Jedro

Sodišče prve stopnje je relevantne odločbe in vpise ocenilo ter zaključilo, da je premoženje, ki je predmet tega postopka, prešlo v državno last (že) na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, to je že 6. 2. 1945. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča to izhaja iz Odločbe Okrajne zaplembene komisije v Kranju z dne 26. 2. 1946, kar pomeni, da upravičenec v trenutku izdaje sodbe vojaškega sodišča z dne 22. 8. 1945 ni bil več lastnik spornega premoženja.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za vrnitev zaplenjenega komanditnega deleža L. G. v firmi B. ter njegovega premičnega premoženja, ki se je nahajalo v vili A. 2. Proti navedenemu sklepu sta se pravočasno pritožila predlagatelj in udeleženec. Glede podlage za podržavljenje premoženja navajata, da je bil upravičenec s sodbo vojaškega sodišča spoznan za krivega kaznivega dejanja v skladu s 14. členom UBS in še nekaterih drugih predpisov, izrecno pa tudi na podlagi 3. točke 1. člena Odloka AVNOJ z dne 21. 11. 1944. Obsojen je bil na dve leti izgube prostosti in prisilno delo, hkrati pa je bilo odločeno, da se zapleni celotna lastnina pravne osebe B., kot tudi delnice javnih in tihih partnerjev omenjene pravne osebe in celotne privatne lastnine obdolžencev na ozemlju Jugoslavije. Po mnenju pritožnikov je jasno razvidno, da je bilo upravičencu premoženje zaplenjeno s sodbo kot stranska kazen v kazenskem postopku. Zaključki sodišča prve stopnje, da je komanditni delež upravičenca prešel v državno last na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena istega Odloka AVNOJ so v direktnem nasprotju z obema sodbama vojaških sodišč kot tudi z odločbo Okrajnega sodišča v Kranju Zp 372/64-45 z dne 1. 6. 1946, ki kot podlago zaplembe šteje kazensko sodbo vojaških sodišč. Komanditni delež upravičenca v B. v državno last ni mogel preiti na podlagi 1. in 2. točke 1. člena odloka, torej 6. 2. 1945, ampak šele s pravnomočnostjo sodbe vojaškega sodišča na podlagi 3. točke 1. člena citiranega odloka. Do pravnomočnosti te sodbe je bil upravičenec še vedno lastnik tega komanditnega deleža. Ob sicer pravilnem izhodišču, da je treba ugotavljati, kaj je tedanja oblast štela kot pravno podlago za podržavljanje, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bilo premoženje podržavljeno ex lege na podlagi 1. in 2. točke prvega člena odloka že pred zaplembo s kazensko sodbo. Takšne ugotovitve nimajo podlage v ključnih listinah v spisu, saj je bila odločba zaplembene komisije izdana tvrdki in ne lastnikom te tvrdke oziroma lastnikom komanditnih deležev. Odločba je bila izdana očitno z izključnim namenom, da se lahko zapleni celotna tvrdka in s tem tudi deleži tistih družbenikov, ki kot državljani zavezniških držav niso bili obsojeni s sodbami vojaških sodišč. Te odločbe tedanja oblast očitno ni štela kot podlago za odvzem komanditnih deležev tistih družbenikov, ki so že bili obsojeni in jim je bilo premoženje vključno s komanditnimi deleži že zaplenjeno s sodbo vojaškega sodišča. Da tedanja oblast ni štela, da je bil komanditni delež podržavljen z dnem uveljavitve Odloka AVNOJ, izhaja tudi iz tega, da je kot podlago za prenos komanditnega deleža upravičenca in drugih obsojenih družbenikov v trgovinskem registru navedla odločbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 1. 6. 1946 Zp 372/46-45 (ki je bila izdana na podlagi sodbe vojaškega sodišča), medtem ko je za prenos deležev drugih družbenikov navedla kot podlago odločbo Okrajne zaplembene komisije v Kranju št. 1709/9 z dne 6. 2. 1946. Zaključek sodišča v drugem odstavku 9. točke obrazložitve je zmoten, saj ni videti razloga za razlikovanje podlag za prenos deležev istega podjetja za obsojene in neobsojene družbenike. Z razveljavljeno sodbo vojaškega sodišča so bile upravičencu zaplenjene tudi vse premičnine v vili A. V postopku izvršitve te sodbe je Okrajno sodišče v Kranju v odločbi Zp 372/46-45 z dne 1. 6. 1946 ugotovilo, da premičnin upravičenca ni moglo zapleniti, ker je to že izvršila OZNA. Zavrnitev tega zahtevka zaradi izplačane odškodnine na podlagi sporazuma med vladama Združenega kraljestva in FLRJ iz leta 1948 je najmanj preuranjena. Odškodnina je bila sicer deloma izplačana, vendar upoštevaje celotno zaplenjeno premoženje, ne pa posebej za nepremičnine in posebej za premičnine. V tem postopku pa se zahteva vrnitev v naravi tistih premičnin, ki se nahajajo v že vrnjenih nepremičninah vile A., odškodnina pa za tiste, katerih vrnitev ni več mogoča. 3. Nasprotna udeleženca na pritožbo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagatelj zahteva vrnitev premoženja v sodnem postopku po določbah 145. člena Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) in sicer deleža upravičenca L. G.(1) v komanditni družbi B. ter premičnin, ki so se nahajale v vili A., ki je bila že vrnjena v postopku N 56/2000. Po ustaljeni sodni praksi je za odločitev o utemeljenosti predloga pomembno, na kateri pravni podlagi je bilo premoženje predlagatelja oziroma njegovega pravnega prednika podržavljeno. V sodni praksi se je oblikovalo stališče(2), da je treba ugotoviti, ali je tedanja oblast odvzela oziroma štela, da je bilo premoženje že pred zaplembo s kazensko sodbo ex lege odvzeto na podlagi Odloka o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Ur. l. DFJ 25/45 z dne 6. 2. 1945 – Odlok AVNOJ) in da ni bistveno (le) na podlagi česa je bil opravljen vpis lastninske pravice v korist splošnega ljudskega premoženja v javni knjigi (v konkretnem primeru v trgovinski register), ampak na kakšni podlagi je premoženje prešlo v državno last. Za ugotovitev navedenega je treba analizirati zaplembene odločbe, kljub njihovi dekleratornosti pa ustrezno upoštevati še vpise prehoda premoženja v javnih knjigah.

