Jedro

V času sklenitve obravnavane pogodbe 20.9.1990 takrat veljavni predpisi niso več prepovedovali uporabe devizne klavzule, zaradi česar sta se stranki lahko zanjo veljavno dogovorili. Dogovorjena devizna klavzula pa pride do svoje veljave pri vrnitveni obveznosti danega kot učinku razdrte pogodbe (drugi odstavek 132. člena) skupaj z zamudnimi obrestmi (peti odstavek tega člena). Revizijske trditve o tem, da je v treh identičnih zadevah sodišče druge stopnje potrdilo zavrnitvene sodbe sodišča prve stopnje, ni mogoče upoštevati, saj sodišča sodijo po ustavi in zakonu, ne pa na podlagi sodne prakse (3. člen prej veljavnega zakona o rednih sodiščih - Uradni list SRS, št. 10/77, 4/82, 37/82, 7/86, 41/87, 24/88 in Uradni list RS, št. 8/90 oziroma prvi odstavek 3. člena zdaj veljavnega zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je enako kot ob prvem sojenju tudi vdrugič zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da obstaja njegova terjatev v višini tolarske vrednosti 10.000 DEM na dan plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1990 do plačila, kolikor ta presega v stečaju priznani znesek 70.000,00 SIT z zakonitimi obrestmi od istega datuma do plačila. Inštančno sodišče pa je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in ugotovilo zahtevani obstoj terjatve, le da z obrestmi, kakršne priznavajo poslovne banke za vpogledne hranilne vloge. Iz listinskih dokazov izhaja po njegovem prepričanju, da je bila med strankama dogovorjena po pogodbi o prodaji blaga po leasing pogojih valutna klavzula.

Tožena stranka uveljavlja v reviziji proti obsodilnemu delu instančne sodbe revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 353. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo višjega sodišča v izpodbijanem delu spremeni tako, da bo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo, podrejeno pa predlaga, naj razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in vrne zadevo temu sodišču v novo sojenje. Revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 385. člena ZPP vidi v nasprotju med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami, saj je drugostopenjsko sodišče prezrlo določila 3. in 7. točke "dogovora o vlaganju sredstev za pridobitev blaga po leasing pogojih", s katerima sta stranki dogovorili višino pogodbenih obresti za primer vračila denarja, ne pa valutno klavzulo. Po 6. točki dogovora pa naj bi stranki šele sklenili leasing pogodbo. Vse navedeno utemeljuje tudi s tremi sodbami višjega sodišča. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Javnemu tožilstvu RS, ki se o njej ni izreklo (390. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni zmotno presodilo predloženih in za pravilno rešitev te pravde potrebnih listin. Pogodba, sklenjena med strankama 20.9.1990 in poimenovana kot "dogovor o vlaganju sredstev za pridobitev (dobavo) blaga po leasing pogojih in pristopna izjava" se sklicuje na pogoje iz leasing pogodbe (v točkah 1), 2), 5) in 6)), k sami pogodbi pa je priložen izvleček iz leasing pogodbe, katerega pogodbeni predmet je isti kot v glavni pogodbi - dogovoru in ima enak datum. V tem "izvlečku" je polog izražen v dinarjih kot protivrednost zneska v DEM, mesečni obrok je izražen v DEM, zadnji obrok za odkup v vrednosti (višini) vsote v DEM. Gre torej za na moč očitno dogovorjeno devizno klavzulo, saj je tuja valuta vzeta kot podlaga za vsa plačila. Ker vsebuje "izvleček" določbe o višini mesečnih obrokov za čas 60-mesečnega obdobja najema in v znesku za odkup je jasno, da je sestavni del pogodbe. Sklicevanja tožene stranke na to, da pogodba o leasingu še ni bila sklenjena (kar ni sporno), ni mogoče sprejeti v tem smislu, da pogojev iz "izvlečka" ni mogoče upoštevati. Tožena stranka, ki se poklicno ukvarja z leasingom, menda ni pogodbe sestavila tako, da bi vsebovala oziroma se sklicevala na pogoje, ki naj sploh ne bi bili dogovorjeni. Če bi res tako ravnala, bi bilo to v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja ter prepovedi zlorabe pravic (12. in 13 člen ZOR). Sicer pa prihaja tožena stranka sama s seboj v protislovje, ko trdi, da pogoji iz "izvlečka" ne veljajo, ker še ni bila sklenjena pogodba o leasingu, v samem "izvlečku" pa je v zadnji alinei zapisala sicer na moč nejasno in glede dopustnosti vprašljivo določbo, da pogoji veljajo do preklica. Pritožbeno sodišče je torej pravilno sklepalo, da iz obeh listin izhaja dogovor o valutni klavzuli in pri tem ni prezrlo določil točk 3) in 7) "dogovora", kot to očita revizija. Točka 3) le določa, da se vezana, torej dinarska, sredstva obrestujejo po 0,54 % mesečni obrestni meri, kar se upošteva bodisi ob podpisu pogodbe o leasingu, ko se ugotovi višina vloženih sredstev točka 5)), bodisi v primeru, če se drugi udeleženec (tožnik) predčasno odpove vezavi sredstev (točka 7)). Določbe obeh teh točk torej z ničemer ne izključujejo obstoja devizne klavzule, določba druge izmed njiju, spet vprašljiva glede dopustnosti spričo načel enakopravnosti pogodbenih strank in ekvivalence (11. in 15. člen ZOR) pa sploh ne ureja primera, kot je v tej pravdi, vrnitvene obveznosti (132. člen ZOR) zaradi po samem zakonu razdrte pogodbe (125. člen ZOR).

