Jedro

Ob upoštevanju dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje (o povečanju vrednosti darila za 62,3 %) je treba pritrditi njuni pravilni materialnopravni presoji, da je bila gradnja oziroma investicija tako obsežna, da je pravzaprav pomenila izgradnjo stanovanja (prej so bile le zunanje stene) in s tem nastanek nove stvari, kar predstavlja oviro za vrnitev darila v naravi.

Tudi za dokaz z izvedencem velja razpravno načelo. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati. Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena druga dejstva, ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku vrniti darilo, ki ji ga je dal tožnik z darilno pogodbo z dne 7. 12. 1983, to je lastniški delež ¼ na nepremičnini parc. št. 220/3 k.o. ... in tudi zahtevek, da mu je toženka dolžna izstaviti listino, s katero dovoljuje izbris svoje solastninske pravice in vknjižbo na njenem deležu ¼ nazaj na tožnika. Tožniku pa je naložilo, da toženki povrne odmerjene pravdne stroške.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vztraja, da kljub dokončanju prostorov v pritličju ni nastala nova stvar, pač pa se je porabljeni material spojil z glavno stvarjo, t.j. z obstoječo nepremičnino in je lastnik glavne stvari postal lastnik celotne nepremičnine. Šlo je le za dograditev stanovanja v pritličju obstoječe stanovanjske hiše. Glavna stvar ostaja ista. Tisti, ki je vložil sredstva v dograditev, ima le denarni zahtevek do solastnikov. Tako je bilo po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in tako določa sedaj 48. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Z dokončno ureditvijo spodnjih prostorov v stanovanje se lastniški deleži niso v ničemer spremenili in zato ni ovire, da toženka vrne podarjeni ¼ lastniški delež. Predmet darilne pogodba je bil lastniški delež ¼ nepremičnine, ne pa stanovanje v prvi etaži stanovanjske hiše oziroma pol tega stanovanja. Zato je vsaka investicija prispevala k večji vrednosti celotne nepremičnine in ne samo stanovanja, ki ga je uporabljala toženka. Tudi vlaganja tožnika po daritvi so bila narejena na celotni nepremičnini in ne samo na deležu toženke, zato jih ni mogoče šteti kot naknadna darila toženki in njenemu možu. Podrejeno pa navaja, da tudi če bi se upoštevala kasnejša vlaganja, bi bila toženka dolžna vrniti tisto, kar ji je bilo podarjeno. Od sedanje vrednosti 61,44% odpade na darilo in 38,56% na kasnejša vlaganja, zato bi podarjeni delež ¼ sodišče moralo zmanjšati v tem razmerju in toženki naložiti, da tožeči stranki vrne prejeto darilo, ki sedaj predstavlja delež 10/65 glede na celoto. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – ZPP-UPB3, v nadaljevanju ZPP, ki se uporablja na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Uradni list RS, št. 45/2008) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V tem postopku relevantne ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so naslednje: - tožnik je z darilno pogodbo z dne 7. 12. 1983 podaril toženki in svojemu sinu vsakemu ¼ nepremičnine parc. št. 220/3 k.o. ..., kar v naravi predstavlja spodnjo etažo stanovanjske hiše ...; - spodnje stanovanje ob daritvi ni bilo izdelano (stanje ob daritvi je natančno opisano na 3. in 4. strani sodbe prve stopnje), izvedenec pa je vrednost podarjene nepremičnine ocenil na 15.113.001 SIT; - toženka in tožnikov sin sta stanovanje (ob delni pomoči tožnika) dokončno izdelala in se vanj vselila; - z razvezo zakonske zveze med toženko in tožnikovim sinom je odpadel nagib, s tem pa podlaga za sklenitev darilne pogodbe kot neodplačnega pravnega posla; - ob toženkini izselitvi v oktobru 1996 je vrednost iste nepremičnine znašala 24.598.000 SIT.

7. Navedena dejstva so sodišči prve in druge stopnje privedla do zaključka, da toženka darila v obliki, kot ga je prejela, ne more vrniti. Zaradi obsežnih vlaganj je namreč prišlo do nastanka nove stvari. Tožbeni zahtevek za vrnitev darila je zato sodišče prve stopnje zavrnilo, tako odločitev pa sodišče druge stopnje na tožnikovo pritožbo potrdilo.

