Jedro

Sodišče v vsakem konkretnem primeru po svoji vesti in znanju presodi, ali je predlagani dokaz zakonit, ali je pravno relevanten oziroma ali je podana zadostna stopnja verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti tega dokaza.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta. II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Krškem je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca spoznalo za kriva nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po petem v zvezi s tretjim odstavkom 311. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero je obsojenemu A.A. izreklo kazen dve leti zapora in denarno kazen v višini 500.000,00 SIT, obsojenemu A.R. kazen zapora eno leto in šest mesecev ter denarno kazen v višini 400.000,00 SIT, obema pa je naložilo tudi plačilo povprečnine ter stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornikov obsojencev zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojencema naložilo plačilo povprečnine.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zagovorniki obsojenega A. vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zagovornik obsojenega R. pa je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz "vseh razlogov". Zagovorniki predlagajo, da Vrhovno sodišče zahtevama ugodi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa zagovornik B.R. predlaga še, da Vrhovno sodišče obsojenega R. oprosti obtožbe oziroma mu zniža kazen zapora.

3. Na zahtevi za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec F.M., ki meni, da zahtevi nista utemeljeni, zaradi česar Vrhovnemu sodišču predlaga, da ju zavrne kot neutemeljeni.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma. Odvetniki iz odvetniške družbe Č., o.p. d.n.o., so izjavili, da vztrajajo pri navedbah, podanih v zahtevi za varstvo zakonitosti, obsojenca ter zagovornik obsojenega R. pa se o odgovoru niso izjavili.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter zaradi kršitev drugih določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

6. Zagovornik obsojenega A.R. je v zahtevi za varstvo zakonitosti navedel, da sodišče prve stopnje ob očitku pod točko 3 izreka obsojencu ni dokazalo neresničnosti njegovega zagovora, da so bili tujci albanske narodnosti v Sloveniji popolnoma legalno in so le potrebovali prevoz do Sežane. Tujci so imeli potrebno dovoljenje za vstop in bivanje v Sloveniji, zato ni moč govoriti o "ilegalcih". Nobenega dokaza namreč ni, da te osebe niso imele dovoljenja za vstop v Slovenijo. Enako velja glede oseb, ki so bile prijete v Italiji: ugotovitev italijanskih organov, da osebe niso imele dovoljenja za vstop v Italijo, še ne pomeni, da niso imele tudi dovoljenja za vstop v Slovenijo. Iz vsebine zagovornikovih navedb izhaja, da uveljavlja kršitev kazenskega zakona, češ da ni izpolnjen znak kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen R. 7. Tako sodišče prve stopnje, kot sodišče druge stopnje sta v zvezi z dejanjem pod točko 3 na podlagi izvedenih dokazov zaključili in tudi logično obrazložili, da tujci niso imeli ustreznih dovoljenj za vstop in bivanje v Sloveniji. Do takšnega zaključka sta sodišči prišli na podlagi dejstva, da je šlo za tujce, ter glede na kraj in način njihovega prevzema, način njihovega prevažanja ter plačila za pot. Z opisanim zatrjevanjem v zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik pravzaprav izraža le svojo oceno izvedenih dokazov in na tak način uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dopusten razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Slednje po citirani določbi kazenskega postopka prav tako ni mogoče vložiti zaradi nepravilne izbire kazenske sankcije in zaradi nestrinjanja z njeno odmero, kar zagovornik uveljavlja z zatrjevanjem, da bi obsojencu zadostovala že kazen opominjevalne narave z daljšo preizkusno dobo. Ob povedanem Vrhovno sodišče ugotavlja, da zahteva zagovornika obsojenega R. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

