Jedro

Na ugotovitev, da tožnica ob poškodbi ni utrpela pretresa možganov, ne more vplivati niti sklicevanje pritožnice na kazensko sodbo, saj je sodišče v pravdnem postopku po 14. členu ZPP vezano nanjo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, ne pa tudi glede posameznih dejstev, ki predstavljajo dejansko stanje, če se s tem ne poseže v že pravnomočno ugotovljen obstoj kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v točki I. prisojena odškodnina zniža za 8000 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne; v točki III. tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi njene pravdne stroške v višini 54,58 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila; v točki IV. tako, da se znesek stroškov zviša za 404,48 EUR, to je na znesek 3640,33 EUR.

V preostalem delu se pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrnejo kot neutemeljene in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 156,17 EUR, stranskemu intervenientu pa 152,85 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

: (1.) Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki TA plačati še 25.528,04 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema pisnega odpravka sodbe dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici 100,81 EUR pravdnih stroškov v roku 15. dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 16. dne dalje do plačila. Tožnica pa je dolžna povrniti stranskemu intervenientu njegove pravdne stroške v višini 3.235,85 EUR v roku 15. dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

(2.) Zoper takšno odločitev vlagajo pritožbe tožeča in tožena stranka ter stranski intervenient. (3.) Tožeča stranka se pritožuje zoper 2., 3. in 4. točko izreka (zavrnilni del ter izrek o stroških) in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V bistvenem navaja, da izvedenka dr. MT s svojim mnenjem ni izključila možnosti, da je blodnjava motnja nastala kot posledica nesreče. Glede na to, da je navedena motnja ugotovljena, da drugih vzrokov zanjo ni in glede na projekcijo osebe, ki tožnico preganja, je evidentno, da je ta motnja posledica škodnega dogodka. Ker se v sodbi navaja, da ni dokazov o vzrokih za pojav te motnje, v izvedeniškem mnenju, kot tudi zapisniku o zaslišanju izvedenke, pa je zapisano, kaj bi lahko bil vzrok te motnje, je podano nasprotje o odločilnih dejstvih med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebino listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami. Sodišče tudi popolnoma neargumentirano sledi trditvi dr. Z, da tožnica ni utrpela pretresa možganov, tudi v kazenski sodbi opr. št. I K 234/2003 je ugotovljeno, da je tožnica utrpela pretres. Pri odmeri višine odškodnine je sodišče premalo upoštevalo trajanje fizičnih bolečin ter vse nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi za strah je odškodnina odmerjena v premajhnem znesku, sodišče pa sploh ni upoštevalo obstoja trajnih posledic, ki so anatomske in funkcionalne. Vrtoglavice ter glavoboli so povezani s poškodbo in imajo vzrok v prometni nesreči. (4.) Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in se pritožuje glede višine prisojene odškodnine ter posledično glede stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 48.500,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo, pri čemer je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, kot tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti previsoka. Tožena stranka meni, da bi bila primerna in pravična odškodnina iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem 12.000,00 EUR, ki je primerljiva z odškodninami, dosojenimi v podobnih primerih. Tožnica je tako že pred nezgodo trpela določeno mero bolečin, saj je obiskovala zdravnika zaradi bolečin v obeh kolenih, bolečin v križu, artrotičnega sklepa na palcu noge in degenerativnih sprememb na hrbtenici. Glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti, bi bila primerna odškodnina iz tega naslova 9.471,96 EUR. Iz izvedeniškega mnenja dr. Z namreč izhaja, da je prometna nezgoda le v manjši meri okvarila zdravje tožnice. Ne vrtoglavice, težave s koleni, desno ramo, glavoboli, mrzlimi nogami, težavami z vidom, zlasti pa tudi psihične težave, niso posledica škodnega dogodka in so kot take neupoštevne. Sodišče je tudi nekritično ocenilo izpovedbo tožnice, da je pred samo nezgodo kolesarila in dnevno prehodila 6 do 7 km, saj je bila, kot je razvidno iz njenih zdravstvenih težav, že pred nezgodo močno omejena v svojem gibanju.

