20. 9. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z. Z., na seji senata dne 2. septembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 75/2003 z dne 10. 4. 2003 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 786/2001 z dne 5. 3. 2002 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Murski Soboti št. N 66/94 z dne 16. 2. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Pritožnikov pokojni oče je leta 1973 s takratno občino Murska Sobota sklenil poravnavo, s katero mu je bilo po vojni zaplenjeno premoženje vrnjeno deloma v naravi, deloma pa z izplačilom odškodnine. Po prepričanju pritožnika je bila poravnava sklenjena pod vplivom zvijače državnega organa, saj naj višina prejete odškodnine ne bi ustrezala dejanski vrednosti zaplenjenega premoženja, zato je na podlagi 5. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in nasl. - v nadaljevanju ZDen) vložil predlog za denacionalizacijo. Sodišče prve stopnje je njegov predlog zavrnilo in v obrazložitvi zapisalo, da sporna poravnava ni pravna podlaga za denacionalizacijo po navedenem členu ZDen.

To je namreč lahko le pravni posel, s katerim je premoženje prešlo v državno last, s sporno poravnavo pa je bilo premoženje pritožnikovemu očetu vrnjeno. Višje in Vrhovno sodišče sta sklep potrdili.

Pritožnik z ustavno pritožbo nasprotuje navedeni odločitvi in zatrjuje kršitve 14., 22. in 26. člena Ustave.

Meni, da sta bila njegov oče in sedaj on neenakopravno obravnavana oziroma jima v postopku ni bilo priznano enako varstvo pravic. ZDen naj bi predvideval popolno povrnitev škode, ki so jo z nacionalizacijo storili takratni organi, vrednost s sporno poravnavo dogovorjene odškodnine pa naj ne bi ustrezala dejanski vrednosti zaplenjenega premoženja.

Pritožnik meni, da mu gre pravica do povračila celotne škode že po 26. členu Ustave.

B.

Ustavno sodišče ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe preizkusi le glede vprašanja, ali so z njimi kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Iz vsebine ustavne pritožbe izhaja, da ustavni pritožnik kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), ki se v sodnih postopkih kaže kot kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), utemeljuje z zatrjevanjem, da bi mu bila po ZDen povrnjena dejanska vrednost zaplenjenega premoženja, medtem ko je s sporno poravnavo, domnevno sklenjeno pod vplivom zvijače državnega organa osemnajst let pred uveljavitvijo ZDen, prejel nižjo odškodnino. Na tej osnovi utemeljuje tudi kršitev pravice iz 26. člena Ustave, ker meni, da ima pravico do popolne odškodnine za škodo, ki mu je bila povzročena z državnimi ukrepi. Vendar pritožnik zmotno meni, da je bil v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba, neenakopravno obravnavan. Sodišče je njegov predlog za denacionalizacijo zavrnilo, ker je ugotovilo, da sporna poravnava sploh ni bila pravna podlaga za prehod premoženja iz zasebne lastnine v družbeno in da zato tudi ne more biti pravna podlaga za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, na katerega je pritožnik opiral svoj predlog. Pritožniku v denacionalizacijskem postopku tudi ni mogla biti kršena pravica do povračila škode. Te kršitve namreč ni mogoče utemeljevati zgolj z zatrjevanjem, da bi mu ZDen domnevno priznal pravice v večjem obsegu kot so mu bile priznane s sporno poravnavo. Kršitev pravic iz 22. in 26. člena Ustave v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana sodna odločba, pa tudi ni mogoče utemeljevati z zatrjevanjem domnevnih nepravilnosti pri sklepanju sporne (izvensodne) poravnave. Če pritožnik meni, da je bila sporna poravnava sklenjena v zmoti oziroma pod vplivom zvijače oziroma da mu je bila priznana prenizka odškodnina za neupravičeno zaplembo premoženja, bi poravnavo moral izpodbijati pred pristojnim sodiščem. Drugih razlogov, s katerimi bi utemeljeval zatrjevane kršitve v obravnavnem denacionalizacijskem postopku, pritožnik ne navaja. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače in da je nezadovoljen z odločitvijo sodišča, pa za sklep o kršitvi navedenih ustavnih pravic ne zadostuje.

Ker z izpodbijanimi sklepi niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger