Jedro

Sodišče dovoli nujno pot, če nepremičnina nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem in če se z dovolitvijo nujne poti ne onemogoča ali zmotno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo in ustanovilo nujno pot v korist parcele predlagateljice št. 32/1 v vl. št. 432 k.o. B tako, da ta nujna pot poteka od javne poti parc. št. 1384/4, vstopa v parc. št. 32/1 in se po približno desetih metrih vključi v parc. št. 34 v vl. št. 35 k.o. B, ki je v lasti nasprotnega udeleženca, nato pa trasa te poti poteka tako, kot je podrobneje opisano v izreku sklepa in izhaja iz skice izvedenca, ki je sestavni del sklepa, pri čemer je širina nujne poti po zemljišču nasprotnega udeleženca 2,5 m. Sodišče je še predlagajoči stranki naložilo, da plača nasprotnemu udeležencu v skladu s cenitvijo nadomestilo za nujno pot v višini 143.946,00 SIT z obrestmi, pri čemer je odločilo, da stroške postopka v celoti nosi predlagateljica.

Proti sklepu se pritožuje nasprotni udeleženec, ki nasprotuje določitvi nujne poti preko njegovega zemljišča ter navaja, da je imela predlagateljica pot drugje in če jo je izgubila po svoji krivdi, ne more sedaj oškodovati pritožitelja. Zemljišče nasprotnega udeleženca je med hišami in bo verjetno zazidljivo ter bi zaradi ozkosti zemljišča bila gradnja v primeru dovolitve nujne poti onemogočena.

Predlagateljica je vložila odgovor na pritožbo in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku za dovolitev nujne poti sodišče dovoli nujno pot, če nepremičnina nima za redno obdelavo ali uporabo potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem (140. člen Zakona o nepravdnem postopku) in če se z dovolitvijo nujne poti ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala (143. člen istega zakona). V postopku določitve nujne poti je sodišče prve stopnje upoštevalo spredaj navedeni določbi Zakona o nepravdnem postopku, pri čemer se je tako o okoliščini, da predlagateljica nima potrebne potne zveze z javnim potnim omrežjem in da ta potna zveza na drugačen način, kot jo je določilo sodišče, tudi ni možna, prepričalo na ogledu na kraju samem ob sodelovanju dveh izvedencev in sicer geodetske in gradbene stroke. Na enak način se je sodišče prve stopnje prepričalo tudi o tem, da z določeno nujno potjo nasprotnemu udeležencu ne bo onemogočeno ali znatno ovirano izkoriščanje njegovega zemljišča, nasprotno, iz mnenja izvedenca gradbene stroke celo izhaja, da se z izgradnjo nujne poti hkrati povečuje tudi možnost izkoriščanja zemljišča nasprotnega udeleženca, ki sicer tudi nima urejenega dostopa na zemljišče. Skratka, vsi v prvostopnem postopku izvedeni dokazi potrjujejo pravilnost in zakonitost prvostopne odločitve, pri čemer se v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje še na razloge izpodbijanega sklepa. Za svojo pritožbeno trditev, da mu dovoljena nujna pot onemogoča eventuelno bodočo gradnjo na zemljišču, po katerem nujna pot poteka, pa nasprotni udeleženec ne ponuja nobenih dokazov. Le s pavšalno novo trditvijo, ne da bi pritožitelj zanjo ponudil kakšne dokaze, pa le-ta ne more uspešno izpodbijati prvostopnih dejanskih zaključkov (prvi odstavek 352. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).

Glede na navedeno je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.