Jedro

Dokazna ocena o tem, da gre za posojilno pogodbo, ne pa za družbeno pogodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Potem ko je sodišče prve stopnje o stvari odločalo drugič, je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora toženec plačati tožniku 123.000 ATS z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge na vpogled za ATS za čas od 6.2.1995 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Odločilo je tudi, da mora toženec plačati tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 385.384,00 SIT. Ugotovilo je, da je tožnik posodil tožencu v izreku sodbe navedeni znesek.

Proti sodbi se toženec pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga razveljavitev oziroma spremembo sodbe in navaja: V obravnavanem primeru ni šlo za posojilno razmerje, ampak za skupen posel, v katerega je tožena stranka vložila znanje, delo, skrb in organizacijo, tožeča stranka pa denarna sredstva. Obema strankama je bilo to ves čas jasno.

15.4.1995 je pravni zastopnik tudi v dopisu novemu prevzemniku trgovine to jasno napisal. Tožeča stranka bi se poplačala iz dobička, do katerega pa ni prišlo, ker je skupni posel propadel po krivdi tožeče stranke, saj je od njega odstopila v nepravem trenutku in v nasprotju z dogovorom. Ni točen očitek tožencu, da je šele potem, ko je prejel tožbo, začel razmišljati o tem, da je šlo za skupna vlaganja. Tožnik se je sam deklariral kot soinvestitor in kot solastnik. Šlo je za neformalno povezavo, za civilnopravno razmerje, ne pa za povezavo v smislu določb Zakona o gospodarskih družbah - ZGD o tihi družbi. Priče so izpovedale, da je bil tožnik sovlagatelj.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje ni napravilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, dejansko stanje je popolno ugotovljeno, pravilna pa je tudi materialnopravna odločitev. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe o tem, zakaj mora toženec plačati tožniku dolžni znesek. Le kot odgovor na pritožbene trditve tem razlogom pritožbeno sodišče še dodaja: V izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje imelo dovolj podlage za ugotovitev o tem, da je obravnavani znesek treba šteti kot posojilo in da ga mora toženec tožniku vrniti. Sodišče je ocenilo izpovedbi prič N. K. in M. Ž., vendar je ocena sodišča prve stopnje drugačna kot ocena toženca, pri tem pa je po določbi 8. člena ZPP stvar sodišča prve stopnje, da po svojem prepričanju odloči o tem, katera dejstva je treba šteti za dokazana.

Pri tem mora skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Sodišče prve stopnje sicer ni posebej ocenjevalo izpovedbe prič J. S., R. T. in V. E., vendar pa po prepričanju pritožbenega sodišča to ne predstavlja nobene od kršitev postopka. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi so jasni. Čeprav ocena izpovedb teh prič ni posebej opravljena, pa so pravilno ugotovljena vsa odločilna dejstva. Ne gre torej za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja (člen 355/1 ZPP - Zakona o pravdnem postopku).

Sodišče prve stopnje je očitno večjo težo pripisalo listinskim dokazom in izpovedbama samih pravdnih strank. To dvoje pa je ocenilo, pri čemer se je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča o naravi pravnega posla v obravnavanem primeru mogoče najbolj verodostojno prepričati iz zaslišanja strank. V zvezi s tem tudi dopis, na katerega se sklicuje pritožnik, poslan že po vložitvi tožbe, ne more biti odločilnega pomena.

Sicer pa tudi toženčevi razlogi, s katerimi se brani v tem postopku, niso taki, da bi ga upravičevali, da obdrži dani znesek. Toženec ne razloži, kako naj bi tožnik odstopil od posla potem, ko je denar že dal in v čem naj bi bila torej njegova krivda. Nelogično je namreč trditi, da je tožencu posel propadel zato, ker je tožnik terjal denar, saj mu ga toženec še sedaj ni vrnil in torej tožnikova zahteva ni mogla imeti vpliva na posel. Celo če bi res šlo za "civilnopravno razmerje" kot trdi pritožba, in če ima pri tem v mislih takoimenovano družbeno pogodbo, pa bi morala taka pogodba med drugim vsebovati vnaprej določena merila, po katerih se porazdelijo izgube in koristi, tega pa toženec ne zatrjuje (glej, dr. Stojan Cigoj, Institucije obligacij, 1991, stran 268 in 287). Ko pritožba trdi, da v postopku ni bilo ugotovljeno, koliko po povračilu vseh skupnih dolgov komu še pripada, pa je treba ugotoviti, da toženec v postopku na prvi stopnji ni postavljal takih trditev in tudi dokazov zanje ni predlagal. Prav tako konkretnih trditev in dokazov ne predlaga v pritožbi.

Če na kakšno pritožbeno trditev ni bilo posebej odgovorjeno, je pritožbeno sodišče ni štelo za odločilno.

Tako je bilo torej treba pritožbo zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).

Določbe ZPP/77 so v tej sodbi uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.