Jedro

Delodajalec je bil v postopku odločanja o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti delavke z dela vezan na odločbi tožene stranke (Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije), s katerima je bilo ugotovljeno, da je delavka zmožna za delo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 23.842,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar predstavlja stroške reintegracije delavke tožeče stranke in višino sodne takse v delovnem sporu. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo plačilo 11.921,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ker je presodilo, da je delodajalčev prispevek k nastali škodi 50 %. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 110/2010-6 z dne 8. 3. 2011 dopustilo revizijo glede vprašanj, ali je tožeča stranka (delodajalec) v postopku ugotavljanja upravičene odsotnosti delavke z dela vezana na dokončno upravno odločbo tožene stranke in ali dejanske ugotovitve sodišč nižjih stopenj glede opustitve dolžne skrbnosti tožeče stranke dajejo podlago za porazdelitev odgovornosti ali pa morda celo kažejo na odškodninsko odgovornost samo tožeče stranke.

4. Na podlagi navedenega sklepa tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da zadevo vrne v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Vrhovno sodišče ob odločanju o dopuščeni reviziji izpodbijano sodbo sodišča druge stopnje preizkuša le glede tistih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), zato je v konkretnem primeru presoja omejena na revizijske navedbe, ki se nanašajo na dopuščena vprašanja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhajajo naslednja pravno relevantna dejstva: Tožena stranka je 8. 1. 2004 izdala upravno odločbo 240000-2003-13419, s katero je ugotovila, da je delavka tožeče stranke M. K. od 1. 1. 2004 dalje zmožna za delo. Proti tej odločbi je delavka vložila pritožbo, ki jo je drugostopenjski organ tožene stranke (zdravstvena komisija) 27. 1. 2004 zavrnil kot neutemeljeno. Odločba tožene stranke je s tem postala dokončna.

Odločbi tožene stranke sta bili vročeni tožeči stranki.

Delavka tožeče stranke v času med 5. 1. 2004 in 9. 1. 2004 ni prišla na delo, zato ji je tožeča stranka skladno z odločbama tožene stranke zaradi neupravičene odsotnosti z dela izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Delavka tožeče stranke je zoper toženo stranko sprožila socialni spor, v katerem je tožena stranka njen zahtevek pripoznala. Socialno sodišče je v zadevi Ps 508/2004 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, s katero je odločbi tožene stranke razveljavilo in ugotovilo, da je bila delavka tudi v času med 5. 1. 2004 in 9. 1. 2004 začasno nezmožna za delo.

Tožena stranka je v socialnem sporu zahtevek delavke pripoznala, ker je bila odločba prvostopenjskega organa tožene stranke z dne 8. 1. 2004 delavki vročena po obdobju, za katerega je bila ugotovljena njena zmožnost za delo.

Delavka je nato v individualnem delovnem sporu zoper tožečo stranko vložila tožbo za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je v zadevi I Pd 204/2004 izdalo sodbo na podlagi pripoznave, na podlagi katere je bila tožeča stranka delavko dolžna reintegrirati v delovno razmerje.

Tožeča stranka je šele v delovnem sporu izvedela, da je tožena stranka v socialnem sporu pripoznala delavkin zahtevek za razveljavitev upravnih odločb. 9. Sodišči prve in druge stopnje sta presodili, da je delodajalec v postopku ugotavljanja upravičene odsotnosti z dela vezan na dokončno upravno odločbo tožene stranke, s katero ta ugotovi zmožnost oziroma nezmožnost delavca za delo. Zaključili sta, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ker pri vodenju postopka za ugotavljanje delavkine zmožnosti za delo in pri izdaji upravnih odločb ni ravnala s potrebno skrbnostjo. Odločbi tožene stranke sta namreč učinkovali za nazaj, kar je v nasprotju s 244. členom Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki jih je sprejela tožena stranka. Sodišči sta zavzeli stališče, da gre za grobo kršitev predpisov, ki jo je mogoče opredeliti kot protipravnost v smislu 26. člena Ustave Republike Slovenije, prvega odstavka 148. člena in prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Ocenili sta, da je podana tudi vzročna zveza med škodo, nastalo tožeči stranki, in ravnanjem tožene stranke. Pritožbeno sodišče je delodajalcu pripisalo 50 % prispevek k nastali škodi, ker ima pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžnost presoditi resni razlog za prenehanje delovnega razmerja, česar ni storil. Glede na očitnost napake pri izdaji odločbe tožene stranke po stališču drugostopenjskega sodišča tožeča stranka ni ravnala dovolj skrbno, ko se je zgolj sklicevala na upravni odločbi, ne da bi tudi sama preverila upravičenost delavkine odsotnosti.

10. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je bilo v Zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) v 81. in 82. členu sprva določeno, da tožena stranka v postopku ugotavljanja delavčeve (ne)zmožnosti za delo o tem poda oziroma presoja zgolj mnenje. 83. člen ZZVZZ je določal, da lahko zavarovana oseba (delavec) ali delodajalec v primeru, da z mnenjem zdravstvene komisije tožene stranke nista zadovoljna ali če ta svojega mnenja ne sporoči v danem roku, od tožene stranke zahtevata izdajo odločbe, ki je dokončna v upravnem postopku. Sodna praksa, ki se je oblikovala na podlagi teh določb, je zastopala stališče, da delodajalec pri odločanju o (ne)upravičeni odsotnosti delavca z dela ni vezan na tako mnenje tožene stranke, temveč da je mnenje le eden izmed dokazov, ki ga pri svoji odločitvi lahko uporabi. Mnenje tožene stranke je praksa sicer štela za javno listino, za katero velja domneva resničnosti, ki pa je izpodbojna.(1)

11. Z novelo ZZVZZ-F leta 2002 (uporabljati se je začela s 1. 1. 2003) sta bila 81. in 82. člen zakona spremenjena, 83. člen pa črtan. Na podlagi te spremembe sta prvostopenjski in drugostopenjski organ tožene stranke o istem vprašanju odločala s sklepom. Leta 2003 sta bila z novelo ZZVZZ-G, ki se je začela uporabljati 1. 1. 2004, 81. in 82. člen ponovno spremenjena in sedaj določata, da o svoji odločitvi glede delavčeve (ne)zmožnosti za delo imenovani zdravnik izda odločbo, zoper katero je mogoča pritožba na zdravstveno komisijo. Za ta postopek se na podlagi 85. člena ZZVZZ uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki v 224. členu določa, da je odločba tožene stranke dokončna in jo je mogoče izpodbijati le še v sodnem postopku.

12. Zakonske spremembe opisanih členov, ki jih je vpeljala novela ZZVZZ-F, so bile sprejete zaradi odprave neustavnosti določb 82. in 83. člena ZZVZZ, ki jo je ugotovilo Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo Up-53/96 z dne 28. 10. 1998.(2) Neustavnost določb je bila v tem, da ZZVZZ pred opisanima novelama ni jasno razlikoval med strokovnim (izvedenskim) mnenjem in pristojnostjo za odločanje o pravici zavarovanca. Zdravstvena komisija je bila v postopku ugotavljanja delavčeve začasne zmožnosti za delo nekaj vmes med strokovnim in upravnim organom. Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje odločbe zapisalo, da zakonodajalec neustavnost določb ZZVZZ lahko odpravi na dva načina: tako, da se mnenja zdravniške komisije tožene stranke upoštevajo zgolj in izključno kot izvedenska mnenja in so kot taka lahko le eden izmed dokazov v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika, ali pa jim podeli značaj upravne odločbe(3). Zakonodajalec se je s sprejetjem novele ZZVZZ-F odločil za slednje in zdravstvenim komisijam tožene stranke podelil status upravnega organa. Novela ZZVZZ-G je predstavljala redakcijski popravek zakonskega besedila in je izdajo sklepa zamenjala z izdajo odločbe ter določila roke, v katerih mora tožena stranka svojo odločbo izdati.(4)

