29. 9. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe A. - A. A., B. B., d.o.o., Ž., ki jo zastopa direktor C. C., na seji senata dne 9. septembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba družbe A. - A. A. B. B. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. IV Ips 30/2001 z dne 22. 5. 2003 v zvezi z odločbo Senata za prekrške št. Pp-884/00 z dne 9. 11. 2000 in odločbo Sodnika za prekrške Žalec št. P-2842/99 z dne 19. 11. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo o prekršku je bila pritožnica spoznana za odgovorno storitve prekrška po prvem odstavku 184. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 in nasl. - v nadaljevanju ZASP). Izrečena ji je bila denarna kazen in odvzem predmetov. Senat za prekrške je pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo Sodnika za prekrške. Vrhovno sodišče je pritožničino zahtevo za sodno varstvo s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2.Pritožnica zatrjuje kršitev 28., 33. in 67. člena Ustave.

Utemeljitve organov za postopek o prekrških in Vrhovnega sodišča naj bi bile brez objektivne pravne podlage oziroma naj bi temeljile na napačni pravni podlagi. Očitano predvajanje brez sklenitve pogodbe s kolektivno organizacijo avtorjev po 1. točki prvega odstavka 184. člena ZASP naj ne bi bilo opredeljeno kot prekršek. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane prekrškovne odločbe in sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Podrejeno predlaga ugotovitev neustavnosti prekrškovne določbe ter ustavitev postopka o prekršku.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca organom, ki odločajo v postopku o prekršku, in ne presoja same po sebi pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče v skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so z njo kršene pravice ali temeljne svoboščine. Tako lahko v zvezi z uporabo materialnega prava Ustavno sodišče presoja le, ali temeljijo izpodbijane odločbe na kakšnem, z vidika človekovih pravic in temeljnih svoboščin, nesprejemljivem stališču oziroma ali je tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno, kar bi lahko predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

4.Tega izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati. Sodnik za prekrške je v odločbi razumno pojasnil, da je pritožnica predvajala v izreku odločbe navedena avtorska dela, ne da bi si pridobila pravico do uporabe z ustreznim prenosom avtorskih pravic (individualno ali kolektivno). Sodnik za prekrške se je pri tem oprl na 21. člen ZASP, ki določa, da je uporaba avtorskega dela dopustna le, če je avtor v skladu z zakonom in pod pogoji, ki jih je določil, prenesel ustrezno materialno avtorsko pravico, med katere sodi po 22. členu ZASP tudi pravica radiodifuznega oddajanja. To velja tako v primeru individualnega kot tudi kolektivnega uveljavljanja avtorskih pravic. Takšno stališče je Sodnik za prekrške utemeljil na 143., 147. in 148. členu ZASP. Tako Senat za prekrške kot Vrhovno sodišče sta sprejela stališče, da je Sodnik za prekrške pravilno uporabil določbe ZASP. Vrhovno sodišče je odgovorilo tudi na očitek pritožnice, da bi lahko kolektivna organizacija uveljavljala le neizključne pravice. Pojasnilo je, da določa 146. člen ZASP kot enega od dejanj oziroma poslov, ki spadajo v okvir kolektivnega uveljavljanja pravic, prenos neizključnih pravic za uporabo avtorskih del. Besedne zveze "neizključnih pravic" v tem primeru ni moč razlagati, kot jo razlaga pritožnica, temveč Zakon v tem primeru opredeljuje neizključen prenos avtorskih pravic za uporabo del. Kolektivni zastopnik lahko namreč opravlja le neizključne prenose pravic. Prvostopenjski in drugostopenjski organ za prekrške ter Vrhovno sodišče so tako svojo odločitev oprli na razlago Zakona, ki ji ni moč očitati arbitrarnosti, zato pritožnici ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.

5.Pritožničina trditev, da dejanje, za katero je obsojena, ni opredeljeno kot prekršek, se nanaša na pravilnost uporabe materialnega prava, kar bi lahko predstavljalo kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave. Po prvem odstavku navedene ustavne določbe ne sme biti nihče kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo in zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Iz te določbe izhaja med drugim tudi, da morajo biti v opisu dejanja, ki se očita obdolžencu, vsebovani vsi znaki kaznivega ravnanja, ki jih določa zakon.

6.Po 1. točki prvega odstavka 184. člena ZASP se z denarno kaznijo najmanj 400.000 tolarjev kaznuje za prekršek pravna oseba ali samostojni podjetnik posameznik, ki brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice od avtorja v primerih, ko je tak prenos potreben po tem zakonu, reproducira, distribuira, da v najem, javno izvede, javno prenese, javno predvaja, javno prikaže, radiodifuzno retransmisira, sekundarno radiodifuzno oddaja, radiodifuzno retransmisira, sekundarno radiodifuzno oddaja, predela ali avdiovizualno priredi delo oziroma primerek dela (21. in 22. člen ZASP). Iz opisa dejanja v izreku odločbe o prekršku so razvidni vsi znaki prekrška, saj je navedeno, da je pritožnica dne 28. 9. 1999 v času med 5,30. in 8,30. uro radiodifuzno oddajala v izreku našteta glasbena dela brez prenosa ustrezne materialne avtorske pravice. Glede na navedeno očitno ni podana kršitev 28. člena Ustave.

7.Pritožnica zatrjuje tudi kršitev 33. (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) oziroma 67. člena (lastnina) Ustave. Med obširnimi navedbami, kjer pojasnjuje svoje videnje zadeve, pa pritožnica ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajale zatrjevane kršitve. Zgolj pritožničino pavšalno zatrjevanje kršitev pa teh še ne utemeljuje, zato jih Ustavno sodišče ni ugotavljalo.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo. ZUstS pa ne omogoča, da bi pritožnik ob vložitvi ustavne pritožbe podrejeno vložil pobudo za oceno ustavnosti predpisa in zato takšne podrejene pobude Ustavno sodišče ne presoja. Sicer pa bi Ustavno sodišče, če bi v postopku za preizkus ustavne pritožbe ugotovilo, da izpodbijane odločbe temeljijo na protiustavnem zakonu, ta zakon razveljavilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 59. člena ZUstS).

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk.

Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča.

Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer