Jedro

Čeprav je tožnica načelniku upravne enote predlagala, da se dogovorita glede nadaljevanja dela in vračila stroškov izobraževanja, pisnega sporazuma o prenehanju delovnega razmerja nista dosegla. Zato je bila tožnici pravilno odpovedana PZ v skladu z določbo 5. točke 1. odstavka 155. člena ZJU zaradi neupravičenih izostankov, ker tožnica po razgovoru z načelnikom na delo ni več prišla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke o odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice na podlagi 155. čl. Zakona o javnih uslužbencih, zahtevek za ugotovitev, da se ugotovi sporazumno prenehanje delovnega razmerja z dnem 24.3.2004 in zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je zavrnilo podredni zahtevek za ugotovitev prenehanja delovnega razmerja tožnice z dnem 24.3.2004, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino za neizrabljene dneve dopusta za leto 2003 in plačilo 16 nadur, zavrnilo zahtevek za razveljavitev 4. tč. izreka sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Ugotovilo je, da je tožena stranka zakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporedoma 5 delovnih dni.

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.

l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da se je hotela s toženo stranko sporazumeti o prenehanju delovnega razmerja in hkrati skleniti z njo poravnavo glede medsebojnih dajatvenih obveznosti iz naslova plače, nadur in pogodbe o izobraževanju. Ne strinja se z ravnanjem tožene stranke, ki je zoper njo vložila nasprotno tožbo zaradi plačila stroškov v zvezi z opravljanjem pravniškega državnega izpita.

Sodišče prve stopnje bi moralo obe zadevi združiti in ju zaradi ekonomičnosti postopka obravnavati skupaj. Sodišče prve stopnje je glede odločitve o glavni stvari dalo prevelik pomen izpovedbi načelnika, dočim njene izpovedbe ni upoštevalo. Želela je še naprej opravljati delo pri toženi stranki, vendar je ugotovila, da ji ne bo omogočeno napredovanje na delovnem mestu. Že način, da je morala vrniti kartico za evidentiranje delovnega časa, kaže na voljo tožene stranke o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. S tem, ko ji je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi neupravičenih izostankov z dela, je kršila določbe Zakona o javnih uslužbencih. Navaja konkretne določbe zakona. Na njeno nezakonito postopanje kaže tudi dejstvo, da ji je vrnila delovno knjižico šele po posredovanju pristojnega inšpektorja. Poleg tega se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere opozarja pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na tožničine pritožbene navedbe še odgovarja.

Neutemeljena je pritožba, da bi moralo sodišče združiti zahtevek po nasprotni tožbi z obravnavanjem zahtevkov v tem sporu. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča bi bil takšen predlog sprejemljiv, če bi bila v sporu dejansko vložena nasprotna tožba tožene stranke zoper tožnico zaradi plačila stroškov izobraževanja, saj bi po tem sodišče presodilo, če bi iz razlogov smotrnosti obravnavalo zadeve skupaj v enotnem postopku. Vendar tožena stranka v konkretnem sporu ni vložila nikakršne nasprotne tožbe bodisi s pripravljalno vlogo ali neposredno na zapisnik glavne obravnave. Zato sodišče ni imelo razlogov, da bi odločalo o tem vprašanju.

Sodišče je pri vodenju postopkov povsem samostojno, saj lahko upošteva predloge strank ali pa tudi ne. Nihče ne more sodišču vsiljevati načina vodenja postopkov. Zato v konkretnem primeru, ko naj bi tožena stranka posebej vložila samostojno tožbo zoper tožnico zaradi plačila stroškov izobraževanja, zaradi česar se je v zadevi odprla povsem nova opravilna številka, sodišče prve stopnje ne samo da ni bilo dolžno, temveč ni imelo razlogov, da bi zadeve obravnavalo skupno, saj pri takšni tožbi ni šlo za nasprotno tožbo, ki bi bila vložena v tem individualnem delovnem sporu. Zato v tej smeri podano pritožbeno opozarjanje na obstoj bistvene postopkovne kršitve pred sodiščem prve stopnje ne more biti sprejemljivo.

