Jedro

Glede na ugotovitev, da je tožeča stranka izpolnila obveznost, ki še ni zapadla, gre za primer iz 4. odst. 125. člena ZPPSL, v katerem se obstoj subjektivnega elementa domneva. Tožena stranka te domneve ne more uspešno izpodbiti, zgolj s trditvami, da je bila posojilna pogodba edini posel, ki ga je sklenila s tožečo stranko, le-ta pa je v tem času veljala za uspešno podjetje.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v 1. točki izreka tako, da se ugotovi, da je pravno dejanje tožeče stranke, to je asignacijska pogodba z dne 10.7.1996, sklenjena med pravdnima strankama in podjetjem B d.o.o., na podlagi katere je tožena stranka, prišla do popolnega poplačila svoje terjatve v višini 830.224,60 SIT, brez pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke in - v 2. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna v stečajno maso plačati znesek 830.224,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.10.1997 dalje do plačila.

V preostalem delu se pritožba zavrne in izpodbijana sodba potrdi v 2. točki izreka, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 830.224,60 SIT za čas od 10.7.1996 do 15.10.1997. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 176.534,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 11.5.1999 dalje in njene pritožbene stroške v višini 86.775,00 SIT, oboje v osmih dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek: "1.Ugotovi se, da je pravno dejanje tožeče stranke, to je asignacijska pogodba z dne 10.7.1996, sklenjena med pravdnima strankama in podjetjem B d.o.o., na podlagi katere je tožena stranka, prišla do popolnega poplačila svoje terjatve v višini 830.224,60 SIT, brez pravnega učinka nasproti stečajni masi tožeče stranke.

2.Tožena stranka je dolžna v stečajno maso plačati znesek 830.224,60 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.7.1996 dalje do plačila in povrniti njene pravdne stroške skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje." Hkrati je tožeči stranki naložilo povrniti toženi stranki njene pravdne stroške.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega po 2. in 3. točki 1. odst. 353. člena ZPP/77. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka z izpodbijanim pravnim dejanje prejela poplačilo svoje terjatve od tožeče stranka na nenavaden način, saj plačilo z asignacijo ni bilo dogovorjeno. S tem je tožena stranka dobila 100% poplačilo svoje terjatve. Sodišče je nepravilno zaključilo, da tožena stranka ni vedela za slabo ekonomsko-finančno stanje tožeče stranke.

O slabem ekonomsko-finančnem stanju tožeče stranke priča že sam način izpolnitve, z asignacijo. Terjatev tožene stranke do tožeče stranke je predstavljala vračilo posojila po posojilni pogodbi na odpoklic, pri čemer ni tožena stranka posojila niti odpoklicala niti ni vnovčevala akceptnega naloga, ki ji je bil izročen v zavarovanje vračila posojila.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, na katere je oprlo sodbo ter ni pravilno uporabilo materialnega prava. Iz listin, ki jih je v postopku na prvi stopnji sodišče prve stopnje vpogledalo v dokaznem postopku, izhaja, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo z dne 1.4.1996 (B1), na podlagi katere je tožeča stranka prejela posojilo od tožene stranke v višini 807.132,30 SIT. S tem je nastala obveznost tožene stranke posojilo z obrestmi vrniti. Iz pogodbe je razvidno, da stranki roka vračila nista določili, pač pa sta se dogovorili, da bo ta obveznost nastopila z odpoklicem (1. člen). Vračilo posojila je bilo zavarovano s akceptnim nalogom, ki ga je tožeča stranka izročila toženi skladno s pogodbo (2. člen). Med strankama ni sporno, da tožena stranka posojila ni odpoklicala, niti ni poskušala vnovčiti akceptnega naloga. Tožeča stranka je kljub temu izpolnila svojo obveznost in vrnila posojilo z izpodbijanim dejanjem, torej z asignacijo z dne 10.7.1996 (A1), s tem, da je tožena stranka kot prejemnik nakazila prejela dne 24.7.1996 od podjetja B d.o.o. znesek 830.224,60 SIT. Po oceni pritožbenega sodišča je tožeča stranka na ta način izpolnila obveznost, ki še sploh ni zapadla, saj tožena stranka posojila ni odpoklicala.

ZPPSL v 1. odst. 125. člena določa, da imajo upniki in stečajni upravitelj pravico izpodbijati vsako pravno dejanje, ki ga je dolžnik storil v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, če ima to dejanje za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov (oškodovanje stečajnih upnikov) ter če je druga stranka, v korist katere je bilo dejanje storjeno, vedela ali bi morala vedeti za dolžnikovo slabo ekomonsko-finančno stanje. V 4. odst. istega člena je določeno, da se domneva, da je upnik, v korist katerega je bilo storjeno izpodbijano dejanje iz 1. odst. tega člena, vedel ali moral vedeti za dolžnikovo slabo ekonomsko-finančno stanje, če je prejel izpolnitev svoje terjatve, ki še ni dospela, ali je prejel izpolnitev v obliki in na način, ki ni običajen.

