Jedro

Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost nepremičnine določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje premoženja v času podržavljenja v obravnavanem primeru ne izkazuje, da bi imele podržavljene nepremičnine status naravne znamenitosti. Da zgolj naravnim znamenitostim, ki tak status lahko izkažejo (v obeh časovnih točkah), pripada dodatno vrednotenje, izhaja iz 2. člena Pravilnika o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, ki določa nepremičnine, ki se v skladu s tem pravilnikom ocenjujejo kot naravne znamenitosti oziroma kulturni spomeniki.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano 5. točko izreka delne odločbe odločil, da je zavezana stranka A. d.d. (v nadaljevanju A.) dolžan skrbniku za posebni primer za upravičenca A.A., za dele parcel 1397/1, 1371, 1372, 1383, 1366 in 1384, vse k.o. ..., v deležu do 10/72, izplačati odškodnino v obliki obveznic v višini 74.035,39 DEM; ter v 7. točki izreka zavrnil zahtevo za ugotavljanje vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti. V obrazložitvi je navedel, da so predmet te delne odločbe zemljišča podržavljena med drugim tudi pok. B.B., roj. ..., za katere delež v času podržavljenja solastnih deležev drugih solastnikov (v letu 1946) ni bila izdana ustrezna odločba, je pa bil po njeni smrti (leta ...), ta delež, ki ga je podedoval njen sin A.A., nacionaliziran na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z odločbo z dne 28. 10. 1968, torej organ glede na formalno podržavljenje tega deleža šteje A.A.za denacionalizacijskega upravičenca. Zemljišča so danes funkcionalno zemljišče k obstoječim objektom v parku Tivoli - Hali Tivoli in drugim športnim objektom in Cekinovem gradu oziroma muzeju revolucije ter javne površine, s parki, igrišči in sprehajalnimi potmi, pomenijo kompleks, pri čemer bi vračanje pomenilo bistveno okrnitev prostorske kompleksnosti in namen izrabe prostora in tudi nepremičnin, kar predstavlja oviro za vračilo v naravi po 4. točki prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Organ je vrednost izračunal na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo), pridobil podatke glede komunalne opremljenosti in izračunal vrednost zemljišč kot komunalno opremljenih stavbnih zemljišč. Ker pa v času podržavljenja ni šlo za naravne znamenitosti, kompleks je bil razglašen za naravno znamenitost šele z Odlokom o razlastitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost v letu 1984, je glede na četrti odstavek 44. člena ZDen v povezavi s Pravilnikom o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (Pravilnik) zahtevo vlagateljev za ugotovitev vrednosti v višini vrednosti za podržavljeno naravno znamenitost zavrnil. 2. Tožnik v tožbi navaja, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati, da ležijo nepremičnine na območju varstvenega režima, ki je različen od splošnega režima za območje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib, ter jih vrednotiti po Pravilniku in poleg osnovne vrednosti, ki je bila za njih določena, ugotoviti tudi dodatno vrednost naravne znamenitosti. Opozarja, da so bile nepremičnine dejansko park, kar je podlaga za njihovo razglasitev za naravno znamenitost že v času podržavljenja. Ležijo na območju, na katerem je s sedaj veljavnim Odlokom o krajinskem parku Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (Uradni list RS, št. 78/2015; Odlok/2015) razglašen varstveni režim, ki je različen od splošnega režima za območje Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib in sicer varstveni režim v naravnem parku Tivoli (13. člen Odloka/2015). Nepremičnine so bile razglašene za naravno znamenitost že z Odlokom o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost (Odlok/84) leta 1984. V samem Odloku/84 je bila pri nepremičninah kot imetnica pravice uporabe še vedno označena univerzalna pravna prednica A.A. in tožnica B.B. (na str. št. 1258). Za zadevo je bistveno, da je dejanska podlaga za razglasitev naravne znamenitosti na območju obravnavanih nepremičnin z Odlokom/84 in z Odlokom/2015 obstajala že v času, ko so bile nepremičnine podržavljene A.A., kar izhaja iz prvega odstavka 2. člena Odloka/84. Splošno znano dejstvo je, da je bilo območje obravnavanih nepremičnin park že v času podržavljenja, kar je razvidno tudi iz fotografije parka Tivoli na začetku 19. stoletja. Že tekom upravnega postopka je tožnik opozarjal, da nepremičnine svojih lastnosti, zaradi katerih so bile po podržavljenju razglašene za kulturne spomenike in naravne znamenitosti, niso pridobile šele po podržavljenju. Dodatna vrednost kulturnega spomenika se je upoštevala tudi pri vračilu same stavbe Cekinovega gradu, ki je bil za kulturni spomenik razglašen precej po podržavljenju. Tudi sodna praksa je zavzela jasno stališče, da se dodatna vrednost po Pravilniku upošteva tudi pri nepremičninah, ki so bile šele po podržavljenju varovane kot park, kar izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 797/2008 z dne 17. 9. 2009. Organ bi moral upoštevati, da so bile nepremičnine že pred podržavljenjem park oziroma naravna znamenitost in bi jih moral vrednotiti v skladu s Pravilnikom in določiti dodatno vrednost naravne znamenitosti. Uveljavlja tudi bistveno kršitev postopka, ker se upravni organ ni opredelil do navedb tožnika v zvezi z navedenimi ugovori, kar predstavlja neobrazloženo odločbo, ki je ni mogoče preizkusiti. Iz ocene dodatne vrednosti, ki jo je tožnik pridobil od Zavoda RS za varstvo narave, izhaja, da bi morala toženka uporabiti koeficient dodatne vrednosti nepremičnin za naravni spomenik v višini 0,2. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter da sodišče določi še odškodnino do višine 88.842,47 DEM.