(5.) Stranski intervenient vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka tožnice ter spremembo točke 4 sodbe tako, da se tožnici naloži plačilo vseh pravdnih stroškov stranskega intervenienta. V bistvenem navaja, da 179. člen OZ odškodnine „zaradi trajnih posledic oziroma zaradi invalidnosti“ ne pozna, pri čemer je sodišče le-to obravnavalo kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar pa tožeča stranka ni tako poimenovala in tudi ni utemeljevala in navajala duševnih bolečin, ki bi bile v neposredni povezavi s posledicami fizičnih bolečin. Posledično je podana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni vsi potrebni razlogi o odločilnih dejstvih. Enaka kršitev je podana tudi v delu, ki se nanaša na odškodnino za pretrpljene fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišče je povzelo stopnjo in čas bolečin iz izvedenskega mnenja, v katerem pa so ti podatki le domnevni in z ničemer objektivizirani, iz izpovedi tožnice pa je razvidno, da je odklanjala jemanje kakršnihkoli tablet, ki bi lajšale bolečine. Gre za nasprotje med vsebino listin, to je zdravstvenih izvidov ter izpovedbo tožnice in med razlogi sodbe. Tožnica govori o strahu le na splošno in tega ne razmejuje na primarni in sekundarni strah. Po mnenju stranskega intervenienta je utemeljen njen zahtevek za odškodnino za primarni strah, ne pa sekundarni, saj njegova intenzivnost in čas trajanja ne opravičujejo prisoje denarne odškodnine. Po njegovem mnenju bi bila upravičena do odškodnine le v znesku 850,00 EUR. Sodišče je nadalje nekritično ocenilo, da je bila tožnica že dalj časa pred škodnim dogodkom v bolniškem staležu in da je že tedaj pogosto obiskovala ortopede in vselej navajala tudi bolečine v raznih delih telesa, navajala težave s hojo, bolečine v kolenih in križu in zatrjevala polno dela nezmožnost. S strani stranskega intervenienta angažiran izvedenec dr. P. je imel določen dvom v pravilnost ugotovitve zlomov in v zvezi s tem sodišče ni zavzelo jasnega stališča. Znesek dosojene odškodnine iz tega naslova je previsok in bi bila pravična odškodnina za to vrsto škode 8.000,00 EUR. Glede odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, sodišče ni upoštevalo, da je tožnica ob zaslišanju sama izpovedala, da je že od leta 2004 upokojena in da tudi sicer ne more delati. Zatrjevala je sicer, da lahko hodi z berglami, morda 1 km, da je prej kolesarila in hodila 6 do 7 km, v isti sapi pa pove, da ima bolečine že celih šest let in da s temi nogami ne more iti niti na stopnišče. Odškodnina, ki jo je prisodilo prvostopno sodišče tožnici iz tega naslova v višini 30.000,00 EUR, je zaradi vsega povedanega neskladna s pravično odškodnino. Tudi odškodnino v višini 20.864,00 EUR bi sodišče moralo valorizirati. Zahteva stroške pritožbenega postopka.

(6.) Pravdni stranki in stranski intervenient odgovorov na prejete pritožbe niso podali.

(7.) Neutemeljen je pritožbeni očitek tožeče stranke, da je prvostopno sodišče v zvezi z ugotovitvijo, da blodnjava motnja, ki se je pri tožnici pojavila po nezgodi, ni v vzročni zvezi z nesrečo (vzročna zveza ni z gotovostjo ugotovljena), zagrešilo bistveno kršitev postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov, ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. V konkretnem primeru do česa podobnega ni prišlo. Ugotovitev sodišča, da je izvedenka dopustila zgolj možnost, da je nezgoda delovala na razvoj blodnjavosti pri tožnici kot sprožilec oziroma pospeševalec in da to ne zadostuje za odločitev o obstoju vzročne zveze med nesrečo in njeno diagnozo, namreč ne pomeni napačnega prenosa zapisa iz izvedeniškega mnenja oziroma zapisnikov o zaslišanju izvedenke, ampak gre za dokazno oceno sodišča glede obstoja vzročne zveze, s katero se tožeča stranka očitno ne strinja in gre torej kvečjemu za grajo ugotovljenega dejanskega stanja.

