Jedro

Sodišče druge stopnje soglaša tudi s presojo prvostopenjskega sodišča, da zgolj dejstvo, da je pogodbo za naročilo mobilnega telefona sklenil prejemnik denarne socialne pomoči, avtomatično ne pomeni, da je obdolženec ob naročilu imel tudi goljufivi namen.

Izrek

I. Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolženega A. A. oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po prvem odstavku 96. člena ZKP je odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice obremenjujejo proračun. Oškodovano družbo B. d.o.o. je s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom po tretjem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila okrajna državna tožilka s predlogom sodišču druge stopnje, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanega kaznivega dejanja, podrejeno pa predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženega A. A., ki pritožbi nasprotuje ter predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Državna tožilka v pritožbeni obrazložitvi navaja, da je obdolženec že ob naročilu telefona vedel, da nima zadostnih sredstev za odplačevanje telefona in ga tudi že takrat ni imel namena plačati. V nasprotju s sodiščem prve stopnje zagovor obdolženca ocenjuje kot neverodostojen, saj šteje njegove navedbe, da telefona ni prejel, le kot način njegove obrambe in je po stališču državne tožilke tak zagovor prilagojen dejstvu, da se v kritičnem času potrdila o prevzemu dostavljenega blaga zaradi pandemije Covid niso podpisovala. Če obdolženec telefona resnično ne bi prejel, prejel pa bi povišano položnico, bi po njenem mnenju kontaktiral oškodovano družbo z zahtevo, da mu telefon dobavijo ali pa bi račun reklamiral. Obdolženec ni naredil ničesar od tega, temveč je z oškodovano družbo enostavno prenehal komunicirati, prav tako ni ničesar plačal. Državna tožilka tako meni, da je obdolženec takšen potek dogodkov po naročilu telefona predvideval in mu je šlo le za to, da telefon prejme in ga ne odplača. Kljub temu da pisnega dokazila o prevzemu telefona ni, po mnenju državne tožilke ni logično niti izkustveno sprejemljivo, da bi oškodovana družba stranki obračunavala nedobavljeno blago ter jih pošiljala položnice in opomine. Ob tem še opozarja, da je obdolženec prejemnik socialne pomoči, višina katere je zadostovala za preživljanje, ni pa krila nakupa mobilnega telefona v vrednosti 1.080,00 EUR. Meni tudi, da iz dokaznega postopka ni razvidno, da bi imel obdolženec poleg socialne pomoči tudi vnaprejšnje zagotovilo svoje matere, da mu bo pomagala pri plačilih, saj je slednja izvedela za telefon šele prek izvršiteljev. Če bi bila za plačevanje z obdolžencem dogovorjena že pred naročilom telefona, bi plačila dejansko izvajala oziroma obdolženca vprašala, kako je z naročilom telefona in plačevanjem obrokov. Državna tožilka tako meni, da je obdolženec pri prodajalcu oškodovane družbe ustvaril zmotno prepričanje, da je obveznosti zmožen plačevati in jih bo plačeval, zaradi česar so mu telefon poslali, čeprav je vedel, da plačil ne bo izvršil. 6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji državne tožilke ni moč soglašati. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, saj je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa tudi zanesljivo zaključilo, da ni zadostnih dokazov o obdolženčevem preslepitvenem oziroma goljufivem namenu ob sami sklenitvi posla, kot se mu očita v obtožnem predlogu, zaradi česar ga je utemeljeno obtožbe oprostilo. Svojo odločitev je v izpodbijani sodbi tudi prepričljivo obrazložilo, pritožbene navedbe državne tožilke v smeri zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pravilnosti dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne morejo omajati. Z razlogi, ki jih je v sodbi o odločilnih dejstvih navedlo sodišče prve stopnje, tako sodišče druge stopnje v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema.

