Jedro

Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je treba tožnikove navedbe o domnevnih dejanjih trpinčenja presojati brez izredne odpovedi, ki jo tožnik opredeljuje kot vrhunec trpinčenja, ki ga je nad njim izvajala tožena stranka. V zvezi s tem tožnik ni dokazal, da je bil deležen ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, kot je trpinčenje opredeljeno v določbi četrtega odstavka 7. člena ZDR-1.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita; da tožniku delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2012 traja do vključno 9. 2. 2017; da se tožniku za obdobje od 23. 8. 2016 do vključno dne 9. 2. 2017 priznajo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo; da je tožena stranka dolžna tožniku za obdobje od 23. 8. 2016 do vključno 9. 2. 2017 izplačati ustrezne neto zneske bruto plač, kot mu pripadajo po pogodbi o zaposlitvi z dne 7. 12. 2012, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec; da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati ustrezen neto znesek denarnega povračila v bruto višini 11.952,60 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 12.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe do plačila. (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova opravljenih nadur plačati ustrezen neto znesek plače v bruto višini 22.515,78 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. V presežku, tj. za plačilo ustreznega neto zneska plače v bruto višini 13.124,22 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki v 15 dneh od prejema sodbe povrniti stroške postopka v višini 427,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v 15 dneh od prejema sodbe nakazati znesek v višini 40,14 EUR oziroma 502,13 EUR na transakcijski račun Delovnega sodišča v Mariboru, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. in VI. točka izreka). Odločilo je še, da sodišče ni pristojno za odločanje glede obračuna ter odvoda davkov in prispevkov od bruto zneskov plač za obdobje od 23. 8. 2016 do vključno 9. 2. 2017, bruto zneska denarnega povračila ter od bruto zneska plačila nadur v višini 35.640,00 EUR in tožbo v tem delu zavrglo (VII. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka vlaga tožnik laično pritožbo. Navaja, da je sodišče zmotno štelo, da so mu očitki, podani v izredni odpovedi, dokazani. Navaja, da dne 2. 8. 2016, ko naj bi se zgodile očitane kršitve, ni delal na polnilki za polnjenje mesnih izdelkov, temveč je to delo opravljal A.A., ki ga je tožnik le za kratek čas nadomestil, ko je ta za kratek čas odšel. Posledično obveznost uporabe detektorja kovin ni bila na tožniku. Dodatno je očitek glede uporabe detektorja kovin neutemeljen zato, ker je v času, ko je tožnik nadomeščal A.A., potekalo polnjenje mesnih izdelkov za mesnice tožene stranke, ko uporaba detektorja kovin ni bila obvezna. Na kontrolnem listu polnjenja izdelkov, na katerem je zapisano, da je tožnik spornega dne delal na polnilki, ni njegov podpis, temveč je tožnika nedovoljeno podpisal nekdo drug. Izjave v postopku, da zaradi umazanih rok delavca na polnilki lahko podpiše kateri od drugih zaposlenih, niso resnične, saj imajo možnost, da si umijejo roke in se nato podpišejo na kontrolni list, v delovnem procesu pa se zahteva, da se na kontrolni list vedno podpiše oseba, ki dela na polnilki. Ne drži tudi očitek, da je sredi delovnega procesa odšel domov. Vse priče, ki so podale pisne izjave in ki so bile zaslišane, so podale neresnične izjave, zaradi česar jim sodišče ne bi smelo priznati verodostojnosti. Dogodek iz izredne odpovedi je prirejen, na njegovo neresničnost pa kaže tudi to, da tožena stranka ni predložila videoposnetka s kraja dogodka. Nasprotuje zaključku sodišča, da ni elementov odškodninske odgovornosti iz naslova trpinčenja na delovnem mestu, v tem delu je sodišče neutemeljeno verjelo neresnični izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke. Predlaga razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in vrnitev sodbe v tem delu v novo sojenje.

3. Zoper ugodilni del III. točke izreka, zoper IV., V. in VI. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP (bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zmotna oziroma nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, zmotna uporaba materialnega prava), predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je glede števila nadur sledilo ročnim evidencam tožnika in ne elektronski evidenci tožene stranke, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Evidenca tožnika je neverodostojna, saj na njej ni nobenega zaznamka tožene stranke, ki bi lahko potrdil njeno verodostojnost in taka listina ne more dokazovati resničnosti trditev tožnika. Evidenca tožnika pa je delno tudi v nasprotju z ročno evidenco tožene stranke iz obdobja 8. 9. 2014-13. 9. 2014, ki jo je priložil sam tožnik, kar še dodatno potrjuje njeno neverodostojnost. Tožnik na obračune tožene stranke nikoli ni imel nobenih pripomb, s podpisi na plačilnih listah je potrdil, da je tožena stranka do njega izpolnila vse obveznosti. Zaradi napačne odločitve o utemeljenosti zahtevka iz naslova nadurnega dela je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. V odgovorih na pritožbo stranki predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, glede pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) pa dodaja:

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je 17. 8. 2016 tožniku podala tožena stranka. Dodatno je tožnik zahteval tudi odškodnino zaradi trpinčenja na delovnem mestu in plačilo nadur v obdobju od avgusta 2011 do avgusta 2016. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da: - je tožena stranka dokazala, da je tožnik 2. 8. 2016 delal na polnilki in je bil dolžan pri svojem delu uporabiti detektor kovin ter da se je po opozorilu nadrejene B.B. in zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. neprimerno odzval in predčasno zapustil delovno mesto; - tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage niti ni dokazal trpinčenja nad njim; - ročna evidenca tožene stranke in tožnikova lastna evidenca opravljenih ur dokazujeta neverodostojnost elektronske evidence tožene stranke, zato sodišče slednji ni sledilo in je pri izračunu zneska nadur upoštevalo izračun nadurnega dela, pri katerem je bila upoštevana tudi tožnikova evidenca.

K pritožbi tožnika:

8. Na podlagi pisnih izjav D.D., E.E., F.F., G.G. in njihovih izpovedi (razen G.G., saj je bil dokazni predlog za njegovo zaslišanje umaknjen), izpovedi A.A., B.B. in zakonitega zastopnika tožene stranke C.C. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil res tožnik tisti, ki je dne 2. 8. 2016 delal na polnilki za polnjenje mesnih izdelkov, kar ovrže pritožbeno navedbo, da je na polnilki delal A.A. Na enaki podlagi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in prepričljivo pojasnilo, da ne drži niti tožnikova navedba, da tožena stranka ni zahtevala uporabe detektorja kovin pri polnjenju mesnih izdelkov, ki jih je tožena stranka prodajala v lastnih mesnicah. Tožnik z obširnimi pritožbenimi navedbami izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede verodostojnosti prič, glede česar pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da si sodišče prve stopnje v okviru zaslišanj strank in prič ustvari vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem obrazloži. Sodišče prve stopnje je vse navedeno storilo, zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ker je tožena stranka dokazala, da je spornega dne tožnik (kot običajno) delal na polnilki in ker je dokazala, da bi detektor kovin moral biti uporabljen (da ni bil uporabljen, med strankama niti ni sporno), niti ni bistveno, ali se je tožnik sam podpisal na kontrolni list polnjenja izdelkov ali ga je podpisal kateri od sodelavcev, kot je bila po ugotovitvi sodišča prve stopnje uveljavljena praksa pri toženi stranki.

9. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s pisnimi izjavami zaposlenih D.D., E.E., F.F. in G.G. in izpovedjo D.D. dokazala, da je bil tožnik na mestu kršitve opozorjen na kršitev s strani svoje nadrejene B.B. ter nekaj minut kasneje še s strani zakonitega zastopnika tožene stranke C.C., kateremu je na opozorilo odvrnil: "mene ne bo noben več jebal in ne bom več delal", nakar je odvrgel delovno obleko in pred potekom delovnega časa neupravičeno zapustil delovno mesto. Tožnikova pritožbena navedba, da je tak očitek nesmiseln, je zgolj pavšalna in ne vzbuja dvoma v pravilnost navedene ugotovitve sodišča prve stopnje.