8. V darilni pogodbi je kot predmet darila naveden solastniški delež nepremičnine v III. gradbeni fazi. S trditvijo, da predmet darilne pogodbe ni bilo stanovanje v spodnji etaži stanovanjske hiše, temveč ¼ delež celotne nepremičnine toženec skuša poseči na področje dejanskega stanja. Tako sodišče prve stopnje (predzadnji odstavek na 2. strani sodbe) kot sodišče druge stopnje (osrednji odstavek na 3. strani sodbe) sta ugotovili, da je darilo v naravi predstavljalo spodnje, še neizdelano stanovanje, kar nenazadnje potrjuje zapis v darilni pogodbi, da gre za nepremičnino v III. gradbeni fazi (v zgornjem stanovanju sta tedaj že živela tožnik in njegova žena in je bilo že izdelano). Izvedenec gradbene stroke, ki ga je postavilo sodišče prve stopnje, je ocenjeval gradbeno vrednost etažne lastnine v kletni etaži in na tem tudi temeljijo njegovi izračuni. Tožnik takemu vrednotenju ni ugovarjal (češ, da ne izhajajo iz vrednosti celotne stanovanjske hiše) in tudi v pritožbi ni izpodbijal zaključka sodišča prve stopnje, da podarjena polovica nepremičnine predstavlja spodnjo etažo stanovanjske hiše, zato je takšno ugotovitev utemeljeno povzelo tudi sodišče druge stopnje. Tako se izkaže revizijsko izpodbijanje takih zaključkov za neupoštevno, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Glede na prepoved retroaktivne veljavnosti predpisov se pravna razmerja obravnavajo po predpisih, ki so veljala ob njihovem nastanku. Darilna pogodba je bila sklenjena v letu 1983, toženka in njen mož pa sta v podarjeno nepremičnino investirala do vselitve v stanovanje, kar je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje v letu 1984. V tem času SPZ še ni bil sprejet in ni veljal. Zato je vsakršno sklicevanje nanj in na sedanjo ureditev (konkretno 48. člen SPZ) neutemeljeno. Za presojo, ali je darilo mogoče vrniti v obliki, kot je bilo dano, ali pa je zaradi vlaganj prišlo do nastanka nove stvari, sta zato relevantna ZOR in ZTLR. Na tej podlagi pa je ob upoštevanju dejanskih zaključkov sodišč prve in druge stopnje (o povečanju vrednosti objekta za 62,3 %) treba pritrditi tudi njuni pravilni materialnopravni presoji, da je bila gradnja oziroma investicija tako obsežna, da je pravzaprav pomenila izgradnjo stanovanja (prej so bile le zunanje stene) in s tem nastanek nove stvari, kar predstavlja oviro za vrnitev darila.

10. Tožnik podrejeno trdi, da bi morali sodišči prve in druge stopnje njegovemu tožbenemu zahtevku ugoditi vsaj delno tako, da mu toženka vrne del darila, in sicer tolikšen solastniški delež nepremičnine, kolikor po izračunih izvedenca odpade na darilo brez vlaganj. Tudi ta njegov predlog ni utemeljen. Za dokaz z izvedencem velja – enako kot za vse dokaze – razpravno načelo. To pomeni, da mora stranka v dokaznem predlogu navesti pravno relevantno dejstvo, ki ga želi s pomočjo izvida in mnenja izvedenca dokazati. V obravnavanem primeru je dokaz z izvedencem predlagala toženka na prvem naroku za glavno obravnavo zaradi ocene vrednosti nepremičnine ob daritvi in ob razvezi, s čimer je želela dokazati svojo trditev, da je zaradi obsežnih vlaganj prišlo do nastanka nove stvari in s tem nemožnosti vrnitve darila. Le za dokazovanje tega dejstva je bil torej angažiran izvedenec in le v tem okviru je mogoče upoštevati ugotovitve izvedenca. Resda je izvedenec matematično ocenil vrednost darila in višino vlaganj (tudi tožnikovih), vendar vse zaradi ugotovitve, ali je mogoče darilo vrniti v naravi – takšno, kakršno je bilo dano. Predlog, ki ga sedaj ponuja v reviziji, pa dejansko pomeni spremembo trditvene podlage v smeri, ki doslej v postopku ni bila ponujena. Četudi iz mnenja izvedenca izhajajo določena dejstva (višina vlaganj posameznih investitorjev), ta ob izostanku ustrezne trditvene podlage tožbe ne morejo biti upoštevana. Ali povedano drugače za obravnavani primer: predmet trditev strank, ki je bil obenem tudi predmet dokazovanja z izvedencem, je bila možnost vrnitve darila v naravi, ne pa višina oziroma vrednost vlaganj posameznih investitorjev v nepremičnino in tem vlaganjem ustrezen delež na nepremičnini. Dejanska podlaga tožbe in do revizije zanikanje spremembe darila v naravi zato ne omogočajo takšne „delne“ ugoditve zahtevku, kot jo v reviziji podrejeno predlaga tožnik.

11. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, niti razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.