Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišči sta pri presoji utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo nujnega deleža pravilno upoštevali vsebino pogodbe med zapustnikom in tožencem ter ob primerjavi vrednosti premoženja in prevzemnikovih bremen ugotavljali, v kakšnem obsegu je šlo za odplačno pogodbo, v kakšnem obsegu pa za darilo. Toženec se ne more uspešno sklicevati na sam naslov pogodbe (pogodba o dosmrtnem preživljanju) in na določbo 1. odst. 117. čl. Zakona o dedovanju, da gre za odplačno odtujitev nepremičnin.
Revizija se zavrne kot neutemeljena. Vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka.
Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da plača tožniku znesek 458.277,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženčevo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Toženec je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da še vedno izpolnjuje svoje obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, katere je izpolnjeval tudi že deset let pred sklenitvijo pogodbe z dne 17.5.1982. Gre v celoti za odplačno pogodbo in zato bi bilo treba uporabiti določbo 117. čl. Zakona o dedovanju, ne pa določbe 106. in 107. člena istega zakona, ki se nanašajo na izročitev in razdelitev premoženja za življenja. Upoštevati bi bilo potrebno tudi okoliščini, da je toženec s 30 letnim delom na posestvu prispeval k povečanju vrednosti premoženja in da je tožnik v letu 1969 na krajevnem uradu podpisal izjavo, da je po očetu v celoti dedno odpravljen.
Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru izpodbija revizijske navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev revizije.
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.
Z revizijskimi navedbami, s katerimi toženec ugovarja dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP).
Na podlagi dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, pa sta sodišči pri svoji odločitvi pravilno uporabili materialno pravo. Sodišči sta pri presoji utemeljenosti tožnikovega zahtevka za plačilo nujnega deleža pravilno upoštevali vsebino pogodbe med zapustnikom in tožencem ter ob primerjavi vrednosti premoženja in prevzemnikovih bremen ugotavljali, v kakšnem obsegu je šlo za odplačno pogodbo, v kakšnem obsegu pa za darilo. Toženec se ne more uspešno sklicevati na sam naslov pogodbe (pogodba o dosmrtnem preživljanju) in na določbo 1. odst. 117. čl. Zakona o dedovanju, da gre za odplačno odtujitev nepremičnin. Že v sodbah sodišč prve in druge stopnje je bilo sprejemljivo pojasnjeno, kaj je bilo upoštevano pri ugotavljanju vrednosti izročenega premoženja in zakaj ni bilo ovrednoteno toženčevo delo. Po 3. odst. 137. čl. Zakona o dedovanju mora biti sporazum o odpovedi neuvedenemu dedovanju med prednikom in potomcem sestavljen v pismeni obliki in overjen po sodniku. Zato sodišči pravilno nista upoštevali toženčevega ugovora, da je tožnik na krajevnem uradu podpisal izjavo o tem, da je po očetu dedno odpravljen.
Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).
Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odst. 154., 1. odst. 155. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP. Toženec nosi sam revizijske stroške, ker z revizijo ni uspel, tožnik pa stroške odgovora na revizijo, ker teh v konkretnem primeru ni mogoče šteti za potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.