8. Zagovorniki obsojenega A.A. so v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki so jo vložili zaradi kršitve določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, navedli, da so 24.3.2006 na glavni obravnavi predlagali sodišču, da opravi prepise vseh prisluhov telefonskih pogovorov, ki zadevajo soobtoženega Š. in obsojenega A. Tak dokazni predlog je bil podan zato, ker so kriminalisti sami ocenili, za katere izmed prisluhov bodo opravili prepise in za katere ne. Sodišče je takšen dokazni predlog zavrnilo, zaradi česar so zagovorniki obsojenca predlagali poslušanje vseh prisluhov, vendar je bil tudi ta predlog zavrnjen. Končno pa je sodišče zavrnilo še predlog obsojenčevega zagovornika, da se mu vročijo kopije vseh prisluhov na CD-jih. S tem je bila obsojencu kršena pravica do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave. Vsi prisluhi, posneti na CD-jih, so bili kot priloge del kazenskega spisa, v skladu z načelom neposrednosti pa so zgolj izvirniki pogovorov dokazi in le nanje se lahko opira pravnomočna sodba. Sodišče obsojencu torej ni omogočilo izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma preverjanja obremenilnih dokazov. Z omenjenimi dokaznimi predlogi je obramba želela preveriti zatrjevanje tožilstva, da je bil obsojenec član hudodelske združbe. Na te dokaze se opira obtožba, zato so za obsojenca obremenilni, takšne dokaze pa ima obramba pravico preveriti. Nedopustno je, da obramba ni imela pravice dobiti kopij CD-jev, na katerih so bili zabeleženi sporni posnetki. Dejstvo, da so zagovorniki lahko pregledovali posnetke le med uradnimi urami sodišča in le v prisotnosti sodnega osebja, kaže na to, da se niso imeli pravice seznaniti se z dokazi, ki so v spisu. Ker je bilo zagovornikom onemogočeno pridobiti kopije CD-jev, niso mogli podati relevantnih dokaznih predlogov, zaradi česar je izpodbijana pravnomočna sodba nezakonita.

9. Zagovorniki so v zahtevi navedli, da je bila obsojencu kršena pravica do obrambe, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog obsojenčevega zagovornika in ni predvajalo tudi tistih posnetkov prisluhov, katerih prepisi niso bili opravljeni. Glede na načelo proste presoje dokazov sodišče samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost, hkrati pa mora sodišče tudi skrbeti, da se zadeva vsestransko razčisti, da se dožene celotna resnica o stvari, sme pa odvrniti vse, kar bi zavlačevalo postopek, ne da bi koristilo k razjasnitvi stvari (drugi odstavek 299. člena ZKP). Vrhovno sodišče je (na primer) v sodbi I Ips 58/2007 z dne 13.9.2007 obrazložilo, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, vendar pa mora imeti vsaka omejitev pri izvajanju dokazov ustrezno in legitimno podlago oziroma pri tem, katere od predlaganih dokazov bo sodišče izvedlo, nima diskrecijske pravice. Dokazne predloge bo zavrnilo tedaj, ko bo ocenilo, da niso pravno relevantni in kadar tako določa zakon. Mora pa obramba obstoj in pravno relevantnost določenega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Stopnja verjetnosti sicer nikdar ne dosega gotovosti, mora pa presegati golo zatrjevanje. V vsakem konkretnem primeru bo torej sodišče po svoji vesti in znanju presojalo, ali je predlagani dokaz zakonit, ali je pravno relevanten oziroma ali je podana zadostna stopnja verjetnosti v obstoj in pravno relevantnost tega dokaza. Podobna argumentacija izhaja tudi iz sodbe Ustavnega sodišča Up-34/93 z dne 8.6.1995, na katero se sklicujejo vložniki zahteve.