6. Sodišče prve stopnje je relevantne odločbe in vpise ocenilo ter zaključilo, da je premoženje, ki je predmet tega postopka, prešlo v državno last (že) na podlagi 1. oziroma 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ, to je že 6. 2. 1945. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča to izhaja iz Odločbe Okrajne zaplembene komisije v Kranju št. 1709/9 z dne 26. 2. 1946, kar pomeni, da upravičenec v trenutku izdaje sodbe Vojaškega sodišča Vojaškega okrožja opr. št. Sod 1474/45 z dne 22. 8. 1945 ni bil več lastnik spornega premoženja.

7. Pritožnik vztraja pri trditvah, da iz odločbe Okrajnega sodišča v Kranju Zp 372/46-45 z dne 1. 6. 1946 izhaja, da je bil prenos komanditnega deleža upravičenca L. G. odrejen in izvršen na podlagi sodbe vojaškega sodišča in da je iz vpisov s trgovinskem registru razvidna jasna razlika med vpisi pri družbenikih, katerih deleži družbenikov C. C., D. D., E. E. in F. F. Na te trditve je že odgovorjeno v razlogih sodišča prve stopnje (9. točka obrazložitve) in se jim pritožbeno sodišče pridružuje. Omenjenim družbenikov kazen zaplembe premoženja v postopku ni bila izrečena(3), kot podlaga za odvzem njihovih deležev pa je v trgovinskem registru navedena odločba Okrajne zaplembene komisije v Kranju št. 1709/9 z dne 26. 2. 1946, ki je bila izdana na podlagi 1. in 2. točke 1. člena Odloka AVNOJ in s katero je bila podržavljena tvrdka „B“. Pravilen je zato sklep sodišča, da so bili lahko le s to odločbo (oziroma Odlokom Avnoj) odvzeti deleži vseh družbenikov, tudi upravičenca v konkretnem postopku, ki zato v času izdaje sodbe vojaškega sodišča tega premoženja ni več imel. 8. Pravilna je tudi odločitev sodišča glede zavrnitve predloga za odškodnino za vrnitev premičnih stvari. Ugotovljeno je bilo, da je upravičenec po sporazumu med Združenim kraljestvom in FLRJ na račun zaplenjenega premoženja v Jugoslaviji prejel 116.939 funtov. Čeprav je res, da je s tem prejel le 18% priznane odškodnine, se pritožbeno sodišče strinja s pristopom sodišča prve stopnje, ki je plačani znesek upoštevalo v tem postopku. Vračanje premoženja je enotno dejanje. Predlagatelj je vložil dva predloga, enega za nepremičnine in enega za premičnine in v postopku vračanja nepremičnin odškodnina ni bila upoštevana, le-to upoštevalo v tem postopku. Zaključek sodišča prve stopnje, da bi zaplembeni upravičenec brez upoštevanja že izplačane odškodnine dobil vrnjenega več premoženja, kot mu je bilo zaplenjeno pritožbeno, pa niti ni izpodbijan.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP), je pritožbo predlagatelja in udeleženca zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Op. št. (1): Predlagatelj je njegov edini dedič.

Op. št. (2): II Ips 295/2013 in druge.

Op. št. (3): Glede družbenikov E.E. in G.G. je bil postopek izločen (državljani zavezniških držav), C.C. pa s sodbo Sod 1474/45, na katero se sklicuje pritožba, ni bil obsojen.