(8.) Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je ta dokazna ocena, torej to, da ni dokazano, da obstaja vzročna zveza med nesrečo in ugotovljeno blodnjavo motnjo, pravilna in temelji na skrbni oceni dokazov, predvsem tudi izvedeniškega mnenja izvedenke dr. MT, ki ga je podala tako v pisni kot ustni obliki. Sam obstoj blodnjavosti in dejstvo, da izvedenka ni ugotovila točnega vzroka za njen nastanek, še ne pomeni, da je le-ta posledica nesreče oziroma, da je tožnica zadostila dokaznemu bremenu in vzročno zvezo dokazala. Tudi ne drži, da izvedenka ne bi našla drugega vzroka za nastanek te motnje. Pod točko 3 izvedeniškega mnenja je tako zapisala, da se v nastanku te motnje prepletajo genetski dejavniki, osebnostne značilnosti in različne življenjske okoliščine. Doživeti stres ni pogosto ugotovljeni možni dejavnik pri razvoju te duševne motnje in tudi, če se ugotovi, ima lahko le sprožilno oziroma pospešujočo vlogo. Konkretno pri tožnici nikakor ni mogoče z gotovostjo, sploh pa ne v celoti, vzročno povezovati blodnjave paranoidne simptomatike s škodnim dogodkom. Ob zaslišanju (list. št. 151), pa je dodatno pojasnila, da je blodnjavo motnjo bolj povezovala z osebnostnimi značilnostmi tožnice (duševno ravnovesje tožnice je bilo že dolgo pred nesrečo zelo labilno in ranljivo - podrobno o tem v pisnem izvedeniškem mnenju) in njene vzročnosti v škodnem dogodku ni videla.

(9.) Neutemeljen je očitek tožnice, da je sodišče nekritično sledilo izvedeniškemu mnenju dr. Z, da ni zanesljivih znakov, da je tožnica utrpela pretres možganov. Gre za strokovno vprašanje, sodišče, ki z ustreznim znanjem, kar velja tudi za stranke, ne razpolaga, pa je ravno zato postavilo ustreznega izvedenca. Dr. Z je v svojem izvedeniškem mnenju, po tem, ko je pregledal celotno medicinsko dokumentacijo in tudi tožnico, ugotovil, da objektivnih dokazov, da bi tožnica utrpela pretres možganov, ni. Tožeča stranka ugotovitvam ni ugovarjala, v pripravljalni vlogi z dne 20.11.2008 (list. št. 117), je celo izjavila, da z izvedeniškim mnenjem v celoti soglaša in ne predlaga neposrednega zaslišanja izvedenca. Ker tudi s strani tožene stranke (in stranskega intervenienta) v tej smeri ni bilo pripomb, sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi imelo v takšno ugotovitev kakršnekoli pomisleke in jih nima niti pritožbeno sodišče. Opozoriti pa je potrebno tudi na samo trditveno podlago tožeče stranke. V izvedeniškem mnenju dr. AA, ki ga je izrecno navedla kot del svoje trditvene podlage, je navedeno tudi to, da pretres možganov ob poškodbi ni dokazan (stran 9 izvedeniškega mnenja). Na ugotovitev, da tožnica ob poškodbi ni utrpela pretresa možganov, ne more vplivati niti sklicevanje pritožnice na kazensko sodbo, saj je sodišče v pravdnem postopku po 14. členu ZPP vezano nanjo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, ne pa tudi glede posameznih dejstev, ki predstavljajo dejansko stanje, če se s tem ne poseže v že pravnomočno ugotovljen obstoj kaznivega dejanja ali kazenske odgovornosti. V konkretnem primeru ne gre za to, saj je poškodba, ki jo je tožnica utrpela, tudi brez pretresa možganov, kvalificirana kot huda telesna poškodba.

(10.) Neutemeljen je pritožbeni očitek stranskega intevenienta o dvomu glede pravilnosti ugotovitve zlomov hrbteničnih vretenc. To pripombo zoper mnenje izvedenca Z. je sicer res podal, vendar pa je v pripravljalni vlogi na list. št 160 predlog za zaslišanje izvedenca umaknil. Glede na to, da je vsaka stranka dolžna predlagati dokaze za svoje trditve, je takšno pripombo šteti zgolj kot pavšalno.

(11.) Zoper višino odškodnine, ki jo je odmerilo sodišče, se pritožujeta obe pravdni stranki in tudi stranski intervenient. Tožeča stranka meni, da je odškodnina prenizka, tožena stranka in stranski intervenient pa, da je odmerjena previsoko.