13. Tožena stranka ima javno pooblastilo za izvajanje obveznega zdravstvenega zavarovanja (prvi odstavek 69. člena ZZVZZ). Kot upravni organ njene zdravstvene komisije sprejemajo upravne akte, ki so zavezujoče odločitve o pravicah in obveznostih zavarovancev v postopku. Tožeča stranka je bila tako v postopku odločanja o upravičenosti odsotnosti delavke z dela vezana na odločbo tožene stranke 240000-2003-13419 z dne 8. 1. 2004 in odločbo 240000-2003-13419 z dne 27. 1. 2004, s katerima je bilo ugotovljeno, da je delavka tožeče stranke od 1. 1. 2004 dalje zmožna za delo. Odločbi sta bili dokončni v upravnem postopku. Dokončnost odločbe pomeni, da lahko stranka začne izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (prvi odstavek 224. člena ZUP). Tožeči stranki tako ni bilo treba čakati na pravnomočnost sodne odločbe v socialnem sporu. Enak zaključek je mogoče narediti na podlagi argumenta a contrario. V primeru, da tožena stranka z odločbo ugotovi delavčevo začasno nezmožnost za delo (npr. zaradi bolezni), je delodajalec na to odločbo vezan in ne more v nasprotju z njo ugotavljati delavčeve neupravičene odsotnosti z dela ter na podlagi takega postopka sam zaključiti, da je delavec z dela neupravičeno izostal (prva alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih, v nadaljevanju ZDR).

14. Tudi stališče sodišč prve in druge stopnje glede odškodninske odgovornosti tožene stranke je pravilno. Sodišči sta odgovornost tožene stranke pravilno utemeljili na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije v povezavi s splošnimi pravili, ki urejajo odškodninsko odgovornost (148. člen v povezavi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Ne drži revizijsko stališče, da ni vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in škodo, nastalo tožeči stranki. Tožeča stranka se je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi svoji delavki upravičeno zanesla na dokončno upravno odločbo tožene stranke. Ker je bila delavka odsotna z dela, je tožeča stranka ravno na podlagi odločb tožene stranke zaključila, da njena odsotnost ni bila upravičena. V obratnem primeru (ob priznanju bolniškega staleža) ji tožeča stranka pogodbe o zaposlitvi ne bi smela odpovedati.

15. Ne drži tudi revidentkino stališče, da je ravnanje tožeče stranke, ki ni ugotavljala resnih razlogov za prenehanje delovnega razmerja, vzročno zvezo pretrgalo. Ker je tožeča stranka vezana na dokončno upravno odločbo, jo mora spoštovati tudi takrat, ko je kršitev predpisov pri izdaji odločbe tako očitna kot v obravnavanem primeru. Ne more namreč kljub odločbi tožene stranke, ki je o tem vprašanju že odločila, ugotavljati, ali je delavka zmožna ali ni zmožna za delo in presojati zakonitosti in pravilnosti postopka, ki je tekel pred toženo stranko. Pravila o deljeni odškodninski odgovornosti tako v tem primeru niso bila kršena v škodo tožene stranke. Ker pa je revizijo vložila le tožena stranka, se Vrhovno sodišče do morebitne zmotne uporabe materialnega prava glede prispevka tožeče stranke ni opredeljevalo (359. člen v povezavi s 383. členom ZPP).

16. Kljub sprejeti odločitvi pa je treba poudariti, da tožena stranka ni odškodninsko odgovorna vedno, kadar izda odločbo, ki se kasneje (v morebitnem sodnem postopku) izkaže za nepravilno. Odškodninska odgovornost državnega organa je podana šele takrat, ko je njegovo ravnanje (v konkretnem primeru kršitev predpisov pri izdaji odločbe) mogoče opredeliti kot hudo malomarno ali naklepno. Sodišči sta pravilno pojasnili, da je v konkretnem primeru tožena stranka s tako očitno kršitvijo predpisov (244. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja) ravnala hudo malomarno in s tem protipravno. Kot opozarja tožena stranka v reviziji, ima njena napačna odločba za posledico vrnitev denarnega nadomestila za čas bolniške odsotnosti, ki jo do 30. dne delavčeve odsotnosti krije delodajalec (tretji odstavek 137. člena ZDR), ne pa tudi vedno odškodninske odgovornosti tožene stranke.

17. Ker razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani (371. člen ZPP), je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Op. št. (1): Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 75/2002 z dne 17. 12. 2002, VIII Ips 381/2006 z dne 26. 2. 2008 in VIII ips 156/2001 z dne 26. 3. 2002. Op. št. (2): Glej Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije št. 55/2002, Predlog Zakona o spremembi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-F).

Op. št. (3): Glej 32. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-53/96 z dne 28. 10. 1998. OP. št. (4): Glej Poročevalec Državnega zbora Republike Slovenije št. 66/2003, Predlog Zakona o spremembi Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ-G).