3. Stranka z interesom v tem postopku A. predlaga zavrnitev tožbe, ker meni, da izračunan dodatni koeficient Zavoda RS za varstvo narave za naravni spomenik ne pomeni avtomatično, da se ta koeficient upošteva v konkretnem postopku.

4. Ostale stranke z interesom na tožbo niso odgovorile.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Z izpodbijano odločitvijo je organ denacionalizacijskemu upravičencu določil odškodnino za podržavljene nepremičnine v višini, kot določa Navodilo za komunalno opremljeno stavbno zemljišče. Sporno med strankama je, ali upravičencu za obravnavane parcele pripada tudi dodatna vrednost, v višini koeficienta za naravni spomenik. Tudi po presoji sodišča denacionalizacijski upravičenec do povišanja odškodnine ni upravičen.

8. Po prvem odstavku 44. člena ZDen se vrednost nepremičnine določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti. Stanje premoženja v času podržavljenja v obravnavanem primeru pa ne izkazuje, da bi imele podržavljene nepremičnine status naravne znamenitosti. Da zgolj naravnim znamenitostim, ki tak status lahko izkažejo (v obeh časovnih točkah), pripada dodatno vrednotenje, izhaja iz 2. člena Pravilnika, ki določa nepremičnine, ki se v skladu s tem pravilnikom ocenjujejo kot naravne znamenitosti oziroma kulturni spomeniki. Sodišče torej soglaša z organom, da se za obravnavane nepremičnine lahko določi vrednost zgolj kot odškodnina v višini osnovne vrednosti in za njihovo ocenjevanje vrednosti Pravilnik ne pride v poštev.