Nad tožečo stranko je bil začet stečajni postopek, zato utemeljeno s tožbo izpodbija asignacijo z dne 10.7.1996, na podlagi katere je tožena stranka dobila 100% poplačilo zgoraj navedene terjatve.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo navedeno določbo ZPPSL, ko je ugotovilo, da so izpolnjeni objektivni pogoji za izpodbijanje.

Izpodbijano dejanje asignacije je bilo namreč storjeno znotraj enoletnega roka pred začetkom stečajnega postopka nad tožečo stranko, imelo pa je za posledico neenakomerno poplačilo upnikov.

Nepravilno pa je uporabilo navedeno določbo, ko je ugotavljalo obstoj subjektivnega elementa. Glede na zgoraj navedeni zaključek, da je tožeča stranka izpolnila obveznost, ki še ni zapadla, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za primer iz 4. odst. 125. člena ZPPSL, v katerem se obstoj subjektivnega elementa domneva. Pri tem pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožena stranka te domneve ne more uspešno izpodbiti zgolj s trditvami, da je bila posojilna pogodba edini posel, ki ga je sklenila s tožečo stranko, le-ta pa je v tem času veljala za uspešno podjetje. Že iz njih samih izhaja, da tožena stranka ni bila dovolj skrbna. Tožena stranka je namreč gospodarski subjekt, ki mora v pravnem prometu ravnati s stopnjo skrbnosti dobrega gospodarstvenika. To pomeni, da bi se morala bolj natančno seznaniti o ekonomsko-finančnem stanju podjetja (tožeče stranke), s katerim prvič stopa v poslovne odnose, zlasti še zato, ker je šlo za posojilno pogodbo. Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka izkazala, da so podani vsi pogoji iz 1. in 4. odst. 125. člena ZPPSL za izpodbijanje pravnega dejanja asignacije z dne 10.7.1996, s katero je tožeča stranka kot nakazovalec pooblastila podjetje B d.o.o. kot nakazanca, da na njen račun izplača znesek 830.224,60 SIT toženi stranki kot prejemniku nakazila, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da je le-to izpodbito in brez učinka proti stečajni masi. V posledici tega je naložilo toženi stranki, da mora v stečajno maso vrniti vse premoženjske koristi, po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega (2. odst. 130. člena ZPPSL). Zato je pritožbi delno ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo kot izhaja iz izreka (2. in 4. točka 373. člena ZPP/77). Pri tem je nesporno, da je tožena stranka prejala zaradi izpodbitega pravnega dejanja znesek 830.224,60 SIT, zaradi česar je dolžna ta znesek vrniti v stečajno maso. Po določbi 214. člena ZOR, v katerem je opredeljen obseg vrnitve neupravičeno pridobljenega, pa je dolžna plačati tudi zamudne obresti. Le-te tečejo od dneva vložitve zahtevka na vrnitev, to je od 16.10.1997, ko je bila vložena tožba. Po oceni pritožbenega sodišča tožena stranka ni bila nepošteni pridobitelj, zaradi česar tožeča stranka ni upravičena do zamudnih obresti za čas od 10.7.1996 do 15.10.1997. Iz navedenih razlogov je odločitev sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zakonitih zamudnih obresti od glavnice 830.224,00 SIT za čas od 10.7.1996 do 15.10.1997, pravilna. Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (368. člen ZPP/77).

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odst. 166. člena ZPP/77 odločilo o stroških vsega postopka. Pri tem ugotavlja, da je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom skoraj v celoti uspela. V zvezi z delom zahtevka, s katerim ni uspela, pa niso nastali posebni stroški, zaradi česar je naložilo toženi stranki povrniti tožeči stranki vse njene pravdne stroške (1. odst. 154. člena ZPP/77). Pri odmeri njenih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo naslednje v stroškovniku specificirane stroške po odvetniški tarifi: - stroške dveh pripravljalnih vlog vsaka po 225 točk, skupaj 450 točk, - stroške zastopanja na narokih in sicer za štiri naroke po 100 točk, za dva naroka po 75 točk in za en naroko 50 točk, skupaj 600 točk, - stroške za porabljeni čas med zastopanjem na šestih narokih vsakič po 50 točk in na enem naroku 100 točk, skupaj 400 točk. Poleg navedenega so bili tožeči stranki priznani še stroški za sodno takso za tožbo in sodbo v skupni višini 43.604,00 SIT (16.604,00 SIT + 27.000,00 SIT) in potni stroški njenega odvetnika v zvezi s prihodom na sedem narokov v obliki kilometrine v skupni vrednosti 6.200,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki naložilo, da mora povrniti tudi njene pritožbene stroške v celoti, saj glede dela, s katerim ni uspela niso nastali posebni stroški (1. odst. 154. člena ZPP/77). Pri odmeri stroškov so bili upoštevani stroški za sestavo pritožbe po odvetniški tarifi v višini 375 točk in stroški za sodno takso za pritožbo v višini 54.000,00 SIT. Odvetniške stroške je pritožbeno sodišče obračunalo po vrednosti 87,40 SIT za točko.