Jedro

Glede na načelo zakonitosti (6. člen ZUP) mora upravni organ odločiti po predpisih, ki veljajo v času njegove odločitve, in ne v času vložitve zahteve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 2. 11. 2004, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 11. 12. 2003. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena zahteva tožnikov za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del – postavitev nadstreška nad prenovljeno drvarnico na parc. št. ... k.o. A. B. v dimenzijah 4,05 x 2,97 m. Po mnenju tožene stranke predvidenega nadstreška ni mogoče šteti med pomožne objekte, ki so navedeni v določbi 5. člena Odloka o pomožnih objektih (Ur. l. RS, št. 62/2000; v nadaljevanju Odlok), zato takega objekta ni mogoče graditi zgolj na podlagi priglasitve del v skladu z določbo 62. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN).

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke. Pojasnjuje, da je po določbi 62. člena ZUN dovoljeno postavljati pomožne objekte brez lokacijskega dovoljenja le ob pogojih, da je taka gradnja dopustna po Odloku o pomožnih objektih, hkrati pa ne sme nasprotovati pogojem, ki jih določa prostorski izvedbeni akt. 3. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge in Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje ali izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke oziroma, da jo spremeni tako, da odločbo prvostopenjskega organa odpravi ter zahtevku za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del ugodi. Navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila materialni predpis, saj je uporabila predpis iz leta 2000, ki ni veljal v času vložitve njene vloge v letu 1994. Tožena stranka je kršila pravila upravnega postopka, ko je z izpodbijano odločbo njeno pritožbo zavrnila, v obrazložitvi pa navedla, da prvostopenjski upravni organ ni na ustrezen način izkazal uvrščenosti zemljišča posega v območje urejanja. To pomeni, da je bilo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče ne more obravnavati strehe – nadstreška ločeno od zidanega dela drvarnice, ker je to skupaj le en pomožni objekt in ne dva, kot se obravnava.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu – ZUS-1, ki v prvem odstavku 107. člena določa, da Vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterij iz drugega odstavka navedenega člena (ker je po ZUN pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta) se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. 7. Po presoji Vrhovnega sodišča je bilo v obravnavani zadevi na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja materialno pravo pravilno uporabljeno. V obravnavani zadevi sta tožnika dne 25. 7. 1994 zaprosila za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del za legalizacijo nadstreška, postavljenega na prenovljeno drvarnico. Po določbi drugega odstavka 62. člena ZUN pristojni upravni organ dovoli priglašena dela, če ugotovi, da za nameravana dela po tem zakonu oziroma občinskem odloku zadostuje priglasitev, ter da ta dela niso v nasprotju s prostorskim izvedbenim aktom. V obravnavani zadevi je sporna uporaba občinskega odloka, ki določa pomožne objekte, za graditev katerih lokacijsko dovoljenje ni potrebno, glede na njegovo časovno veljavnost. Glede na načelo zakonitosti (6. člen ZUP) mora upravni organ odločiti po predpisih, ki veljajo v času njegove odločitve, in ne v času vložitve zahteve. V obravnavani zadevi je bila odločba upravnega organa prve stopnje izdana dne 11. 12. 2003. Kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je takrat za predmetno območje uporabljal Odlok o pomožnih objektih (Ur. l. RS, št. 62/2000; dalje Odlok), ki v prvem odstavku 5. člena med pomožne objekte uvršča objekte, ki jih je dovoljeno graditi ob stanovanjski hiši na njeni gradbeni parceli, med katere sodijo tudi nadstreški za osebni avto v površni do 24 m2. Glede na ugotovitve tožene stranke, da sporni nadstrešek ni zgrajen ob stanovanjski hiši in na njeni gradbeni parceli ter ni namenjen za varovanje avtomobila pred vremenskimi vplivi, se Vrhovno sodišče strinja s presojo prvostopenjskega sodišča, da spornega nadstreška ni mogoče šteti za nadstrešek v smislu citirane odločbe Odloka, ki bi ga bilo mogoče graditi brez lokacijskega dovoljenja.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je neupošteven pritožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb ZUP. Za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del morata biti kumulativno izpolnjena oba pogoja iz 62. člena ZUN. Ker je tožena stranka ugotovila, da priglašena dela ne ustrezajo pogojem iz 5. člena Odloka, je utemeljeno zavrnila pritožbo tožnikov zoper negativno odločbo upravnega organa prve stopnje kljub ugotovitvi, da organ prve stopnje ni na ustrezen način izkazal uvrščenosti zemljišča posega v območje urejanja.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je bila obnova obstoječega nadstreška dovoljena že z odločbo Sekretariata za urejanje prostora Občine L.C. z dne 16. 4. 1993. Citirana odločba dovoljuje obnovo obstoječe drvarnice, medtem ko tožnika v predmetnem postopku predlagata legalizacijo nadstreška, ki sta ga postavila na prenovljeno drvarnico.

10. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V 3. točki prvega odstavka 75. člena v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (peti odstavek 72. člena). Ker po presoji Vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se Vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem ni opredeljevalo.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče, ki pri izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev, na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.