10. V obravnavanem primeru je priča F.B. na glavni obravnavi 24.3.2006 izpovedal, da so kriminalisti kazenski ovadbi priložili prepise prisluhov, ki so se nanašali na očitana kazniva dejanja, kateri prisluhi bodo priloženi, pa je ocenil vsak kriminalist, ki je vodil zadevo, posebej. Sicer pa so bili vsi prisluhi na priloženih CD-jih. Razgovori, ki se niso nanašali na kazniva dejanja, so bili prav tako poslušani, vendar so navedeni kot nepomembni. Opisano ravnanje kriminalistov je potrdil tudi priča R.Š. Zatem je zagovornik soobtoženega Š. sodišču predlagal, da se za vse prisluhe pogovorov, ki zadevajo Š. in A., opravijo prepisi, takšnemu predlogu se je pridružil tudi zagovornik obsojenega A. Sodišče je omenjeni dokazni predlog zavrnilo z utemeljitvijo, da le poslušanje posnetkov pomeni neposredno izvedbo dokaza. Zato je zagovornik soobtoženega Š. predlagal, da se opravi poslušanje posnetkov vseh prisluhov, saj je mogoče le na podlagi celotnih posnetih razgovorov ugotoviti, ali je resničen očitek obtožbe o hudodelski združbi. Preostali zagovorniki so se temu dokaznemu predlogu pridružili, sodišče pa ga je zavrnilo z utemeljitvijo, da zagovorniki niso jasno precizirali, katere razgovore in s kakšnim namenom naj se posluša oziroma katero dejstvo se dokazuje s posameznim izvedenim dokazom. Obsojenčev zagovornik je nato ob podpori ostalih zagovornikov predlagal, da se zagovornikom vročijo kopije prisluhov na CD-jih, kar je sodišče zavrnilo z obrazložitvijo, da so prisluhi del spisa in da bo sodišče kadarkoli na zahtevo kateregakoli zagovornika ali obdolženca omogočilo poslušanje prisluhov v prostorih sodišča ter v prisotnosti sodnega osebja zaradi možnosti tehnično pomanjkljivega prenosa podatkov s CD-jev na druge CD-je.

11. Sodišče ni dolžno izvesti dokaza, ki ni materialnopravno relevanten in glede katerega obramba ne izkaže verjetnosti, da bo dokaz uspešen. Iz pridružitve obsojenčevega zagovornika dokaznemu predlogu, naj sodišče predvaja vse posnetke prisluhov, da bi se na tak način ugotovila resničnost očitka o delovanju obtožencev v hudodelski združbi, je razvidno, da zagovorniki niso izkazali ne materialnopravne relevantnosti predlaganega dokaza, ne verjetnosti, da bo tak dokaz razbremenil obtožence. Zaradi tega je sodišče utemeljeno zavrnilo dokazni predlog zagovornikov. Sodišče prve stopnje je obsojenčevemu zagovorniku tudi pojasnilo, da lahko v okviru izvajanja pravice do vpogleda in prepisa spisa po določbah 73. člena in 128. člena ZKP na sodišču ob prisotnosti sodnega osebja posluša vse posnetke prisluhov. Namreč, po določbi tretjega odstavka 74. člena Sodnega reda (Ur. l. RS, št. 17-817/1995 in nasl.) smejo stranke oziroma upravičene osebe pregledati spis samo v sodni pisarni med uradnimi urami pod nadzorstvom vpisničarja. Prvostopenjsko sodišče zagovorniku in obsojencu tudi ni zanikalo pravice do pregleda in prepisa spisa. Celo nasprotno, zagovorniku je pojasnilo, da bo kadarkoli na zahtevo kateregakoli zagovornika ali obdolženca omogočilo poslušanje prisluhov v prisotnosti sodnega osebja v prostorih sodišča zaradi možnosti tehnično pomanjkljivega prenosa podatkov s CD-jev na druge CD-je. O tem se obsojenčev zagovornik ni izjavil in tudi ni predlagal preložitve glavne obravnave zaradi poslušanja posnetkov. Po določbi tretjega odstavka Tarifne številke 31 Zakona o sodnih taksah, ki je veljal v času sojenja (Ur. l. RS, št. 20/2004), je bilo potrebno sodno takso za preslikavo spisa plačati vnaprej, sicer prepisa oziroma preslikave ni bilo mogoče izdati. Obsojenec in njegov zagovornik sta tako imela možnost spis pregledati in prepisati ter tudi poslušati posnetke prisluhov, vendar te pravice nista izkoristila. Glede na povedano Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP ni podana.

12. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljanih kršitev kazenskega zakona in določb kazenskega postopka, zato je zahtevi na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.

13. Obsojencema je sicer bila dosojena kazen zapora, vendar bosta glede na to, da sta zaposlena in prejemata plačilo, po oceni Vrhovnega sodišča lahko plačala stroške, nastale v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je sodišče na podlagi 98.a člena in prvega odstavka 95. člena ZKP vsakemu od njiju naložilo plačilo sodne takse (6. točka prvega odstavka 92. člena ZKP).