Jedro

Nevarnost za državo v smislu 8. točke 10. člena v zvezi s 3. odstavkom 40. člena ZDRS, ki izhaja iz tožnikovega služenja v tujih oboroženih silah, ne pomeni nevarnosti zgolj v obdobju služenja v tuji vojski, marveč se po naravi stvari razteza tudi na čas po prenehanju služenja v tuji vojski.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka ponovno zavrnila tožnikovo vlogo vloženo 11.12.1992 pri pristojnem organu za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Odločitev je oprla na določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ZDRS, Uradni list RS, št. 1/91-I in 30/91-I in 38/92). Po oceni tožene stranke bi sprejem tožnika v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red kot tudi za obrambo in varnost države. Izpodbijana odločba navaja, da je o tožnikovi vlogi že enkrat odločala oziroma je tožnikovo vlogo zavrnila z odločbo pod isto opravilno številko z dne 13.5.1993, ki pa jo je sodišče v upravnem sporu s sodbo z dne 15.9.1994 odpravilo zaradi bistvenih kršitev pravil postopka glede obrazložitve razlogov za zavrnitev vloge (209. člen zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da po določbi 3. odstavka 40. člena ZDRS lahko tožena stranka zavrne vlogo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, čeprav le-ta izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 40. člena istega zakona. Razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena pa so v tem, da bi sprejem prosilca lahko pomenil nevarnost na področju varnosti, obrambe ali javnega reda države. Tožnik je namreč v času, ko je zaprosil za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, služboval v oboroženih silah Republike Hrvatske od 1.11.1991 do 15.11.1992, kar je tožena stranka ugotovila po izvedenem ugotovitvenem postopku, med drugim tudi na podlagi odločbe Kadrovske uprave Ministrstva za obrambo Republike Hrvatske z dne 11.11.1992. Službovanje tožnika v enotah tujih oboroženih sil v času vložitve zahtevka za pridobitev slovenskega državljanstva, ne glede na dejstvo, da mu je ta zaposlitev po letu dni prenehala, po oceni tožene stranke pomeni v primeru tožnikovega sprejema v državljanstvo Republike Slovenije nevarnost za javni red kot tudi za varnost in obrambo Republike Slovenije, zaradi česar je tožena stranka tožnikovo vlogo zavrnila. Tožnik uveljavlja tožbene razloge - bistveno kršitev pravil postopka, nepravilno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo materialnega prava in napačno oceno dokazov. Navaja, da je tožena stranka že enkrat odločala o tožnikovi vlogi in ugotovila, da je tožnik služboval v oboroženih silah Hrvatske in da so zato podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS za odklonitev sprejema v državljanstvo Republike Slovenije. Sodišče je prejšnjo odločbo odpravilo, ker ni bil obrazložen prosti preudarek, sedaj pa tožena stranka ponovno razlaga odklonitvene razloge s tem, da je bil tožnik zaposlen v enotah Hrvatske vojske. Že samo dejstvo, da se je tožena stranka prepričala, da je tožniku 11.11.1992 aktivna vojaška služba v Hrvatski vojski prenehala, tedaj ob izdaji izpodbijane odločbe ni bilo več razlogov, na katere se tožena stranka sklicuje. Če pa takih razlogov več ni, potem tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev državljanstva, saj je prejšnji odklonitveni razlog odpadel. Ne glede na prej navedeno pa je tožnik stalno bival in živel v Sloveniji, torej tudi to službovanje glede na njegovo stalno bivanje v Sloveniji ne more biti razlog za uporabo 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo smiselno navaja oziroma ponovi enake razloge, kot v izpodbijani odločbi ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 3. odstavku 40. člena ZDRS, na katerega se tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno sklicuje, ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku vlogo za pridobitev državljanstva Republike Slovenije zavrne, čeprav prosilec izpolnjuje vse pogoje po 1. odstavku 40. člena istega zakona, če so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to je - da bi sprejem take osebe v državljanstvo Republike Slovenije pomenil nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.

Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila dejansko stanje, kot ga je sodišče povzelo iz izpodbijane odločbe, ki tudi sicer ni sporno. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka sledila napotkom sodišča v sodbi z dne 15.9.1994 ter je šele sedaj v izpodbijani odločbi povzela prej navedeno določbo 8. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS in navedla kot razlog za zavrnitev tožnikove vloge za pridobitev državljanstva Republike Slovenije dejstvo, da je tožnik od 1.11.1991 do 15.11.1992 služboval v oboroženih silah Hrvatske vojske ne glede na dejstvo, da mu je navedena služba po enem letu prenehala. Pri istem dejanskem stanju v obrazložitvi prejšnje izpodbijane odločbe z dne 13.5.1993 ni bilo obrazloženo, ali je tožena stranka pri okoliščini, da je tožnik služil v tuji vojski, upoštevala tudi dejstvo, da mu je ta služba po enem letu prenehala, kar je navajala šele v odgovoru na tožbo, ki pa pomanjkljivosti odločbe ni mogel odpraviti. Sodišče pa glede ocene prostega preudarka tožene stranke nima pomislekov, saj nevarnost za državo, ki izhaja iz tožnikovega služenja v tuji vojski, ne pomeni nevarnosti zgolj v obdobju služenja v tuji vojski, pač pa se po naravi stvari nevarnost razteza tudi na čas po prenehanju služenja v tuji vojski. Zato ni utemeljena tožbena navedba, da je navedeni odklonitveni razlog odpadel s tem, ko je bil tožnik odpuščen iz tujih oboroženih sil. Glede na navedeno dokazno oceno je po povedanem pri tožniku podan dejanski stan iz 3. odstavka 40. člena ZDRS kot razlog za odklonitev tožnikove vloge za pridobitev državljanstva po tej zakonski določbi. Odločitev tožene stranke je zato pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se, enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.