(12.) Prvostopenjsko sodišče ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava, in sicer Obligacijskega zakonika, ki v 179. členu določa, da sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine, med drugim tudi zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah, prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo. Določba 2. odst. navedenega določila sodišču nalaga, da pri odmeri odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ta ne bi šla na roko težnjam, ki niso v skladu z njeno naravo in družbenim namenom. Odškodnina mora biti primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje. Glede slednjega kaže poudariti, da je namen odškodnine za nepremoženjsko škodo v tako imenovani satisfakciji, kar pomeni, da se s prejetim zneskom oškodovanec potolaži in si opomore od okrnitve telesne in duševne celovitosti. V nasprotju z namenom odškodnine je, da bi se oškodovanec na ta račun obogatil. glede odškodnine za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem: (13.) Neutemeljen je pritožbeni očitek stranskega intervenienta, da obstaja nasprotje med vsebino zdravniških izvidov, izpovedbo tožnice in razlogi sodbe, kar naj bi predstavljalo kršitev po 14. točki (pravilno 15. točki) 2. odst. 339. člena ZPP. Tega očitka namreč ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa takšnega nasprotja ne ugotavlja. Sodišče je korektno povzelo ugotovitve izvedenca glede obsega in trajanja bolečin vezanih na poškodbo in nevšečnosti povezane z zdravljenjem teh poškodb, pri čemer nobena od pritožnic njegovim ugotovitvam, razen stranskega intervenienta, ki pa je predlog za zaslišanje izvedenca umaknil (list. št. 160), ni ugovarjala. Naloga izvedenca je bila, da ugotovi (in s tem objektivizira trditve tožnice) intenzivnost in trajanje bolečin ter nevšečnosti povezanih s konkretno poškodbo, zato je očitek sodišču, da ni upoštevalo, da je tožnica že pred nezgodo trpela bolečine v kolenih, križu in hrbtenici, neutemeljen. Sodišče prve stopnje ni imelo nobenih dvomov (in jih nima niti pritožbeno sodišče), da je izvedenec podal oceno le glede stopnje intenzivnosti in trajanja bolečin, ki so povezane s poškodbami v konkretni nesreči. Sodišče je takšen zaključek le podkrepilo z vpogledom v pregled zabeležk v tožničinem zdravstvenem kartonu, pri čemer ni izključilo tudi bolečin v desnem kolenu in hrbtenici, ampak ugotavlja le, da se je iskanje zdravniške pomoči pred poškodbo nanašalo pretežno na bolečine v levem kolenu in levi rami, po nezgodi pa desnem kolenu in križu. Takšen zaključek dejansko sledi iz popisa zdravstvenega kartona, ki je povzet na strani 6 in 7 izvedeniškega mnenja oziroma na list. št. 86 in 87 spisa.

(14.) Iz dejanskih ugotovitev, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema in jih v izogib ponavljanju le deloma povzema v tej odločbi, tako izhaja, da je tožnica trpela hude telesne bolečine kumulativno 15 dni, zmerno hude bolečine kumulativno 30 dni ter lahke telesne bolečine kumulativno 80 dni. Bila je 22 dni hospitalizirana na travmatološki kliniki (popolnoma odvisna od tuje nege in pomoči), tri tedne na rehabilitaciji v zdravilišču Laško (delno potrebna tuje nege in pomoči), prestala je operativni poseg artroskopije v lokalni anasteziji, šivanje rane na jeziku v lokalni anasteziji, prestala je neprijetno oskrbo ostalih ran in odrgnin, 20 dni je nosila mavčevo opornico za desno koleno, pet mesecev tritočkovni steznik za ledveno hrbtenico ter nato občasno še dva meseca, pet mesecev je nosila štiritočkovno opornico za desno koleno, devetkrat je bila pregledana pri travmatologu, desetkrat pri izbranem zdravniku, dvajsetkrat je bila na ambulantni fizioterapiji, 34-krat je bila izpostavljena ionizirajočemu žarčenju zaradi RTG posnetkov in CT-ja glave ter ledvene hrbtenice. Tožnica je torej trpela telesne bolečine od hudih do lahkih ter številne nevšečnost. Pritožbeno sodišče ob upoštevanju kriterijev, ki so navedeni v točki 12 te obrazložitve in sodne prakse zato ocenjuje, da je prisojena odškodnina v višini 17.000,00 EUR primerna in so pritožbe v tem delu neutemeljene.

glede odškodnine za pretrpljeni strah: (15.) Tožnica je svoji tožbi priložila izvedeniško mnenje mag. AA, ki ga je po njeni navedbi in tudi sicer šteti kot del njene trditvene podlage. Na strani 9 tega mnenja (priloga A1) je opredeljen tako primarni kot sekundarni strah, prav tako pa opisana intenzivnost in trajanje strahu, zato je pritožbeni očitek stranskega intervenienta, da o strahu tožnica govori le na splošno in ga ne razmejuje na primarnega in sekundarnega, brez podlage. Kakšen primaren in sekundaren strah je v zvezi s poškodbo utrpela, je sodišče ugotavljalo z zaslišanjem tožnice in izvedenca medicinske stroke. Izvedenec je tako na strani 14 izvedeniškega mnenja (list. št. 94) zapisal, da je ob samem dogodku, ki je bil nenaden in nepričakovan, doživela zelo intenziven primarni strah, ki je trajal nekaj dni, sekundarni strah, to je strah pred izidom zdravljenja, pa v hudi obliki dva tedna, srednji hudi dva meseca in blagi še tri mesece. Za takšne ugotovitve je imel podlago v medicinski dokumentaciji, pregledu tožnice in svojem strokovnem znanju, zato je očitek stranskega intervenienta, da tožnica sekundarnega strahu ni trpela, neutemeljen. Glede na posebne osebnostne lastnosti tožnice, je sodišče utemeljeno sledilo mnenju izvedenca, ki mu, na kar je že bilo opozorjeno, stranke (v tem delu niti stranski intervenient) niso ugovarjale. Ob upoštevanju ugotovitev izvedenca ter širši in ožji individualizaciji pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče v tem delu prisodilo prenizek znesek kot pravično denarno odškodnino, zato je odškodnino zvišalo za 2.000 EUR. Tožnica je torej za pretrpljeni strah upravičena do odškodnine v skupni višini 3.500 EUR. Pritožba tožeče stranke je bila zato v tem delu utemeljena (kar pa zaradi znižanja odškodnine v delu, ki se nanaša na pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, na končni pritožbeni uspeh tožeče stranke ni vplivalo), pritožba stranskega intervenienta pa neutemeljena.

glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: (16.) Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da ni upoštevalo obstoja trajnih posledic, to je vrtoglavic in glavobolov, pri čemer ni povsem jasno, ali se na tej podlagi pritožuje v delu, ko je sodišče odločalo o odškodnini za telesne bolečine ali o odškodnini za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je izvedenec Z v izvedeniškem mnenju na strani 15 (list. št. 95) izrecno izključil vzročno zvezo med poškodbo in vrtoglavicami ter glavoboli, je sodišče ravnalo prav, ko tega pri odmeri odškodnine ni upoštevalo. Vzročna zveza je ena od predpostavk za odškodninsko odgovornost, pri čemer je dokazno breme na tožeči stranki, ki zoper takšen zaključek izvedenca tudi ni ugovarjala.

(17.) Odškodninski zahtevek zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki je povezan z zatrjevano blodnjavo motnjo, je sodišče prve stopnje zavrnilo, zato pritožbeno sodišče ne bo posebej odgovarjalo na tisti del pritožbe stranskega intervenienta, ki se nanaša nanj. V izvedeniškem mnenju mag. AA, ki predstavlja del trditvene podlage tožeče stranke, je na strani 9, druga alineja, zapisano, da je tožnica trpela in trpi duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske in delovne sposobnosti. Je močno zmanjšano sposobna za dolgotrajno stojo, hojo tudi na krajše razdalje, za hojo po neravnem terenu in stopnicah. Nesposobna je za dela, ki zahtevajo poklekanje in počepanje, sklanjanje, dvigovanje bremen težjih od 5 kg, prisilno držo telesa, dolgotrajno sedenje in podobno. Trditvena podlaga tožnice je zato v tem delu ustrezna. Ker se je sodišče v razlogih za svojo odločitev obrazloženo opredelilo do vseh odločilnih dejstev in med razlogi tudi ni nasprotij, ki bi onemogočali pritožbeni preizkus, tudi ni podana očitana kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