Po povedanem je tako v dejanskem (s čimer se je moralo ukvarjati revizijsko sodišče spričo v reviziji zatrjevane procesne kršitve neskladnosti med ugotovljeno vsebino listin in listinami samimi) kot tudi v pravnem pogledu pravilna. V zvezi s tem ni mogoče upoštevati revizijskega z dokazi nepodprtega (prvi odstavek 352. člena ZPP in v tej fazi postopka nedopustnega zatrjevanja (387. člen ZPP) o tem, kako so drugi sopogodbeniki v identičnih primerih razumeli pogodbo in kako so ravnali v stečajnem postopku. Tako se je tudi izkazalo, da ni zatrjevanega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe vsebini listin, in med samimi temi listinami in da ni zatrjevane procesne kršitve (13. točka drugega odstavka 354. člena in 1. točka prvega odstavka 385. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje je tudi materialno pravo pravilno uporabilo tako glede veljavnosti valutne klavzule kot tudi glede njene uporabe pri vračanju danega. V času sklenitve obravnavane pogodbe 20.9.1990 takrat veljavni predpisi niso več prepovedovali uporabe devizne klavzule, zaradi česar sta se stranki lahko zanjo veljavno dogovorili. Dogovorjena devizna klavzula pa pride do svoje veljave pri vrnitveni obveznosti danega kot učinku razdrte pogodbe (drugi odstavek 132. člena) skupaj z zamudnimi obrestmi (peti odstavek tega člena). Revizijske trditve o tem, da je v treh identičnih zadevah sodišče druge stopnje potrdilo zavrnitvene sodbe sodišča prve stopnje, ni mogoče upoštevati, saj sodišča sodijo po ustavi in zakonu, ne pa na podlagi sodne prakse (3. člen prej veljavnega zakona o rednih sodiščih - Uradni list SRS, št. 10/77, 4/82, 37/82, 7/86, 41/87, 24/88 in Uradni list RS, št. 8/90 oziroma prvi odstavek 3. člena zdaj veljavnega zakona o sodiščih - Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95).

Uveljavljana revizijska razloga torej nista podana in tudi ne razloga, na katera pazi sodišče po uradni dolžnosti. Zato je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).