10. Na podlagi navedenega se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala obstoj odpovednega razloga hujše kršitve delovnih obveznosti, storjenih iz hude malomarnosti iz druge alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in dokazala nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja po določbi prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 11. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podana odškodninska odgovornost tožene stranke za domnevno trpinčenje tožnika po določbi 8. člena ZDR-1. Iz tožnikovih navedb izhaja, da se je domnevno trpinčenje stopnjevalo do podaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila prav tako podana z namenom trpinčenja. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je treba tožnikove navedbe o domnevnih dejanjih trpinčenja presojati brez izredne odpovedi, ki jo tožnik opredeljuje kot vrhunec trpinčenja, ki ga je nad njim izvajala tožena stranka. V zvezi s tem pa se pritožbeno sodišče v celoti strinja z ugotovitvami in presojo sodišča prve stopnje (22. točka obrazložitve), da tožnik ni dokazal, da je bil deležen ponavljajočega se ali sistematičnega, graje vrednega ali očitno negativnega in žaljivega ravnanja ali vedenja, kot je trpinčenje opredeljeno v določbi četrtega odstavka 7. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi že določno opredelilo do tožnikovih očitkov, v pritožbi pa tožnik zgolj ponavlja navedbe, podane tekom postopka na prvi stopnji, ki pritožbenemu sodišču ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da obsežne pritožbene navedbe v zvezi s sporom oziroma nepravilnostmi, ki jih toženi stranki v ločenem sporu očita tožnikov oče, niso povezane s sporom med tožnikom in toženo stranko, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredeljevalo. Četudi pa bi določene nepravilnosti v razmerju med tožnikovim očetom (ki je bil prav tako zaposlen pri toženi stranki) in toženo stranko dejansko obstajale, pa to samo po sebi ne more dokazovati, da je bil tudi tožnik deležen trpinčenja.

K pritožbi tožene stranke:

13. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z obrazložitvijo verodostojnosti evidenc delovnega časa. Sodišče prve stopnje je pojasnilo razloge (26. točka obrazložitve), na podlagi katerih je sledilo tožnikovim evidencam delovnega časa in je sodbo v tem delu moč preizkusiti. Pritožba po vsebini uveljavlja druga pritožbena razloga in se pritožbeno sodišče do tega opredeljuje v nadaljevanju.

14. Ne drži pritožbena navedba, da evidence tožnika (A28) že zato, ker ne vsebuje zaznamka tožene stranke, ki bi potrjeval seznanitev tožene stranke z evidenco, ne gre šteti za verodostojen dokument. Za presojo verodostojnosti evidence ni bistveno, ali je bila tožena stranka s strani tožnika seznanjena s to evidenco, temveč je ključno, ali glede na oceno vseh izvedenih dokazov ta evidenca odraža dejanski delovni čas tožnika bolj verodostojno od evidence, ki jo je priložila tožena stranka. Tudi pritožbena navedba, da lahko takšno listino s tovrstno vsebino pripravi vsakdo, ni bistveno, saj je na sodišču prve stopnje zakonska dolžnost (8. člen ZPP) skrbne presoje izvedenih dokazov in je torej predmet dokazne ocene in obrazložitve le-te, ali bo sodišče listino ocenilo kot (ne)verodostojno.

15. Sodišče prve stopnje je v okviru primerjave tedna 8. 9. 2014 - 13. 9. 2014 primerjalo elektronsko evidenco tožene stranke (B22), ročno evidenco tožene stranke (A14) in tožnikovo ročno vodeno evidenco (A28) in pravilno ugotovilo, da se že medsebojno podatki elektronske evidence tožene stranke in ročne evidence tožene stranke ne pokrivajo. Tožena stranka je namreč, kljub dejstvu, da je v ročno evidenco vpisovala uro prihoda tožnika pred 5:00 (npr. 4:43), tožniku vselej obračunala kot uro prihoda 5:00 in od te ure obračunavala tudi morebitne nadure. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za ugotovitev obsega nadurnega dela elektronska evidenca tožene stranke ni verodostojna. Prav tako pa iz pregleda tabele izračuna iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 17. 3. 2018 (na sam izračun tožena stranka ni imela pripomb) izhaja, da izvedenec ni le v celoti sledil seštevku ur, ki ga je v ročni evidenci navedel tožnik, temveč je upošteval tudi evidence tožene stranke na podlagi podatkov iz registrirne ure, kar se izkazuje v tem, da je izvedenec za september 2014 izračunal manj ur (240), kot jih je v svoji evidenci izračunal tožnik (261). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izvedenčevemu izračunu z dne 17. 3. 2018 in dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 22. 4. 2018 ter zaslišanju izvedenca z dne 23. 4. 2018. 16. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni ugovarjal obračunu ur ob prejemu plačilnih list. Četudi bi ta navedba držala, je zahtevek po plačilu nadur čisti denarni zahtevek, te pa je mogoče po določbi četrtega odstavka 200. člena ZDR-1 uveljavljati neposredno pred sodiščem in se delavcu niti ni potrebno posluževati notranjega postopka pri delodajalcu. Neutemeljena pa je tudi pavšalna pritožbena navedba glede odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka.

17. Ker niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika in tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).