9. Tožbeni ugovor, da so bile predmetne nepremičnine dejansko park ob podržavljenju, kar je bila tudi podlaga za razglasitev za naravno znamenitost, ob gornjem stališču ni relevanten. Ni namreč sporno, da so obravnavane nepremičnine pridobile status naravne znamenitosti z Odlokom o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za naravno znamenitost v letu 1984. Na podlagi Odloka o razglasitvi so nepremičnine konstitutivno pridobile status naravne znamenitosti, zato dejanske okoliščine, kot je raba nepremičnine park, na katero se sklicuje tožnik (namreč, da so bile že pred tem in ob podržavljenju park, kar izkazuje s fotografijo), niso sporne. Navedena dejstva je organ upošteval in zato ovrednotil nepremičnine kot stavbno zemljišče (park). Denacionalizacijskemu upravičencu so bile nepremičnine podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč z odločbo Oddelka za finance OBLO Ljubljana Šiška št. 052-33/50/3-59 z dne 1. 9. 1959 in odločbo OBS Ljubljana Šiška št. 3/14-46-36/67 z dne 28. 10. 1968, kar med strankami ni sporno, dejansko, kot izhaja iz navedb izpodbijane odločbe, pa že prej z odvzemom iz posesti, istočasno z odvzetimi ostalimi solastniškimi deleži ostalih solastnikov v letu 1945. Tožnik se sklicuje, da je bila v Odloku/84 pri nepremičninah kot imetnica pravice uporabe še vedno označena pravna prednica denacionalizacijskega upravičenca B.B. To dejstvo ni sporno, vendar ta navedba v Odloku/84 ni izkaz lastninske pravice na obravnavani nepremičnini v času razglasitve, ob obstoju odločb o nacionalizaciji in nespornem dejstvu, da ne pravna prednica, ne denacionalizacijski upravičenec posesti na nepremičninah ob izdaji Odloka/84 nista več imela. Z navedeno trditvijo tožnik torej ni izkazal, da je bil trenutek podržavljenja napačno ugotovljen. Ker tožnik torej ni izkazal, da bi bile nepremičnine že ob podržavljenju razglašene za naravno znamenitost, je toženka pravilno uporabila prvi odstavek 44. člena ZDen.

10. Odločitev organa tudi ni v nasprotju s stališčem iz sodbe Vrhovnega sodišča X Ips 797/2008 z dne 17. 9. 2009. Iz dejanskega stanja, povzetega v obrazložitvi te sodbe, izhaja, da je bilo premoženje podržavljeno z odločbama v januarju 1946 in v septembru 1946 po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji, razglašeno pa z odločbo Zavoda za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije 1. 4. 1946 kot spomenik prirodne znamenitosti. Iz povzetega torej izhaja, da je šlo v tem primeru za drugačno stanje zadeve, saj so bile parcele že v času podržavljenja oziroma v obdobju podržavljenja razglašene kot naravna znamenitost oziroma kot spomenik prirodne znamenitosti.

11. Nadalje se tožnik sklicuje na oceno dodatne vrednosti nepremičnin po metodologiji za ocenjevanje naravnih znamenitosti, ki ga je izdelal Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Vendar navedeno dejstvo, da je omenjeni zavod izdelal cenitev, ni podlaga, ki bi jo moral organ upoštevati v denacionalizacijskem postopku, glede na navedeno zgoraj, torej, da je v zadevi relevanten obstoj razglasitve v obeh časovnih točkah, ob podržavljenju in ob vračanju.

12. Podana pa tudi ni zatrjevana kršitev pravil postopka. Organ je v svoji obrazložitvi v zadostni meri navedel relevantne razloge za svojo odločitev, opredelil se je tudi do trditev tožnika in predloženih dokazov, ki so bila relevantna glede na zakonske določbe, ki jih je uporabil pri svoji odločitvi.

13. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni opravilo glavne obravnave kot je predlagal tožnik, ker meni, da je izpodbijana odločitev sprejeta na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. S tožbo predlagana izvedba dokazov je že del ugotovljenega dejanskega stanja in v upravnem postopku presojena. Za sliko Tivolija iz začetka 19. stoletja pa je sodišče že zgoraj navedlo, da ni primeren dokaz, ki bi opravičeval vrednotenje kot predlaga tožnik.

14. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.