Jedro

Tožeča stranka vtožuje plačilo na podlagi sklenjene Pogodbe med pravdnima strankama in ne na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Trdila je, da je za pravdni stranki zavezujoče določilo Splošnega dogovora, na podlagi katerega je tožena stranka zavračala plačilo za opravljene storitve pacientom povratnikom, nično in zato ne predstavlja veljavne pravne podlage za zavrnitev plačil za zdravstvene storitve, ki jih je tožeča stranka v okviru sklenjene Pogodbe, veljavnih predpisov in dopisa tožene stranke z dne 7. 8. 2018 morala opraviti. Glede na navedeno ni dvoma, da je tožena stranka, kot pogodbena stranka, pasivno legitimirana v tem sporu.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca. Vprašanje, ali je posamezno določilo nično je pravno vprašanje. Odločitev o pravnih vprašanjih je v pristojnosti sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 47.737,00 EUR s pripadki (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 4.094,24 EUR s pripadki (II. točka izreka). Presodilo je, da je določilo 1. 4. točke 3. člena Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2018 (priloga A9, v nadaljevanju: Splošni dogovor),1 na podlagi katerega izvajalci zdravstvenih storitev niso upravičeni do plačila dogovorjenega nadomestila za obravnavo pacientov povratnikov, ki ga opravijo v okviru dogovorjenih programov in kvot, nično. Zato je odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati tudi za opravljene zdravstvene storitve pacientom povratnikom.

2. Proti izpodbijani sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da je v konkretnem primeru podana pasivna legitimacija. Trdila je tudi, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker ni postavilo izvedenca. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta 21. 9. 2015 sklenili Pogodbo o izvajanju progama zdravstvenih storitev za obdobje 2015 - 2019 (priloga A6; v nadaljevanju: Pogodba). Z njo se je tožeča stranka kot izvajalka zdravstvenih storitev za zavarovane osebe Zavoda v RS zavezala opravljati storitve fizioterapije, tožena stranka pa se je zavezala za izvedene storitve v okviru planiranega obsega programa plačati. Stranki sta se s sklenitvijo Pogodbe med drugim zavezali, da bosta spoštovali določbe vsakokrat veljavnega Splošnega dogovora (21. člen Pogodbe).3 Tožena stranka se je s Pogodbo zavezala plačati le za tiste opravljene zdravstvene storitve, ki se nanašajo na vrsto in količino opravljenih storitev določenih s to Pogodbo (8. člen Pogodbe).

6. Z Aneksom k Pogodbi sta pravdni stranki za leto 2018 dogovorili letni plan za fizioterapijo v višini 23.377 uteži ter za specialne obravnave 36,70 uteži. Državni zbor RS je nato sprejel Odloke o spremembi odloka o okviru za pripravo proračunov sektorja države za obdobje 2018 do 2020, s katerimi se je najvišji obseg izdatkov za zdravstveno blagajno za leto povišal. Med partnerji Splošnega dogovora za pogodbeno leto 2018 je bilo zaradi povečanja sredstev dogovorjeno tudi dodatno plačilo za dejavnost fizioterapije. Tožena stranka se je zavezala plačati dodatno realizirano število uteži, in sicer v enakem odstotku kot je preseženo število obravnav različnih zavarovanih oseb, vendar ne več kot 20 % pogodbeno dogovorjenega plana uteži. 7. Tožeča stranka je v letu 2018 opravila 24.511 uteži, od tega jih je tožena stranka plačala le 23.577. Plan je presegla za 4,85 % ali za 1.134,43 uteži, pri čemer ji je tožena stranka plačala 200 uteži. Preostanka ni plačala, ker se opravljene zdravstvene storitve niso nanašale na različne osebe (različne ZZZS številke) temveč na paciente povratnike.4 Tožeča stranka tako v tem postopku vtožuje plačilo za opravljene zdravstvene storitve pacientom povratnikom za 934 uteži v znesku 47.737,00 EUR.

8. Zmotno je pritožbeno stališče tožene stranke, da v tem primeru ni podana njena pasivna legitimacija. Tožeča stranka vtožuje plačilo na podlagi sklenjene Pogodbe med pravdnima strankama in ne na podlagi določil o odškodninski odgovornosti. Trdila je, da je za pravdni stranki zavezujoče določilo Splošnega dogovora, na podlagi katerega je tožena stranka zavračala plačilo za opravljene storitve pacientom povratnikom, nično in zato ne predstavlja veljavne pravne podlage za zavrnitev plačil za zdravstvene storitve, ki jih je tožeča stranka v okviru sklenjene Pogodbe, veljavnih predpisov5 in dopisa tožene stranke z dne 7. 8. 2018 (priloga A14)6 morala opraviti.

9. Dejstvo, da je bilo odločilno določilo Splošnega dogovora spremenjeno na podlagi sklepa Vlade RS na legitimacijo strank v tem postopku ne vpliva. V sodni praksi7 je namreč že sprejeto stališče, da Vlada RS s svojo odločitvijo le nadomesti voljo strank iz prvega odstavka 63. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju: ZZVZZ),8 če te same ne uspejo skleniti dogovora. Ker sklep Vlade RS iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ le dopolnjuje dogovor, ne predstavlja izvršilnega predpisa, ki bi določal pravice in obveznosti partnerjev v zdravstvu. Zoper sklep Vlade RS na podlagi drugega odstavka 63. člena ZZVZZ sodno varstvo ni predvideno.9 Zato o vplivu odločitve Vlade RS iz drugega odstavka 63. člena ZZVZZ na pogodbeno razmerje med izvajalci zdravstvenih storitev in toženo stranko odloča redno sodišče v okviru uveljavljenih zahtevkov.10 Glede na navedeno ni dvoma, da je tožena stranka, kot pogodbena stranka, pasivno legitimirana v tem sporu.

10. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je določilo Splošnega dogovora na podlagi katerega tožena stranka ni dolžna tožeči stranki plačati za opravljene storitve pacientom povratnikom v okviru dogovorjenih programov in kvot, nično. Pravilno je pojasnilo tudi posledice ničnosti določila Splošnega dogovora in vpliv ničnosti določila Splošnega dogovora na s strani tožene stranke izpostavljeno dolžnost izpolnitve pogodbe (pacta sunt servanda). Razlogi sodišča prve stopnje so obširni, prepričljivi in logični. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi. Ni namreč skladno s temeljnimi načeli socialnih zavarovanj, obveznostmi in dolžnosti pravdnih strank po veljavnih predpisih ter sklenjeni Pogodbi, da bi morala tožeča stranka, kot izvajalec storitev, nositi del bremena zaradi krajšanja čakalnih vrst oziroma da bi morala svoje storitve opravljati brezplačno. Tožena stranka le s skopim povzemanjem razlogov sodišča prve stopnje in pavšalnimi navedbami, da so zmotni, ne more uspeti.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo določila pravdnega postopka, ker je zavrnilo predlog za postavitev izvedenca. Vprašanje, ali je posamezno določilo nično je pravno vprašanje. Odločitev o pravnih vprašanjih je v pristojnosti sodišča. Skladno z določilom 243. člena ZPP namreč sodišče postavi izvedenca le, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Odgovor na vprašanje, ali je bila tožeča stranka zaradi ničnega določila Splošnega dogovora prikrajšana, pa za odločitev v tem postopku upoštevajoč postavljeni tožbeni zahtevek ni pravno odločilno.

12. Glede na vse navedeno pritožbeni očitki niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

13. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne in obrazložene pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

15. Stroški odgovora na pritožbo so bili potrebni. Zato mora tožena stranka tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke odmerilo skladno z določili Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT)11 ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta 47.737,00 EUR in vrednost točke 0,60 EUR. Tožeči stranki je priznalo 1000 točk za odgovor na pritožbo (namesto zahtevanih 1.125, saj je vrednost spornega predmeta nižja od 48.000,00 EUR) ter 2 odstotne materialne stroške (20 točk), vse povečano za 22 odstotni DDV, kar skupaj znaša 1.244,4 točk, preračunano v EUR ob vrednosti točke 0,6 EUR pa 746,64 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov konference s stranko in pregleda listin, saj so ta opravila že zajeta v okviru nagrade za odgovor na pritožbo (glej tarifno številko 39 OT). Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Besedilo 1. 4. točke 3. člena Splošnega dogovora se glasi: „Izvajalci programa fizioterapije načrtujejo v številu timov in v številu uteži v skladu s kalkulacijo iz Priloge I tega Dogovora. Pri tem načrtujejo najmanj 250 oseb (različne ZZZS številke) na tim.“ 2 Ur. l. RS, št.: 26/1999 in naslednji. 3 Splošni dogovor je dogovor s katerim se predstavniki izvajalcev (zbornice, združenja), Ministrstva za zdravje in tožena stranka dogovorijo za skupen obseg programov zdravstvenih storitev in potrebnih sredstev za plačilo programa na državni ravni. V kolikor se pogodbeni partnerji ne uspejo skleniti Splošnega dogovora, ga določi arbitraža. Če tudi ta ni uspešna, pa vsebino dogovora določi Vlada RS s sklepom (primerjaj 63. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju). 4 Kot pacienti povratniki so v tem postopku mišljeni pacienti, ki so v istem koledarskem letu na podlagi različnih delovnih nalog zdravnikov večkrat koristili zdravstvene storitve tožeče stranke. 5 Tožeča stranka je skladno z določili Zakona o pacientovih pravicah, Navodili za uveljavljanje pravic do zdravstvenih storitev fizioterapije z delovnim nalogom za fizioterapijo in drugimi pravili s področja obveznega zdravstvenega zavarovanja vsakega pacienta, tudi pacienta povratnika dolžna sprejeti v obravnavo. 6 Tožena stranka je tožečo stranko v navedenem dopisu opozorila, da mora v obravnavno sprejeti tudi paciente povratnike, saj v nasprotnem primeru krši pogodbena določila in je to razlog za uveljavitev pogodbene kazni. 7 Primerjaj: VSRS sklep I Up 281/2012 z dne 10. 1. 2013, USRS sklep U-I 264/09 z dne 8. 7. 2010 in sklep U-I-251/09 z dne 8. 7. 2010, VSL vmesna sodba in sklep I Cpg 262/2019 z dne 25. 9. 2019. 8 Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji. 9 Glej: Upravno sodišče RS, sklep I U 178/2012 z dne 15. 3. 2012. 10 Primerjaj npr.: VSL sodba I Cpg 665/2013 z dne 1. 4. 2015 in VSL sodba I Cpg 1910/2014 z dne 10. 6. 2015. 11 Ur. l. RS, št.: 2/2015 in naslednje.