Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati, da bi toženec osebno jamčil za vrnitev sredstev, ki so bila vložena v finančni sistem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2009 do plačila in tožniku naložilo, da mora tožencu povrniti 1.106,05 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da ni šlo za posojilno ampak za mandatno pogodbo in poudarja, da ni sporno, da je dal tožencu denar, da ga vloži v posel, za katerega mu je toženec zatrjeval, da bo zelo donosen. Vendar pa je to ob pomanjkanju kakršnekoli pisne dokumentacije storil le zato, ker ga je toženec, ki mu je zaupal, z zatrjevanjem, da nima tožnik kaj izgubiti, saj za vračilo glavnice odgovarja toženec osebno in da mu bo glavnico vrnil čez pol leta, prepričal, da bo vložen denar dobil čez pol leta nazaj. Šlo je torej za obligacijsko zavezo toženca, da tožniku denarni znesek, ki ga mu ga je ta dal, da ga vloži v posel, čez pol leta vrne. Tožnik je torej dal denar tožencu v prepričanju, da glede na zaveze toženca ne prevzema rizika neuspešnosti posla. Sodišče se je v zvezi z navedenim postavilo tudi na stališče, da ni pričakovati in verjeti, da bi se toženec za zelo velika finančna sredstva, ki so jih vlagatelji vložili v finančni sistem X. zavezal, da bo iz lastnega premoženja povrnil tako vložena sredstva in osebno jamčil za njihovo vračilo. Sodišče pa pri tem spregleda, da je še manj za pričakovati, da bi tožnik kar tako, brez pogodbe, dal tožencu denar, da ga vloži v posel, če mu ne bi toženec osebno jamčil za vračilo tega denarja. Da je toženec osebno jamčil za vračilo denarja, je potrdila tudi priča S. S., ki je bil pri dogovorih pravnih strank zraven. Da je toženec imel ravno tak način delovanja in prepričevanja potencialnih vlagateljev v sistem X. in je pri tem ravnal z goljufivimi nameni, je razvidno tudi iz pravnomočne obsodilne sodbe Okrajnega sodišča v Črnomlju I K 62301/2013 in izjav prič, ki so bile v tem kazenskem postopku zaslišane. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje glede zastaranja. Tožnik je pojasnil, da mu je toženec ves čas do 7. 10. 2015 obljubljal, da mu bo vrnil glavnico in pripoznaval dolg, kar je potrdila tudi priča S. S. Poleg tega je toženec podal pisno izjavo z dne 16. 5. 2016, s katero je prevzel vso finančno, moralno in kazensko odgovornost v zvezi z izterjavo vloženih sredstev njegovih strank - vlagateljev, ki so bila vložena v X. in v ta namen položena na račun J. J. V tej izjavi je zapisano, da bodo sredstva, ki niso od J. J. vrnjena tožencu, da bo pokril stroške in vloge drugih vlagateljev, med njimi tudi tožnika. Sodišče se je postavilo na stališče, da izjave ni mogoče razumeti, da bo denar vrnil iz lastnih sredstev, temveč iz deblokiranih sredstev na račun X. v Ameriki in torej pri tem ni prišlo do pretrganja zastaranja. V tem delu je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče po eni strani verjame, da je toženec obljubljal, da bo denar vrnil, ko bo odblokiran, po drugi strani pa ne sprejme trditev tožnika, da je toženec pripoznal dolg do njega.

3. Toženec v odgovoru na tožbo pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik od toženca zahteva vračilo zneska glavnice 5.000,00 EUR, ki mu ga je v letu 2008 izročil, da ga toženec vloži v finančni sistem X. Pravilna in tudi pritožbeno nesporna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je šlo za poslovno sodelovanje, ki ga je mogoče opredeliti kot mandatno razmerje. Tožnik je tožencu izročil 5.000,00 EUR, da ga je ta zanj vložil v finančni sistem X. Odločilno vprašanje v tej zadevi je, ali se je toženec res osebno zavezal za vrnitev tega zneska.

6. Na podlagi skrbne in prepričljive ocene izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi toženec sprejel zavezo, da jamči za vrnitev tega zneska. V okviru dokazne ocene je pravilno ovrednotilo tudi kontradiktornost tožnikovih trditev1. Neutemeljena je pritožbena kritika stališča sodišča prve stopnje, da ni za verjeti, da bi se toženec za velika finančna sredstva, ki so jih vlagatelji vlagali v ta finančni sistem, zavezal, da jih bo povrnil iz lastnega premoženja oz. osebno jamčil za njihovo vračilo. Tudi pritožbenemu sodišču se zdi manj logično, da bi se toženec osebno zavezal za vračilo finančnih vložkov, donose od teh vložkov pa bi prejemal toženec oz. vlagatelji, kot da bi tožnik vložil denarni znesek (v pričakovanju visokih donosov) brez kakršnekoli pogodbe.

7. Prepričljiva je tudi dokazna ocena izjave z dne 16. 5. 2016, ki po mnenju tožnika dokazuje, da je toženec osebno jamčil za vračilo sredstev. Sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da ne bi verjelo tožencu, ki je pojasnil, da je bila izjava namenjena prevzemu stroškov za izterjavo sredstev, vloženih v sistem X.2, poleg tega pa gre za izjavo, ki se nanaša na sredstva na računu J. J. in ne dokazuje zaveze do tožnika. S to izjavo so nenazadnje potrjene tudi trditve toženca, da je tožniku obljubljal le, da bo denar vrnjen, ko bo „odblokiran“.

8. Ker tožniku tudi po presoji pritožbenega sodišča ni uspelo dokazati, da bi toženec osebno jamčil za vrnitev sredstev, ki so bila vložena v finančni sistem X., je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna že iz teh razlogov. Pritožbeno sodišče se zato ne bo opredeljevalo do pritožbenih navedb glede zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnikova terjatev tudi, če bi obstajala, zastarala.

9. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo toženca zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na 165. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP), odgovor na pritožbo pa ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tožnik je najprej trdil, da je bil toženec zastopnik X., kasneje pa, da je tožencu posodil 5.000,00 EUR, čeprav je hkrati priznaval, da je že po nekaj mesecih prejel 1.500,00 EUR finančnega donosa. Tudi glede zatrjevane narave „zaveze“ toženca je sodišče ugotovilo neskladja (8. točka obrazložitve). 2 Iz izjave izhaja, da naj bi se sredstva „poskušala pridobiti nazaj preko Društva mednarodnih vlagateljev na sodišču v Španiji“.