Sodišče prve stopnje je z zavrnitvijo tožničinih zahtevkov pravilno odločilo tudi o glavni stvari. Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožnica s pisno prošnjo z dne 20.3.2004 predlagala toženi stranki sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Načelnik tožene stranke je dne 25.3.2004 sprejel tožnico na razgovor potem, ko je ugotovil, da se je pri njej zaključilo izobraževanje iz naslova pridobitve pravniškega državnega izpita. Vendar se načelnik s tožnico ni uspel sporazumno dogovoriti tako glede nadaljevanja dela kot vrnitve stroškov izobraževanja. Ker tožnica v nadaljevanju ni več prišla na delo, ji je načelnik po izteku 5 zaporednih delovnih dni odpovedal pogodbo o zaposlitvi v skladu z določbo 5. tč. 1. odst. 155. čl. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in naslednji).

V sporu gre za vprašanje sporazumnega prenehanja delovnega razmerja. Če pride med strankama do takšnega sporazuma, preneha delavcu delovno razmerje z dnem, dogovorjenim v pisnem sporazumu.

Sporazum je po svoji naravi dvostranski pravni akt, ki ni podrobneje urejen s pravili delovnega prava, razen splošno v določbi 79. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/02), ki se v skladu z določbo 5. odst. ZJU uporablja tudi za javne uslužbence). Zato je potrebno za sklenitev sporazuma oz.

obravnavanja njegovih pravnih vprašanj izhajati iz določb Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01). Po določbi

21. čl. OZ je pogodba sklenjena takrat, ko ponudnik sprejme od druge stranke izjavo, da ponudbo sprejema. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah.

Pri tem lahko stranki izrazita svojo voljo z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji. Tako mora biti tudi glede sporazumne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podana soglastnost volj obeh pogodbenih strank, to je delavca in delodajalca.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v konkretnem primeru za presojo odločilno, da je tožnica z vloženo pisno prošnjo ponudila toženi stranki možnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja in poravnavo določenih obveznosti, vendar na drugi strani pri toženi stranki s strani načelnika ni prišlo do sprejema takšne ponudbe. Toženo stranko tudi v ničemer ni zavezovala tožničina ponudba, saj je imela tožnica z njo sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, kar pomeni, da bi morala po končanem izobraževanju nadaljevati pri njej z delom. Tožnica tako ni mogla načelniku tožene stranke ničesar pogojevati, da mora nekaj sprejeti, saj po tem ne more priti do uravnoteženosti skupnih interesov med strankama. Na takšno ugotovitev ne more v ničemer vplivati tudi dejstvo, da je tožnica vrnila kartico za evidentiranje delovnega časa. Ker med tožnico in toženo stranko ni bilo doseženo soglasje volje glede datuma prenehanja delovnega razmerja, niti ne glede poravnave medsebojnih dajatvenih obveznosti, je tožnici preostala samo možnost, da pri njej nadaljuje z delovnim razmerjem ali pa z njim preneha in se zaposli pri drugem delodajalcu. Ker je očitno sprejela drugo možnost in se po izteku 5 zaporednih delovnih dni na delo ni vrnila, je imela tožena stranka tako dejansko kot pravno podlago, da ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Zato kakršnokoli pritožbeno opozarjanje, da bi morala tožena stranka v njenem primeru postopati drugače, ne more biti utemeljeno.

Ostali pritožbeni razlogi, do katerih se pritožbeno sodišče v obrazložitvi te sodbe ni izrecno opredelilo, nanašajo pa se na diskriminatorno ravnanje tožene stranke in ukrepanje inšpektorja za vrnitev delovne knjižice, pa za drugačno presojo niso odločilni. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča se tožnica ne more sklicevati na obstoj diskriminacije pri njenem napredovanju, saj do možnosti njenega napredovanja pri toženi stranki zaradi kratkega obdobja zaposlitve še ni moglo priti. Tudi je nesmiselno opozarjanje na takšne razloge, ki imajo podlago v bodočem predvidevanju dogodkov, ki še niso nastopili.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).