Jedro

Ker ni šlo za večje število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno, in ker podjetniška kolektivna pogodba ni določala obvezne uporabe kriterijev za izbiro presežnega delavca pri t.i. individualnih odpustih, je tožena stranka kot kriterij, kateremu delavcu bo podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, lahko upoštevala kriterij usposobljenosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 30. 1. 2009 nezakonita. V 2. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas od prenehanja delovnega razmerja, t.j. od 29. 6. 2009 do vrnitve na delo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 3. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku za čas od 29. 6. 2009 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečna bruto nadomestila plač po pogodbi o zaposlitvi, odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter nato mesečne zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. dne v mesecu za neto nadomestilo plače za pretekli mesec, vse v 8 dneh in pod izvršbo. V 4. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.527,00 EUR, v 8 dneh od prejema pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik nepravilno uvrščen med presežne delavce. V konkretnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, zato tožena stranka ni bila zavezana k določitvi kriterijev za določitev presežnih delavcev. Kriterij usposobljenosti je bil uporabljen zaradi objektivne izbire tistih delavcev, ki jim bo izmed večih primerjalnih izvajalcev na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da tožena stranka ni primerjala vseh delavcev, ki so v enoti PE ... delali kot „upravljalec stroja II“. Priča M.H.Š. je pojasnila številčno razliko med seznamom usposobljenosti in listino B17. Do te razlike je prišlo, ker v seznamu primerjalnih delavcev ni delavcev, ki jim je pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, potekla 31. 1. 2009. Nerealno je bilo od priče pričakovati, da se bo po več kot enem letu in pol poimensko spomnila, katerim delavcem je s 1. 2. 2009 potekla pogodba o zaposlitvi za določen čas. Sodišče ne pojasni, kateri delavci naj ne bi bili upoštevani kot primerljivi delavci oziroma katerih delavcev za delovno mesto „upravljalec stroja II“ z veljavnostjo pogodbe o zaposlitvi po 1. 2. 2009 tožena stranka ni upoštevala kot primerljivih delavcev. Očitek, da je tožena stranka predložila matrike usposobljenosti le za 79 delavcev, ni v nobeni vzročni povezavi s številom primerljivih delavcev. Tožena stranka je predložila te matrike glede na eksplicitno zahtevo sodišča, za katere delavce naj tožena stranka dostavi te matrike (za upravljalce stroja II, ki so bili na delovnem mestu klasični avtomat 2,4 gnezdni (20 T) ocenjeni z 20 točkami. Iz seznama primerljivih delavcev je razvidno, da 10 delavcev pri tej skupini strojev ni dobilo nobene točke (ker na tej skupini strojev v obdobju zadnjih dveh let pred ocenjevanjem niso delali). Tožena stranka je izbiro delavcev na delovnem mestu „upravljalec stroja II“, ki jim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi brez ponudbe nove, dokazovala z zaslišanjem prič M.K., M.H.Š. in direktorja tožene stranke, ki so skladno izpovedali, kateri so bili primerljivi delavci in kako je bil kriterij usposobljenosti uporabljen. Izpovedba prič je dokaz, enakovreden ostalim. Niti sodišče prve stopnje niti tožnik nista v zvezi s primerljivi delavci, ki jih navaja sodišče v sodbi (V.V., Ž.S., Š.L., H.A., R.D., P.T., M.A., P.M., L.M., Č.J. in B.M.) priči K.M. postavili nobenega vprašanja v zvezi z usposobljenostjo teh delavcev, na naroku pa nista nakazala, da dvomita v pravilnost njihove ocene. Sodišče prve stopnje je na zadnjem naroku zavrnilo izvedbo dokaza s ponovnim zaslišanjem priče K.M., ki je ocenjevala usposobljenost vseh primerljivih delavcev, s tem pa je bila toženi stranki kršena pravica do kontradiktornosti. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da podatki iz matrik usposobljenosti niso bili pravilno preneseni v seznam, ker tožena stranka ni predložila matrik usposobljenosti za 20 delavcev. Razlika med predloženimi matrikami usposobljenosti in dejanskim številom matrik za vse primerljive delavce je posledica selektivne zahteve sodišča po predložitvi matrik usposobljenosti samo za delavce, ki so bili na klasičnem avtomatu 2,4 gnezdni ocenjeni z 20 točkami in napačne interpretacije sodišča glede števila primerljivih delavcev. Tožena stranka se je pri ugotavljanju usposobljenosti tožnika za delo „upravljalec stroja II“ za obdobje zadnjih dveh let osredotočila na to, katere delovne operacije na 25 različnih strojih, ki se po zahtevnosti razlikujejo, tožnik obvlada in jih je dejansko samostojno izvajal v zadnjih dveh letih pred ocenjevanjem. Priča M.K., ki je ocenjevala tožnika, je izpovedala, da je tožnik delal na štirih klasičnih stiskalnicah, za delo, na katerih je bil polno usposobljen in je dobil maksimalno število točk (20 točk), da je delal še na F avtomatu – 2 gnezdnem stroju in je bil v tej skupini ocenjen z 10 točkami, ker na 4 gnezdnem stroju ni nikoli delal tankih rezalk. Resničnost izpovedbe navedene priče in pravilnost ocenjevanja tožnika izhaja tudi iz obračunskih podatkov za plačo tožnika, tako, da ne držijo navedbe tožnika glede dela na krožnih avtomatih K, K1 in K2. Iz teh podatkov izhaja, da tožnik nikoli ni delal na 4 gnezdnem avtomatu in tudi ni bil usposobljen za delo na teh avtomatih. Tožnik prav tako ni dobil nobene točke za delo na 6, 9, 12 gnezdnem B3, C, D, E, E3, A2 (30 t), ker v zadnjih dveh letih na nobenem od teh strojev ni delal. Tožnik je delal tanke rezalke na 2 gnezdnem avtomatu F (izpovedba priče M.K.). Vsi našteti stroji, ki jih sodišče našteva posamezno, so klasične stiskalnice 60-HS400, ki so označene s tonažo. Ker je več preš z istimi tonami, so se le-te razlikovale po črkah, kar pa ne pomeni, da so to avtomati 6, 9 ali 12 gnezdni, kot to zmotno ugotavlja sodišče. Tožena stranka ni nikoli navajala, da je kot kriterij pri izbiri presežnih delavcev upoštevala tudi rubriko „veščine“. Tožena stranka je ocenjevala zgolj usposobljenost delavcev na tem delovnem mestu skozi delo delavcev v zadnjih dveh letih s pomočjo matrike usposobljenosti. Sodišče napačno interpretira tudi zapise o letnih razgovorih. Zapisi o želenem izobraževanju in usposabljanju (6. točka) so zabeleženi le pri tistih delavcih, ki so to željo izrazili pri letnih razgovorih. Tožnik te želje oziroma interesa ni imel, kar izhaja tudi iz izpovedbe priče M.K.. Tudi tožnik je izpovedal, da na novih avtomatih ni delal, ker ni smel delati ponoči ter da mu je manjkalo ročnih spretnosti za delo na le-teh. Tudi to izkazuje, da tožnik ni imel interesa za usposabljanje na novih strojih. Nerazumljiva in napačna je ugotovitev sodišča, da tožena stranka ni ugotavljala presežnih delavcev izmed vseh delavcev v PE ... na delovnem mestu „upravljalec stroja II“, temveč le izmed tistih, ki niso podpisali ponujene anekse. Takšna ugotovitev je v nasprotju z izvedenimi dokazi in listinami v spisu.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnika že odločalo in mu s sodbo opr. št. Pd 73/2009 z dne 9. 7. 2009 v celoti ugodilo. Na pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče navedeno sodbo s sklepom opr. št. Pdp 930/2009 z dne 25. 2. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, zato ker je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja ni popolno ugotovilo.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje poleg že izvedenih dokazov izvedlo še dokaz z vpogledom v priloge B19 – B61, v prilogi C2 in C3, dodatno zaslišalo tožnika, priči M.K. in M.H.Š. ter ponovno ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. Posledično je v celoti ugodilo tudi njegovemu reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku.

Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je pri toženi stranki obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi določenemu številu delavcev (bistveno zmanjšan obseg naročil od planiranih) in da toženi stranki ni moč očitati diskriminacije napram tožniku zaradi njegovega članstva v sindikatu .... Prav tako je ugotovilo, da tožena stranka ni bila dolžna upoštevati določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki opredeljujejo postopek v zvezi z odpovedjo večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, pri čemer niti podjetniška kolektivna pogodba ni določala uporabe kriterijev pri t.i. „individualnih odpustih“. Tožena stranka je kot kriterij, kateremu izmed delavcev bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi, lahko upoštevala kriterij usposobljenosti. Z navedenimi ugotovitvami soglaša tudi pritožbeno sodišče. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa nadalje izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika zato, ker tožena stranka ni dokazala, da je pravilno izbrala tožnika za „presežnega delavca“. Zaključilo je, da tožena stranka ni ugotavljala presežnih delavcev izmed vseh delavcev v PE … na delovnem mestu „upravljalec stroja II“, temveč le izmed tistih, ki niso podpisali aneksa k pogodbi o zaposlitvi, pri čemer tožena stranka tudi ni dokazala, da je ustrezno ocenila tožnikovo usposobljenost za delo oziroma da ni dokazala, da je bil tožnik pravilno uvrščen med delavce, katerih potreba po delu je prenehala. Vzrok za uvrstitev tožnika med delavce, katerim bo odpovedana pogodba o zaposlitvi, je bil po stališču prvostopenjskega sodišča v tem, da ni podpisal predloženega aneksa. Te ugotovitve pa so po zaključku pritožbenega sodišča vsaj preuranjene in posledica nepopolnega oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je svojo ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da je bil tožnik pravilno izbran za presežnega delavca, oziroma da je bil ustrezno ocenjen po kriteriju usposobljenosti, med drugim utemeljilo s tem, da je obstajala razlika med številom delavcev na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ po seznamu z dne 26. 1. 2009 (B19) in številom s strani tožene stranke predloženih matrik usposobljenosti (B20), ki jih je bilo le 79. Ob tem je še ugotovilo, da je bilo na dan 26. 1. 2009 v PE ... delavcev na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ (B17). Glede na to je zaključilo, da manjka na seznamu (B19) 10 delavcev oziroma da manjka 20 matrik usposobljenosti. V zvezi z razliko med številom delavcev v PE ... na dan 26. 1. 2009 (B17) in številom delavcev, ki so navedeni v seznamu z dne 26. 1. 2009 (B19), je zaslišalo priči M.K. in M.H.Š., ki sta pojasnili, da na seznamu (B19) ni delavcev, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Ker bi jim po izpovedbi priče M.H.Š. te pogodbe o zaposlitvi za določen čas prenehale z 31. 1. 2009, teh delavcev na seznam primerljivih delavcev (B19) niso uvrstili. Teh delavcev tožena stranka tudi ni ocenjevala. Priča M.H.Š. je zares poimensko naštela le 5 delavcev, ki so imeli sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas (priča M.K. se imen teh delavcev ni spomnila), vendar pa je iz izpovedbe obeh navedenih prič razvidno, da je do razlike v številu delavcev na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ (B17, B19) prišlo prav zato, ker na seznam (B19) niso bili vnešeni delavci s pogodbami o zaposlitvi, sklenjenimi za določen čas, ki bi jim prenehale 31. 1. 2009. Ker iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi imelo sklenjene te pogodbe o zaposlitvi le tistih 5 delavcev, ki jih je poimensko naštela priča M.H.Š. (to ne izhaja niti iz njene izpovedbe), je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da po kriteriju usposobljenosti ni primerjala vseh delavcev na delovnem mestu „upravljalec stroja II“, ki bi jih med seboj morala primerjati. Po mnenju pritožbenega sodišča sicer toženi stranki ne bi bilo mogoče očitati nepravilnosti v zvezi z določanjem primerljivih delavcev, če pri sestavljanju tega seznama ni upoštevala delavcev, ki so delali na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ v PE ..., pa bi jim pogodba o zaposlitvi za določen čas potekla z dnem 31. 1. 2009 (kot to zatrjuje tožena stranka in kot to izhaja iz izvedenih dokazov). Iz dokaznega postopka tudi ne izhaja, da bi tožena stranka s temi delavci sklenila nove pogodbe o zaposlitvi (tudi za obdobje po 31. 1. 2009).

V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje o razliki med številom predloženih matrik usposobljenosti (79 matrik) in število delavcev na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ v PE ..., kar naj bi bil razlog za ugotovitev, da tožena stranka ni dokazala, da je iz matrik usposobljenosti podatke pravilno prenesla v seznam z dne 26. 1. 2009 (B19), pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da je s predložitvijo le 79 matrik usposobljenosti zgolj sledila zahtevi sodišča prve stopnje. To jo je s sklepom, sprejetim na naroku za glavno obravnavo dne 1. 6. 2010, pozvalo, da predloži matrike usposobljenosti za upravljalce strojev II, ki so bili na delovnem mestu klasični avtomat 2,4 gnezdni (20 t) ocenjeni z 20 točkami. Glede na takšno zahtevo prvostopenjskega sodišča in z ozirom na dejstvo, da iz seznama z dne 26. 1. 2009 (B19) izhaja, da nekateri delavci za usposobljenost na klasičnem avtomatu 2,4 gnezdni (20 t) niso bili ocenjeni oziroma so bili ocenjeni z nižjim številom točk (10 točk), je po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da tožena stranka zaradi premajhnega števila dostavljenih matrik usposobljenosti ni dokazala, da je podatke iz teh matrik pravilno prenesla v seznam (B19), oziroma da je bil tožnik nepravilno ugotovljen kot presežni delavec.

Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni bil ocenjen na vseh delih, ki jih je opravljal v letu 2007 oziroma 2008 (B61), ko je opravljal delo skladiščnega manipulanta, saj je bil ocenjen le za delo na dveh strojih (B19) in za delo v signirnici oziroma v skladišču. Do takšnega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo predvsem na podlagi listinskih dokazov (B19, B20, B61), glede tega pa ni ponovno zaslišalo priče M.K., ki je bila predlagana prav v zvezi s trditvijo tožnika o nepravilnem ocenjevanju in glede primerjave ocenjevanja tožnika z drugimi delavci, ki jih je poimensko navedel tožnik in ki jih navaja tudi sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, je ostalo glede navedenega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaključek sodišča prve stopnje o nepravilnem ocenjevanju tožnika pa vsaj preuranjen. M.K., ki je ocenjevala delavce (in tudi tožnika), bi lahko tudi po stališču pritožbenega sodišča dodatno pojasnila (glede na tožnikove trditve o nepravilnem ocenjevanju) potek in način ocenjevanja tožnika in ostalih delavcev in se opredelila tudi do listin, na katere se v zvezi z ugotavljanjem nepravilne ocene tožnikove usposobljenosti sklicuje prvostopenjsko sodišče. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe na podlagi vpogleda v listinsko dokumentacijo navedlo določene stroje, za katere je ugotovilo, da tožnik za delo na njih ni bil ocenjen. Tožena stranka v zvezi s tem v pritožbi navaja, da so bili vsi ti stroji klasične stiskalnice 60-HS400 (za katere pa je bil tožnik ocenjen z 20 točkami – B19) ne pa avtomati iz 6, 9, 12 gnezdni (kot bi bilo to mogoče zaključiti na podlagi obrazložitve izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je prav tako preuranjeno zaključilo, da je mogoče že na podlagi dejstva, da v tožnikovem zapisu o letnem razgovoru ni zabeleženo, da bi se tožnik želel izobraževati in usposabljati (C2) zaključilo, da tožnik ni odklanjal izobraževanja. Takšna ugotovitev nima podlage v izvedenih dokazih, pri čemer iz pritožbe tožene stranke izhaja, da je zapise o izobraževanju in usposabljanju podala v poročilih o letnih razgovorih le za tiste delavce, ki so izrazili željo po izobraževanju in usposabljanju.

Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da se je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sklicevalo tudi na navedbo tožene stranke iz pripravljalne vloge z dne 4. 5. 2009, da je po načelu proste podjetniške iniciative odpovedala pogodbe o zaposlitvi po prostem preudarku, ni pa se opredelilo do dokazov (izpovedba zakonitega zastopnika tožene stranke, izpovedba prič M.K. in M.H.Š. (priloga B17, …) iz katerih pa izhaja, da so bili delavci ocenjevani (in ugotovljeni za presežne delavce) po kriteriju usposobljenosti. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je tožena stranka omenjeno navedbo podala v zvezi s trditvijo, da ji ni bilo potrebno sprejeti programa razreševanja presežnih delavcev po določbah ZDR (ZDR člen 96 in nadalj.), sestavni del katerega so tudi kriteriji za določitev presežnih delavcev. V nasprotju z izvedenimi dokazi pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni ugotavljala presežnih delavcev izmed vseh delavcev v PE ... na delovnem mestu „upravljalec stroja II“, temveč le izmed tistih, ki niso podpisali ponujenih aneksov. Iz izpovedb zaslišanih prič (M.K. in M.H.Š.), iz izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in iz listinskih dokazov (B19, B20) namreč izhaja, da tožena stranka presežnih delavcev ni ugotavljala le izmed tistih (24 delavcev), ki niso podpisali ponujenih aneksov.

Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z zaključkom, da tožena stranka ni dokazala, da je pravilno izbrala tožnika za presežnega delavca – število matrik usposobljenosti v primerjavi s številom delavcev na delovnem mestu „upravljalec stroja II“ (B17, B19), da tožena stranka ni ugotavljala presežnih delavcev izmed vseh delavcev v PE ... oziroma da tožena stranka ni dokazala, da je ustrezno ocenila tožnikovo usposobljenost za drugo delo oziroma da ni dokazala, da je bil tožnik pravilno uvrščen med delavce, katerih potreba po delu je trajno prenehala. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da ni smotrno, da bi samo dopolnjevano dokazni postopek (355. člen ZPP). V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje podrobno zaslišati pričo M.K. v zvezi z ugotovitvami, ki izhajajo iz predmetnega sklepa pritožbenega sodišča, po potrebi pa izvesti tudi druge dokaze za popolno ugotovitev dejanskega stanja (glede dela tožnika na strojih, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane sodbe – klasične stiskalnice F avtomat – 2 gnezdni, krožni avtomati K, K1 in K2, kateri stroji, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, spadajo med stroje, na katerih je bil ocenjen tožnik, skladno z določbo 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.