(18.) Je pa pri presoji višine odškodnine sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je po oceni pritožbenega sodišča, upoštevajoč kriterije iz 179. člena OZ, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki so posledica poškodbe, odmerilo previsoko odškodnino, na kar utemeljeno opozarjata tudi pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta. Tožnica ima zaradi posledic poškodbe, kot je ugotovil izvedenec (list. št. 94) in kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, omejeno gibljivost ledvene hrbtenice težje stopnje in nestabilno ter omejeno gibljivo desno koleno težje stopnje. Hodi lahko le kakšen kilometer z berglami, ne more se normalno sklanjati, poklekati ali počepati. Pri tem pa je bilo v postopku ugotovljeno in tega tožeča stranka ne izpodbija, da je bila tožnica v svojih življenjskih aktivnostih že pred poškodbo omejena, saj je pogosto iskala zdravniško pomoč zaradi bolečin v nogah in križu, pa tudi drugih težav. To posredno izhaja tudi iz izvedenskega mnenja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (priloga A48), kjer je bilo ugotovljeno, da je prva kategorija invalidnosti tožnice do 50% posledica bolezni, do 50 % pa posledica poškodbe. Tudi izvedenec je (v zvezi z oceno trajne invalidnosti) ugotovljeno omejeno gibljivost ledvene hrbtenice težje stopnje pripisal do 20 % od skupno 35 , poškodbi, nestabilno in omejeno gibljivo desno koleno težje stopnje pa do 20 % poškodbi (od skupno 30). Kljub težavam, ki jih je imela, pa je sodišče ugotovilo, da je tožnica pred poškodbo lahko normalno hodila in se gibala, ni pa sledilo tožnici v njeni izpovedbi, da je bila aktivna bolj, kot je povprečna ženska njene starosti, saj so ji njene že prej obstoječe preokupacije z zdravstvenim stanjem gotovo močno zmanjševale življenjske aktivnosti in kvaliteto življenja. Sledilo ji je dejansko zgolj (kar je že bilo navedeno) v tem, da je prej lahko vsaj normalno hodila in se gibala, sedaj pa lahko hodi le kakšen kilometer z berglami, ne more se normalno sklanjati, poklekati ali počepati.

(19.) Ob upoštevanju navedenih dejstev je odškodnina, ki jo je sodišče odmerilo za to vrsto škode, odmerjena previsoko in ni v skladu s kriteriji 179. člena OZ, zato jo je pritožbeno sodišče s prisojenih 30.000 EUR znižalo na 20.000 EUR.

(20.) Po spremembi prisojene odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti znaša skupno prisojena odškodnina 40.500 EUR. To predstavlja 44,13 povprečnih plač, kar je ustrezno tako ob upoštevanju subjektivnega, kot objektivnega kriterija za odmero odškodnine. Po vračunavanju valoriziranega zneska že plačane odškodnine (kar je sicer pravilno storilo že sodišče prve stopnje ) na dan izdaje sodbe, ki znaša 22.971,96 EUR, je tožena stranka tožeči dolžna plačati še 17. 528,04 EUR.

(21.) Zaradi spremembe prisojene odškodnine, je pritožbeno sodišče moralo poseči tudi v stroškovni del odločitve. Tožnica je uspela s 25 % svojega zahtevka, pri čemer temelj ni bil sporen in je torej upravičena do povračila (upoštevajoč s strani sodišča prve stopnje odmerjene stroške) 335,98 EUR pravdnih stroškov. Tožena stranka je uspela s 75 % in je upravičena do povračila 390,56 EUR, stranski intervenient pa do povračila 3640,33 EUR. Po opravljenem pobotu je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 54,58 EUR in sicer v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (spremenjena točka III izreka), znesek stroškov, ki jih je tožeča stranka dolžna plačati stranskemu intervenientu pa je zvišalo za 404,48 EUR (spremenjena točka IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje).

(22.) Tožeča stranka v pritožbi stroškov ni priglasila, do njihovega povračila pa tudi sicer ne bi bila upravičena, saj s pritožbo, ki je merila na zvišanje dosojene odškodnine, ni uspela. Tožena stranka in stranski intervenient sta s pritožbama uspela do višine 30%, zato jima je pritožbeno sodišče priznalo pravico do povračila sorazmernega dela pritožbenih stroškov, upoštevajoč pri tem vrednost izpodbijanega dela zahtevka (25.528,04 EUR). Toženi stranki je bila priznana plačana sodna taksa za pritožbo in materialni stroški v skupni višini 520,56 EUR, stranskemu intervenientu pa strošek za sestavo pritožbe po Odvetniški tarifi , poročilo stranki in 20 % DDV, skupaj 509,50 EUR (taksa za pritožbo ni bila priglašena). Upoštevajoč uspeh s pritožbo, je v nadaljevanju pritožbeno sodišče odločilo, da je tožeča stranka toženi dolžna povrniti 156,17 EUR, stranskemu intervenientu pa 152,85 EUR, vse v 15 dneh od prejema te odločitve. V primeru zamude s plačilom bo dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.