Jedro

Ker sta obe državi podpisali Haško konvencijo o civilnem postopku ne more biti dvoma o tem, da državljani Republike Slovenije v Srbiji in Črni gori Jugoslaviji niso dolžni dati varščine za pravdne stroške. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zavrnilo predlog za položitev varščine ne da bi predhodno pridobilo pojasnilo Ministrstva za pravosodje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve 1. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Tožena stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožene stranke za položitev varščine za pravdne stroške. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da ni pravilna ugotovitev, da državljani Republike Slovenije niso več dolžni plačevati tožniške varščine, ker je oprostitev plačila varščine med Republiko Slovenijo in Srbijo in Črno goro urejena z Haško konvencijo o civilnem postopku. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z zakonom opraviti poizvedbo na Ministrstvu za pravosodje o tem, ali državljani Republike Slovenije res niso dolžni dati varščine v Srbiji in Črni gori.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Ur.l. RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZMZPP) v 90. členu res določa, da kadar začne tuj državljan ali oseba brez državljanstva, ki nima stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji, pravdo pred sodiščem Republike Slovenije, mora dati tožencu na njegovo zahtevo varščino za pravdne stroške. Toženec pa po 91. členu ZMZPP nima pravice do varščine za pravdne stroške, če v državi, katere državljan je tožnik, državljani Republike Slovenije niso dolžni dajati varščine. Če nastane dvom o tem, ali so državljani Republike Slovenije dolžni dati varščino v državi, katere državljan je tožnik, da pojasnilo ministrstvo, pristojno za pravosodje.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta Republika Slovenija in Srbija in Črna gora, prej Zvezna Republika Jugoslavija, obe pogodbenici Haške konvencije o civilnem postopku (Ur.l. FLRJ - Mednarodne pogodbe, št. 6/62 - Zvezna Republika Jugoslavija od 26.4.2001, najnovejši podatki o pogodbenicah Haških konvencij so na spletni strani ://www.hcch.net/ ). Ta konvencija pa - kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje - v 17. členu določa, da se državljanom ene od držav članic, ki imajo stalno prebivališče ali bivališče v eni od teh držav in se pojavijo pred sodišči katere druge od držav pogodbenic kot tožniki ali kot intervenienti, ne sme naložiti plačilo nikakršne varščine, bodisi zaradi tega, ker so tujci, bodisi zaradi tega, ker v tej državi nimajo stalnega prebivališča ali bivališča. To pravilo velja tudi za plačilo, ki bi se zahtevalo od tožnika ali intervenienta, kot varščina za pravdne stroške. Po 18. členu te konvencije postanejo odločbe o plačilu stroškov postopka zoper tožnika ali intervenienta, ki sta oproščena varščine na podlagi konvencije, na zahtevo upravičenca, poslano po diplomatski poti, brezplačno izvršljive v vsaki drugi državi pogodbenici.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno odločilo, da se država s podpisom Konvencije o civilnem postopku zaveže izpolnjevati obveznosti iz konvencije, kar pomeni, da mora Srbija in Črna gora po Konvenciji zagotoviti, da državljani Republike Slovenije v Srbiji in Črni gori niso dolžni dati varščine. Zaradi podpisa konvencije o tem ne more biti dvoma, zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je zavrnilo predlog za položitev varščine ne da bi predhodno pridobilo pojasnilo Ministrstva za pravosodje.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi druge točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99 in 96/02, v nadaljevanju ZPP) zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in je potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti stroške pritožbenega postopka.