Jedro

Ob spremembi tožbe in s postavitvijo tožbenega zahtevka, ki se ne tiče denarnega zneska, tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta, tožena stranka pa ni zahtevala, da to vrednost določi sodišče. S tem si nobena stranka ni zagotovila pravice do revizije. Podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo pa je pri tem nerelevanten, ker o njem s sodbama nižjih sodišč ni bilo odločeno, saj je bilo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 4.4.2001 razsodilo, da je nična kupoprodajna pogodba z dne 27.11.1992, s katero tožnica B. P. proda solastni delež 6/20 hiše, ki stoji na parceli št. 243/78, vl. št. 2306 k.o..., s pripadajočo pravico uporabe, tožencema S. P. in B. P., vsakemu idealni delež do 3/20, za kupnino 2,425.729 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je tožnica ob vložitvi tožbe izpovedovala bistveno drugačno voljo glede sklenitve pogodbe. Zoper toženi stranki je vložila tožbo zaradi plačila kupnine, določene s kupoprodajno pogodbo z dne 27.11.1992 in kljub v sami tožbi zatrjevani napaki volje ni vložila tožbe na razveljavitev pogodbe. Modifikacija tožbe na ničnost kupoprodajne pogodbe pomeni, da gre za popolnoma novo tožbo, ki je v popolnem nasprotju s prejšnjim tožbenim zahtevkom. Sodišče prve stopnje je kljub navedbam v prvotnem tožbenem zahtevku zaključilo, da je med pogodbenimi strankami obstajal nesporazum o naravi in podlagi pogodbe oziroma, da sta stranki namenoma sklenili drugačno pogodbo, kot je bila njuna volja, ter je zato takšna pogodba nična. Sodišči sta odločili napačno, ker nista upoštevali temeljnega načela obligacijskih razmerij, da je potrebno ugotoviti pravo voljo pogodbenih strank. Nobeno sodišče se ni opredelilo do prvotnih, a bistvenih navedb tožnice, da je bila napeljana k sklenitvi pogodbe s prevaro toženca. Stališče sodišča druge stopnje, da naj bi šlo za darilo za primer smrti, nima opore v izpovedbah pravdnih strank, zato je zmoten zaključek, da pogodba nima pravnega učinka, ker nima potrebne oblike. Toženec je lahko kršil samo ustni dogovor, da se sporna pogodba ne bo vpisala v zemljiško knjigo, kar pa ne more imeti za posledico, da pogodba nima pravnega učinka. Sicer pa je tožnica sama navedla pravni temelj svoje tožbe, ga bistveno spremenila in sodišče ne bi smelo dovoliti modifikacije tožbe, poleg tega pa sta obe sodišči poklonili polno vero njenim popolnoma protislovnim izpovedim.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99).

Revizija ni dovoljena.

Postopek na prvi stopnji se je končal s sodbo z dne 4.4.2001, torej v času veljavnosti zgoraj navedenega novega Zakona o pravdnem postopku. Zato se od tedaj dalje uporabljajo njegove določbe in jih je potrebno uporabiti tudi na revizijski stopnji. Za presojo dovoljenosti revizije je tako odločilen drugi odstavek 367. člena ZPP, ki v premoženjskih sporih dovoljuje revizijo, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 tolarjev.

Tožeča stranka je s tožbo prvotno zahtevala plačilo kupnine 2,425.729 SIT na podlagi medsebojne kupoprodajne pogodbe z dne 27.11.1992. Dne 8.9.1998 je tožeča stranka vložila pripravljalni spis z modifikacijo tožbe in spremenila tožbeni zahtevek tako, da je zahtevala ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 27.11.1992. Prvotno postavljeni tožbeni zahtevek za plačilo kupnine pa je opredelila kot podrejeni tožbeni zahtevek. Sodišče je spremembo tožbe dovolilo in spremenjenemu primarnemu tožbenemu zahtevku ugodilo, medtem ko mu o podrejenem tožbenem zahtevku ni bilo treba odločati (tretji odstavek 182. člena ZPP).

Spremenjeni tožbeni zahtevek ima glede pristojnosti in sestave sodišča ter pravice do revizije enak učinek kot tožba. Zato zanj velja, da mora imeti tako vsebino, kot določa 180. člena ZPP oziroma kot je v času spremembe tožbe dne 8.9.1998 določal tedaj veljavni Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, 4/77 in nadaljnji) v 186. členu. Ker predmet spremenjenega tožbenega zahtevka ni denarni znesek, bi moral tožnik zaradi določitve pristojnosti, sestave sodišča ali pravice do revizije, navesti tudi vrednost spornega predmeta. S tem bi si lahko zagotovil pravico do revizije. Tožena stranka pa bi si zagotovila to pravico, če bi v skladu s tedaj veljavnim 40. členom ZPP (1977) pravočasno zahtevala, da sodišče ugotovi vrednost spornega predmeta. Vendar ob spremembi tožbe in s postavitvijo tožbenega zahtevka, ki se ne tiče denarnega zneska, tožeča stranka ni navedla vrednosti spornega predmeta, tožena stranka pa ni zahtevala, da to vrednost določi sodišče. S tem si nobena stranka v tem pravdnem postopku ni zagotovila pravice do revizije. Podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo pa je pri tem nerelevanten, ker o njem s sodbama nižjih sodišč ni bilo odločeno, saj je bilo ugodeno primarnemu tožbenemu zahtevku (tretji odstavek 182. člena ZPP). Ker torej ni navedena vrednost spornega predmeta, tožena stranka nima pravice do revizije, zato je moralo revizijsko sodišče njeno revizijo kot nedovoljeno zavreči (377. člen ZPP).