstopila kot upravičenec Občina Šentjernej, za sredstva, ki so jih fizične osebe (med katerimi je bil tudi tožnik) vlagale v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja. Po določbi 2. člena Zakona o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Uradni list RS, št. 58/2002 in naslednji, v nadaljevanju ZVVJTO) so upravičenci do vračila vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje A. fizične osebe, organizacije fizičnih oseb, lokalne skupnosti in njihovi pravni nasledniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale pravne posle s pravnimi predniki A. V obravnavanem primeru je nastopala kot upravičenec Občina Šentjernej za vlaganja, ki so jih fizične in pravne osebe vlagale preko krajevnih skupnosti v Občini Šentjernej in so uvrščene na seznam upravičencev, saj so pravočasno vložile dokumentacijo, iz katere je možno ugotoviti upravičenost za vračilo sorazmernega deleža vloženih sredstev (Odlok o postopku vračanja vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje dejanskim končnim upravičencem na območju občine Šentjernej- Uradni vestnik Občine Šentjernej št. 5/2003 in naslednji, v nadaljevanju Odlok). Tožnik je na Občino Šentjernej pravočasno vložil zahtevek za uvrstitev na seznam ter mu priložil sporazum o sofinanciranju razvoja za izgradnjo lokalnega telefonskega omrežja na območju KS ... z dne 11. 4. 1985, na katerem izpodbijana odločba temelji in iz katerega izhaja, da je za izgradnjo lokalnega telefonskega omrežja na območju KS ... dolžan sofinancirati znesek 90.000 din in 4 delovne ure. Ker tožnik drugih dokazil o večji količina dela Občini do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil, je ta ravnala zakonito, ko je za količino vloženega dela tožnika kot osnovo za poravnavo vzela količino, ki izhaja iz sporazuma z dne 11. 4. 1985. V kolikor bi tožnik hotel, da se mu prizna večja količina dela, kot izhaja iz sporazuma, bi moral Občini Šentjernej o tem pravočasno predložiti dokaze, česar pa ni storil. Zato je neutemeljen tožnikov ugovor, da bi Občina sama morala ugotavljati, koliko dela je bilo s strani tožnika vloženega. Tudi na podlagi podatkov, ki so jih tožnik in drugi vlagatelji zahtevka posredovali Občini Šentjernej, je bil v skladu z določbami ZZVJTO določen znesek, ki ga je Republika Slovenija vrnila Občini Šentjernej kot upravičenki in, ki je naveden v poravnavi o vračilu vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje z dne 30. 1. 2008. Zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožniku priznala sredstva samo za 4 delovne ure, kolikor je znašala njegova obveznost iz sporazuma. Ne glede na navedeno pa tožnik v tem postopku, ko gre za postopek vračanja vlaganj tožnika kot naročnika telefonskega priključka, ne bi mogel uspešno uveljavljati delovnih ur, ki jih je opravljal v okviru svoje funkcije na krajevni skupnosti, saj gre za drugo pravno podlago.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Zahtevek za povrnitev stroškov strank je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.