Jedro

Storilcu kaznivega dejanja je mogoče očitati povratek le v primeru, če je bil za prej storjena kazniva dejanja v času storitve novega istovrstnega kaznivega dejanja že pravnomočno obsojen. Pozneje storjena kazniva dejanja z vidika obravnavanega kaznivega dejanja ne morejo imeti vpliva na odmero kazni.

Z navedbo, da ob odmeri kazni ni bila upoštevana odmaknjenost dogodka, obsojenec izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Ta razlog je mogoče uveljavljati s pritožbo (4. točka 370. člena ZKP), ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti.

S tem ko je sodišče prve stopnje v sodbi podalo napačen pravni pouk, je kršilo določbo 3. odstavka 443. člena ZKP. Ob tem, da gre za relativno kršitev določbe kazenskega postopka (2. odstavek 371. člena ZKP), bi moral obsojenec izkazati vpliv te kršitve na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti povrnitve stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 5.12.2001 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 14.3.2002, je bil obsojeni S.K. spoznan za krivega kaznivih dejanj tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ in goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen šest mesecev zapora.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obsojenec vložil pritožbo, ki jo Vrhovno sodišče glede na vsebino šteje za zahtevo za varstvo zakonitosti. Sklicuje se na vse razloge po 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Navaja, da je sodišče prezrlo pričevanje priče J.K., ki je izpovedal, da je oškodovanka ukradeni znesek pozneje našla in se sklicuje na odmaknjenost dogodka. Trdi, da še ne bi veljal za povratnika, če bi mu sodišče sodilo pred šestimi leti. Glede kaznivega dejanja goljufije navaja, da je sodišče prezrlo, da je na policiji prijavil odtujitev avtomobila in da je oškodovanec odstopil od pregona. Iz sodbe naj bi bilo razvidno, da sodišče ni popolnoma rešilo predmeta obtožbe. Sodišče naj mu ne bi dovolilo postavljati vprašanj pričam in ni sprejelo njegovega dokaznega predloga. Sodišče naj bi nanj dvigovalo glas in naj ne bi upoštevalo, da je bil odlikovan za dosežke med vojno. Določbe kazenskega postopka naj bi bile kršene s tem, ko mu je sodišče določilo tridnevni pritožbeni rok, zaradi česar ni imel dovolj časa da bi napisal pritožbo zoper sodbo z novimi dokazi in da bi vpogledal v spis. Sodba naj bi bila razglašena brez navzočnosti državnega tožilca. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Vrhovni državni tožilec mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z 2. odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedel, da obsojenec v zahtevi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Meni, da napačen pravni pouk predstavlja kršitev določb postopka, ki pa ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Priča J.K. je res izpovedal, da je oškodovanka E.M. 55.000,00 SIT pozneje našla, vendar je ona sama to kategorično zanikala. Sodišče je ocenjevalo njeno pričanje in obsojenčev zagovor in izpovedbo priče ocenilo kot logično in verodostojno. Glede tega odločilnega dejstva je torej sodišče v obrazložitvi sodbe podalo vse potrebne razloge, kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP zato ni podana.

Kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ je obsojenec izvršil 21.8.1997. S sodbo z dne 26.4.1996 je bil obsojenec pred Okrajnim sodiščem v Piranu obsojen za istovrstno kaznivo dejanje, zato ne drži njegova navedba, da ne bi veljal za povratnika, če bi mu bilo sojeno prej. Storilcu kaznivega dejanja je mogoče očitati povratek le v primeru, če je bil za prej storjena kazniva dejanja v času storitve novega istovrstnega kaznivega dejanja že pravnomočno obsojen, pozneje storjena kazniva dejanja pa z vidika obravnavanega kaznivega dejanja ne morejo imeti vpliva na odmero kazni.

Z navedbo, da je prijavil odtujitev avtomobila, obsojenec izpodbija dokazno oceno sodišča in skuša izkazati, da ni storil kaznivega dejanja goljufije, vendar s tem nasprotuje dejanskemu stanju, ki je bilo ugotovljeno v rednem kazenskem postopku. Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato Vrhovno sodišče teh navedb ni upoštevalo. Z navedbo, da ob odmeri kazni ni bila upoštevana odmaknjenost dogodka, obsojenec izpodbija odločbo o kazenski sankciji. Ta razlog je mogoče uveljavljati s pritožbo (4. točka 370. člena ZKP), ne pa z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedbe, da naj bi sodišče predmeta obtožbe ne rešilo popolnoma, obsojenec ni obrazložil in je Vrhovno sodišče ne more upoštevati. Obsojenec navaja, da naj bi oškodovanec umaknil predlog za pregon, vendar podatki spisa te navedbe ne potrjujejo. Poleg tega se na predlog preganja le kaznivo dejanje zatajitve po 2. in 1. odstavku 215. člena KZ, glede katerega je državni tožilec obtožni predlog umaknil, kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ pa se preganja po uradni dolžnosti, zato oškodovančeva dejanja na tek kazenskega postopka niti ne bi mogla vplivati.

S tem, ko je sodišče prve stopnje v sodbi podalo napačen pravni pouk, je kršilo določbo 3. odstavka 443. člena ZKP. Ob tem, da gre za relativno kršitev določbe kazenskega postopka (2. odstavek 371. člena ZKP), bi moral obsojenec izkazati vpliv te kršitve na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Po oceni Vrhovnega sodišča temu pogoju ni zadostil, saj v zahtevi za varstvo zakonitosti, za pripravo katere je imel zadosten čas, ne uveljavlja ničesar takega, česar v domnevno prekratkem roku za pritožbo ne bi mogel uveljavljati. Poleg tega bi kljub napačnemu pravnemu pouku obsojenec pritožbo lahko podal v zakonskem roku za pritožbo, torej v osmih dneh od vročitve prepisa sodbe.

Navedbe, da naj bi sodišče obsojencu ne dovolilo postavljati vprašanj pričam, so v nasprotju z zapisniki o glavni obravnavi, saj je iz njih razvidno, da je obsojenec pričam postavljal vprašanja. Sodišče lahko zavrne dokazni predlog, če je ta, ker je zadeva že dovolj razjasnjena, nepotreben. Ob tem, da je sodišče dejansko stanje zanesljivo ugotovilo na podlagi ostalih izvedenih dokazov, je obsojenčev dokazni predlog za zaslišanje D.P. utemeljeno zavrnilo in na glavni obravnavi glede tega podalo ustrezne razloge. Prav tako iz zapisnikov o glavnih obravnavah ne izhaja, da bi sodišče imelo do obsojenca neprimeren odnos, vse zapisnike o glavnih obravnavah pa je obsojenec podpisal, ne da bi nanje vnesel morebitne pripombe. Glede dejstva, da naj bi sodišče ne upoštevalo, da je bil obsojenec odlikovan zaradi svojih dejanj med vojno za Slovenijo, Vrhovno sodišče ob pregledu kazenskega spisa ugotavlja, da je skladno z določbo 1. odstavka 227. člena ZKP sodišče obsojenca po morebitnih odlikovanjih povprašalo, vendar ta v zapisniku o zaslišanju, ki ga je obsojenec podpisal, niso zabeležena. Navedena določba tako ni bila kršena. S tem, ko obsojenec to okoliščino izpostavlja ob ugotovljenem dejanskem stanju, pa vnovič uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženec, niso podane, zahteva pa je deloma vložena tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zato skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na obsojenčevo slabo premoženjsko stanje in dejstvo, da prestaja zaporno kazen, ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo 4. odstavka 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo povrnitve stroškov, nastalih v postopku o zahtevi za varstvo zakonitosti.