Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
V obravnavanem primeru ne gre za spor v zadevi socialnega varstva, temveč za (klasičen) upravni spor v zvezi z ustavitvijo davčne izvršbe za izterjavo neplačanih prispevkov za samozaposlene. Področje socialnega varstva, za katerega so v ZST-1 predpisane nižje takse v upravnem sporu, je namreč ozko subsidiarno področje znotraj širše zasnovanega modela socialne varnosti, ki zajema le pravice, v obliki storitev in denarnih dajatev tistim, ki nimajo dovolj sredstev za preživljanje (sistem denarnih socialnih pomoči in socialnih storitev), kamor pa plačevanje prispevkov za samozaposlene v okviru sistema obveznih zavarovanj in njihova izterjava (po pravilih davčne izvršbe) ne spadata. Zato se v tem plača sodna taksa za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu v celoti.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.
1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikova (v nadaljevanju pritožnikova) ugovora zoper svoja plačilna naloga I U 837/2013-10 in I U 837/2013-11, oba z dne 19. 8. 2013, s katerima je sodišče prve stopnje pritožniku naložilo plačilo sodne takse za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe.
2. Zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča vlaga pritožnik pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka za izterjavo tega davka nima pravne podlage, saj sploh ne ve, kdo je upnik. Prispevki za samozaposlene se ne obdavčujejo in ne spadajo v osnovo za odmero davka. Ker se sredstva, zbrana od prispevkov zavarovancev, dejansko porabijo za tekoče izdatke države, gre pri plačevanju prispevkov pravzaprav za prikrito obveznost plačila davka, kar je protipravno, zato tudi v Zakonu o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) ni izrecnega določila o višini takse iz tega naslova. Podrejeno vlaga tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča razveljavi.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. V obravnavani zadevi gre za samostojen del upravnega spora, v katerem se odloča le o plačilu sodne takse za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe (čeprav gre za spor, ki je sicer nastal v zvezi z upravnim sporom, v katerem se odloča o pritožnikovi tožbi zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42918-2215/2012-3 08-3231-04 z dne 4. 10. 2012, s katero je prvostopenjski davčni organ odločil, da se pritožnikovemu zahtevku za ustavitev davčne izvršbe ne ugodi). V obravnavani zadevi so torej pravno pomembni le ugovori v zvezi z odmero oziroma plačilom sodne takse za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe po ZST-1. 5. Glede na navedeno so vsi pritožnikovi ugovori, ki se nanašajo na upravičenost izterjave neplačanih prispevkov oziroma na njeno ustavitev (kar je predmet presoje o glavni stvari), v tem postopku za odločitev pravno nepomembni, zato se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje.
6. Pritožnik zmotno meni, da v ZST-1 ni podlage za obveznost plačila sodne takse za tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe, ki mu je bila naložena s plačilnima nalogoma I U 837/2013-10 in I U 837/2013-11, oba z dne 19. 8. 2013. 7. Pred sodišči v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) se namreč plačujejo takse po določbah ZST-1 in taksne tarife, ki je njegov sestavni del (prvi člen ZST-1). V 5. točki 2. člena ZST-1 je izrecno določeno, da se takse plačujejo tudi v upravnem sporu. Po določbi prvega odstavka 3. člena ZST-1 mora sodno takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če ta zakon ne določa drugače. 8. Taksna obveznost nastane, če ni v ZST-1 ali taksni tarifi drugače določeno, za vsak postopek, ki ga vodi sodišče, ob vložitvi tožbe, predloga za začetek postopka ali pravnega sredstva (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Za postopek v upravnem sporu v zadevah, v katerih mora sodišče odločiti v zakonsko določenem roku (kamor spada tudi odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe), in za postopek v upravnem sporu v zadevah socialnega varstva pred sodiščem prve stopnje, pa nastane taksna obveznost takrat, ko je sodna odločba vročena stranki (6. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1).
9. Višino sodnih taks, ob upoštevanju narave posameznih postopkov oziroma dejanj, predpisuje Taksna tarifa ZST-1. Takse za postopek v upravnem sporu in za postopke sodnega varstva po posebnih zakonih, v katerih odloča Vrhovno sodišče RS, so predpisane pod točko 6.1 Taksne tarife (tar. št. 6111-6142). Pod točko 6. 2. Taksne tarife (tar. št. 6211-6252) pa so predpisane (nižje) takse za postopek v upravnem sporu v zadevah socialnega varstva.
10. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ne gre za spor v zadevi socialnega varstva, temveč za (klasičen) upravni spor v zvezi z ustavitvijo davčne izvršbe za izterjavo neplačanih prispevkov za samozaposlene. Področje socialnega varstva, za katerega so v ZST-1 predpisane nižje takse v upravnem sporu, je namreč ozko subsidiarno področje znotraj širše zasnovanega modela socialne varnosti, ki zajema le pravice, v obliki storitev in denarnih dajatev tistim, ki nimajo dovolj sredstev za preživljanje (sistem denarnih socialnih pomoči in socialnih storitev), kamor pa plačevanje prispevkov za samozaposlene v okviru sistema obveznih zavarovanj in njihova izterjava (po pravilih davčne izvršbe) ne spadata.
11. Glede na navedeno je bila pritožniku s plačilnim nalogom I U 837/2013-10 z dne 19. 8. 2013 pravilno odmerjena sodna taksa za tožbo po tar. št. 6111 v znesku 148,00 EUR, pri čemer ta plačilni nalog ni bil izdan preuranjeno (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Prav tako pa je bila pritožniku s plačilnim nalogom I U 837/2013-11 z dne 19. 8. 2013, ob upoštevanju 6. točke prvega odstavka 5. člena ZST-1, pravilno odmerjena tudi taksa za zahtevo za izdajo začasne odredbe, in sicer po tar. št. 6141 ZST-1, v znesku 74,00 EUR.
12. Glede pritožbenega ugovora, da bi moralo RS kot toženo stranko v tem upravnem sporu zastopati Državno pravobranilstvo in ne Ministrstvo za finance, Vrhovno sodišče pritožniku pojasnjuje, da ZUS-1 v petem odstavku 17. člena med drugim določa, da toženo stranko v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. V tem upravnem sporu (katerega del je tudi odločanje o plačilu sodne takse, ki se sicer samostojno obravnava v tej zadevi) je bil postopek odločanja končan z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-29-631/2012-3 z dne 12. 4. 2013, zato je v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 to ministrstvo v obravnavani zadevi tudi zastopnik RS kot tožene stranke.
13. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene in niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
14. Glede pritožnikovega predloga za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo Vrhovno sodišče pojasnjuje, da se v postopkih odločanja o ugovoru zoper plačilni nalog iz 34. oziroma 34. a člena ZST-1 sodna taksa ne plača (četrti odstavek 10. člena ZST-1), zato o pritožnikovem predlogu za oprostitev sodne takse za pritožbo ni treba odločati.