Jedro

V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pred dovolitvijo izvršbe sodišče odloča tudi o obstoju terjatve in dolžniku naloži, da sporno terjatev plača. V tem delu gre za kondemnatorno odločbo, ki je po svoji naravi enaka sklepu o plačilnem nalogu v pravdnem postopku. Gre za vsebinsko odločitev o zahtevku, ki je predpostavka dovolitve izvršbe in je zato po mnenju višjega sodišča treba vprašanje mednarodne pristojnosti v tem primeru reševati na isti način, kot v postopku izdaje plačilnega naloga. Višje sodišče je zato v zvezi z vprašanjem mednarodne pristojnosti odločalo na isti način, kot če bi šlo za tožbo.

Glede na to, da veljaven dogovor o pristojnosti izključuje splošno pristojnost po členu 2 BU, izključna pristojnost slovenskega sodišča po 22. členu BU pa ni podana, je upnik vložil predlog za izvršbo pred nepristojnim sodiščem. Glede na navedeno je sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo, vse na podlagi 23. člena BU.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi ter predlog za izvršbo zavrže. Upnik je dolžan dolžniku povrniti 248,54 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 14. 03. 2007. Proti sklepu se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. V ugovoru je ugovarjal pristojnosti naslovnega sodišča in navedel, da krajevna nepristojnost sodišča izhaja iz osmega odstavka člena VIII. distribucijske pogodbe med podjetjema F., Nizozemska in dolžnikom, po katerem je za reševanje sporov iz navedene distribucijske pogodbe pristojno Okrajno sodišče v Leeuwardnu na Nizozemskem, kjer je sedež podjetja F. Upnik je del navedenega koncerna, z njim pa nima sklenjene nikakršne posebne pogodbe, ki bi določala medsebojne pravnoposlovne odnose in so vse pravice in obveznosti določene v navedeni distribucijski pogodbi, ki jo je dolžnik kot dokaz v originalu priložil k ugovoru. Pri sklicevanju na 52. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) je sodišče štelo, da v konkretnem primeru ne gre za spor, temveč za neprerekano terjatev, češ, da je sporna le krajevna pristojnost. V ugovoru pa je dolžnik konkretno trdil in izkazal, da gre zaradi sklenjene pogodbe za spor s tako imenovanim tujim elementom (upnik ima sedež v tujini), izkazal je dogovor o nizozemski jurisdikciji, čemur upnik ne nasprotuje, dejstvo pa je tudi, da gre v konkretnem primeru za spor o terjatvi in ne za neprerekano terjatev, kot zmotno meni sodišče prve stopnje. Dolžnik v ugovoru ni navedel ničesar konkretnega o sami terjatvi, ker je preprosto štel, da velja pogodba in da bo o zadevi po vsebini odločalo nizozemsko sodišče, kjer zahteva iz 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) po obrazloženosti ugovora ne velja. Poleg tega gre za izvršbo na podlagi enostranske verodostojne listine, ki ne pomeni, da je terjatev nesporna in neprerekana. Terjatev je za dolžnika sporna, po pogodbi pa spore med njim in upnikom rešuje nizozemsko sodišče. Dogovor glede pristojnosti nizozemskega sodišča je dopusten in bi se ga upnik moral držati ter spore iz pogodbe predložiti v reševanje nizozemskemu sodišču. Samo na ta način, da navede izvršilna sredstva in predmete izvršbe, ki se nahajajo v Sloveniji, in s tem skuša uveljaviti uporabo slovenskega procesnega prava in izključno pristojnost naslovnega sodišča, se pogodbenim določbam ne more izogniti. Jasno je, da ni bila določena le nizozemska jurisdikcija, ampak tudi nizozemsko pravo. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Upnik na pritožbo ni odgovoril. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju ZPP), oba pa v zvezi z določbo 15. člena ZIZ (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami).

Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje izpodbijani sklep sprejelo na napačni materialnopravni podlagi. Obe stranki tega postopka sta pravni osebi s sedežem v državi članici Evropske unije (v nadaljevanju: EU) in sicer je upnik v tej zadevi dne 25. 08. 2006 proti dolžniku vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Sodišče prve stopnje je dne 01. 03. 2007 izdalo sklep o izvršbi, dolžnik pa je zoper sklep o izvršbi vložil ugovor, v katerem je ugovarjal pristojnosti slovenskega sodišča in trdil, da sta z upnikom, ki ima glavni sedež podjetja v Leeuwardnu na Nizozemskem, sklenila distributorsko pogodbo, v kateri sta se dogovorila, da vse spore rešuje pristojno sodišče v Leeuwardnu na Nizozemskem, kjer je glavni sedež podjetja. V civilnih in gospodarskih zadevah, med katere sodi tudi predmetna izvršilna zadeva in v katerih sta stranki pravni osebi s sedežem v različnih državah članicah na območju EU, veljajo enotna pravila o mednarodni pristojnosti ter medsebojnem priznanju in izvršitvi sodnih odločb. Temeljni akt, ki na področju EU ureja pristojnost, je Uredba Sveta št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruseljska uredba, v nadaljevanju BU; glej tudi 66. člen BU), zaradi česar se v primeru, da gre za državi, ki sta članici EU, za določitev pristojnosti ne uporabljajo določbe Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur. l. št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP; glej 4. člen ZMZPP). BU je začela veljati 01. 03. 2002, v Sloveniji velja od 01. 05. 2004 dalje ter v celoti nadomešča domačo zakonodajo držav članic in se torej uporablja neposredno (76. člen BU).

Temeljna navezna okoliščina za določitev splošne pristojnosti (2. člen BU), prebivališče toženca oz. njegov sedež v EU, potrebna za določanje pristojnosti sodišča po BU, je torej v predmetni zadevi podana. Pri presoji ugovornih in sedaj pritožbeno uveljavljanih trditev o dogovorjeni pristojnosti tujega sodišča pa se je višje sodišče glede na specifičnost postopka izvršbe na podlagi verodostojne listine in določbe BU o izključni pristojnosti najprej moralo opredeliti do narave postopka izvršbe, ki teče na podlagi verodostojne listine. Pri tem namreč ne gre zgolj za izvršilni postopek, kot teče na podlagi izvršilnega naslova in pri katerem sodišče zgolj dovoli opravo izvršbe. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine pred dovolitvijo izvršbe sodišče odloča tudi o obstoju terjatve in dolžniku naloži, da sporno terjatev plača. V tem delu gre za kondemnatorno odločbo, ki je po svoji naravi enaka sklepu o plačilnem nalogu v pravdnem postopku. Gre za vsebinsko odločitev o zahtevku, ki je predpostavka dovolitve izvršbe in je zato po mnenju višjega sodišča treba vprašanje mednarodne pristojnosti v tem primeru reševati na isti način, kot v postopku izdaje plačilnega naloga. Višje sodišče je zato v zvezi z vprašanjem mednarodne pristojnosti odločalo na isti način, kot če bi šlo za tožbo. Ker v tej zadevi ne gre za izključno pristojnost po 22. členu BU, ki v 5. točki 22. člena določa izključno pristojnost sodišča v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb sodišča države članice, v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena, je torej vprašanje svoje pristojnosti reševalo na podlagi splošnih pravil BU. V teh primerih sodišče prve stopnje nanjo po uradni dolžnosti ne pazi (a contrario 25. členu BU, ki določa, da če je sodišču države članice predložen zahtevek, katerega glavni predmet je zadeva, za katero so po členu 22 izključno pristojna sodišča druge države članice, se to sodišče po uradni dolžnosti izreče za nepristojno). Sodišče se torej izreče za nepristojno zgolj na ugovor tožene stranke. Ker ne gre za zadevo, v kateri bi bilo izključno pristojno kakšno drugo sodišče, je torej sklep o izvršbi v predmetni zadevi izdalo pristojno sodišče. Dolžnik je v ugovoru trdil, da je iz distributorske pogodbe med podjetjema F. Nizozemska in podjetjem dolžnika iz februarja 1997 in člena VIII, odstavek 8 jasno razvidno, da vse spore rešuje pristojno sodišče v Leeuwardnu na Nizozemskem, kjer je glavni sedež podjetja. Z upnikom Z. Hungaria, ki je del tega podjetja, pa nima posebne pogodbe, ki bi določala medsebojne odnose za izdelke C., ker vse obveznosti in pravice določa navedena pogodba. O dogovoru o pristojnosti govori 23. člen BU, ki določa, da če so se stranke, od katerih ima vsaj ena svoje stalno prebivališče v državi članici, dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišče določene države članice, je pristojno to sodišče oziroma so pristojna sodišča te države članice. Ta pristojnost je izključna, razen če se stranke niso dogovorile drugače. Isti člen določa tudi zahteve obličnosti za tak dogovor, in sicer med drugim, da mora ta biti sklenjen v pisni obliki ali potrjen v pisni obliki (točka a) 1. točke 23. člena BU). Dolžnik je pogodbo, na katero se sklicuje, ugovoru priložil (priloga B1 spisa) in iz nje zatrjevani dogovor o pristojnosti izhaja. Ker v času sklenitve prorogacije BU še ni veljala, niti v Sloveniji, niti na Nizozemskem (kjer velja od 01. 03. 2002), v času vložitve predmetnega predloga oz. tožbe pa BU velja, se tudi za presojo veljavnosti dogovora uporabljajo določbe BU (66. člen BU). Zahtevo obličnosti pa, kot ugotavlja višje sodišče, predloženi dogovor o pristojnosti izpolnjuje. Glede na to, da veljaven dogovor o pristojnosti izključuje splošno pristojnost po členu 2 BU, izključna pristojnost slovenskega sodišča po 22. členu BU pa ni podana, je upnik vložil predlog za izvršbo pred nepristojnim sodiščem. Glede na navedeno je sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo, vse na podlagi 23. člena BU.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na drugem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena v zvezi s 366. členom ZPP, vsi pa v zvezi s 15. členom ZIZ ter petem odstavku 38. člena ZIZ. Dolžnik je v specificiranem stroškovniku priglasil 500 točk za pritožbo, 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in sodno takso. Glede na vrednost spornega predmeta je obravnavana pritožba glede na tar. št. 27/6 v zvezi s tar. št. 18/1 OT ovrednotena s 300 točkami. Ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in prištetju 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV in 80,00 EUR sodne takse, je pritožbeno sodišče stroške pritožbenega postopka priznalo v višini 248,54 EUR.