7. Bistvo pritožbenih izvajanj je v zavzemanju za drugačno oceno izvedenih dokazov ter trditvi, da zagovoru obdolženca ni mogoče slediti, vendar takšnemu pritožbenemu stališču državne tožilke ni mogoče pritrditi. Tudi sodišče druge stopnje soglaša s prvostopenjsko oceno, da zagovora obdolženca, ki je trdil, da ga ob naročilu telefona nihče od zaposlenih na oškodovani družbi ni povprašal glede finančnih zmožnosti, prav tako jim je ob sklepanju naročniške pogodbe (kar je bilo pred telefonskim naročilom mobitela) v C. povedal, da je prejemnik socialne pomoči, ni bilo mogoče ovreči. Državna tožilka prezre izpovedbo priče D. D., ki je dopustila možnost, da je obdolženec oškodovano družbo o tem, da je prejemnik socialne pomoči, res ustno obvestil, čeprav s tem podatkom ni razpolagala. Glede na način sklenitve pogodbe za nakup telefona, ki ga je priča tudi opisala, pa tudi ni mogoče zaključiti, da je obdolženec uslužbencem B. d.o.o. lažnivo prikazoval, da ima finančne zmožnosti poravnati svoje obveznosti, pri čemer naj bi bilo njegovo ravnanje posebej motivirano s tem, da bi si na škodo B. pridobil protipravno premoženjsko korist. Priča D. D. je namreč opisala, da se je moral klicatelj, kar je bil v konkretnem primeru obdolženčev sin (po naročilu obdolženca) izkazati z davčno številko, pri čemer ni znala pojasniti, zakaj v konkretnem primeru niso zahtevali, da se stranka izkaže tudi s plačilno sposobnostjo, kar sicer počnejo. V konkretnem primeru bi po njeni izpovedbi klicni center tudi moral podati nek alarm, ker se je naročilo izvršilo po telefonu, do česar prav tako ni prišlo.

8. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da pisnega dokazila o prevzemu telefona ni, kar priznava tudi državna tožilka v pritožbi, pri čemer podaja lastno oceno, da oškodovana družba stranki ne bi obračunavala nedobavljenega blaga, če telefon dejansko ne bi bil izročen. Takšno sklepanje je le hipotetično, saj oškodovana družba podatka o tem, ali je bil telefon dejansko izročen, ni imela. Izostalo dokazilo o prejemu telefona, za katerega obdolženec trdi, da ga ni prejel, pa po drugi strani lahko pojasnjuje tudi nadaljnje ravnanje obdolženca, ki je v zagovoru trdil, da zato, ker telefona ni prejel, tudi ni plačeval obrokov, komunikacijo z oškodovano družbo pa je prekinil, ker so bili, ko jih je prvič kontaktiral v zvezi z višjim plačilom na položnici, „freh“.

9. Sodišče druge stopnje soglaša tudi s presojo prvostopenjskega sodišča, da zgolj dejstvo, da je pogodbo za naročilo mobilnega telefona sklenil prejemnik denarne socialne pomoči, avtomatično ne pomeni, da je obdolženec ob naročilu imel tudi goljufivi namen. Še zlasti ker se je lahko sodišče prve stopnje ob zaslišanju obdolženčeve matere prepričalo, da je imel obdolženec možnost računati tudi na njeno pomoč. Državna tožilka selektivno ocenjuje izpovedbo obdolženčeve matere, češ da je za telefon, ki naj bi ga naročil njen sin, izvedela šele prek izvršiteljev. Prezre namreč izpovedbo E. E. v delu, ko je povedala, da je sin najprej sklenil naročnino, kasneje pa ji je govoril o nekem telefonu in mu je sama dejala, naj si telefon vzame, vendar ne dragega, da bodo zmogli to plačevati. Povedala je še, da mu sama lahko pomaga, a ne v previsokih zneskih. Takšna izpovedba tako ne ovrže zagovora obdolženca, da je lahko računal na materino pomoč, ki je tudi vsestransko skrbela zanj, pri čemer je slednja pojasnila, da je začela nekaj plačevati tedaj, ko je v izvršilnem postopku s strani izvršitelja izvedela, da če sin obrokov ne bo plačeval, bo zadeva predana tožilstvu. Sama je nato iz strahu klicala v K. in se z izvršiteljem dogovorila, da bo mesečno plačevala po 20,00 EUR, čeravno ji je sin ves čas govoril, da plačuje, kljub temu da on ni nič dolžan.

10. Glede na očitke v obtožnem predlogu, da naj bi obdolženec uslužbencem B. lažnivo prikazal, da ima finančne zmožnosti in da ni imel namena poravnavati kupnine za telefon že ob samem naročilu, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da teh očitkov dokazni postopek ni potrdil s potrebno gotovostjo, ki se zahteva za izrek obsodilne sodbe. Navedeni očitki so tudi po presoji sodišča druge stopnje vprašljivi in je tako ob razumnem dvomu sodišče prve stopnje pravilno odločilo v obdolženčevo korist, česar pritožbena izvajanja državne tožilke ne morejo omajati.

11. Pritožba tudi v ostalem glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev in pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi državne tožilke odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

12. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 96. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP.