Jedro

Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da lahko bodisi delavec bodisi delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). Ker je tožena stranka tožnika po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obdržala v delovnem razmerju še več kot 13 mesecev, je s tem svojim ravnanjem pokazala, da bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje tožnika pri toženi stranki (vsaj do izteka odpovednega roka). Pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR ni bil podan, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012, s katero je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, nezakonita in se razveljavi. V II. točki izreka je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje 12. 10. 2013 ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 9. 2012, ampak da mu še traja, da mu je dolžna tožena stranka za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in ga pozvati nazaj na delo ter mu v ustrezne evidence vpisati delovno dobo za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da tožniku obračuna bruto plačo 702,00 EUR oziroma nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža in ostale prejemke iz delovnega razmerja od bruto plače v omenjeni višini, od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 12. 10. 2013 do ponovnega nastopa dela tožnika pri toženi stranki ter mu po izplačilu predpisanih dajatev izplača neto zneske plače oziroma nadomestila plač ter drugih prejemkov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V IV. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto glavnic, ki so prisojene v III. točki izreka izpodbijane sodbe, za 18. dan v mesecu glede neto plače preteklega meseca. V V. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka tožniku obračunati bruto plačo oziroma nadomestilo plače zaradi bolniškega staleža za obdobje od 7. 9. 2012 do 11. 10. 2013 ter mu po plačilu ustreznih dajatev izplačati pripadajoče neto zneske plače oziroma nadomestil plač (in drugih prejemkov) iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V VI. točki izreka je naložilo toženi stranki, da mora tožniku povrniti njegove pravdne stroške v znesku 564,25 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Poleg tega je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o pravdnih stroških se iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ki naj tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrne in mu naloži v plačilo nastale pravdne in pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR zmotno ugotovilo dejansko stanje in s tem v zvezi zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik je bil namreč začasno zadržan z dela zaradi bolezni od 27. 1. 2011. Tožena stranka je bila ves čas trajanja začasne nezmožnosti za delo tožnika s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije obveščana o začasni nezmožnosti tožnika za delo. Tožnika je odjavila kot delavca takoj po prenehanju začasne zadržanosti od dela. Odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, s katerimi se je od 27. 12. 2011 podaljševala začasna nezmožnost za delo tožnika, so se ves čas pokrivale, tako da tožnik razen v obdobju od 9. 6. 2012 do 19. 7. 2012, ko je bil zmožen za delo v skrajšanem delovnem času, pri delodajalcu ni bil prisoten. Delovanje tožene stranke zaradi prisotnosti tožnika ni bilo moteno, tožena stranka pa je tožnika odjavila iz zavarovanja z dnem, ko bi se moral tožnik vrniti na delo po prenehanju začasne nezmožnosti za delo, to je 12. 10. 2013. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje presojati obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja v obdobju, ko je tožnik kršil delovne obveznosti in v času odločanja o kršitvi delovne obveznosti. Tožena stranka je do tožnika izgubila zaupanje, saj je ta zlorabil bolniški stalež in ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika. Ravnanje tožnika so opazili tudi drugi zaposleni pri toženi stranki, omajan je bil ugled tožene stranke. Tožena stranka je v postopku predlagala kot dokaz utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi številne dokaze, ki pa jih sodišče prve stopnje ni izvedlo. Zmoten je zaključek prvostopenjskega sodišča, da odjava tožnika kot delavca iz obveznega zdravstvenega zavarovanja šele po zaključku začasne zadržanosti od dela pomeni, da je bilo možno delovno razmerje nadaljevati tudi po 7. 9. 2012, ko je bila tožniku izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožena stranka v pritožbi bistvenih kršitev določb postopka ni uveljavljala), ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal nezakonitost in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je 7. 9. 2012 podala tožena stranka, posledično pa je v tem sporu uveljavljal tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je bila izpodbijana izredna odpovedi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 7. 9. 2012 (A12) na podlagi 8. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) in na podlagi 110. člena ZDR, tožniku vročena 7. 9. 2012. V navedeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo med drugim izrecno določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati z vročitvijo odpovedi brez odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da tožniku kljub temu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem vročitve sporne izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mu je trajalo vse do 11. 10. 2013, ko ga je tožena stranka po zaključku njegovega bolniškega staleža odjavila iz obveznih zavarovanj.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Ta določa, da lahko bodisi delavec bodisi delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). Ker je tožena stranka tožnika po vročeni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi obdržala v delovnem razmerju še več kot 13 mesecev (od 7. 9. 2012 do 11. 10. 2013), je s tem svojim ravnanjem pokazala, da bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje tožnika pri toženi stranki (vsaj do izteka odpovednega roka). To pa pomeni, da za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil podan pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljeni pritožbeni očitki tožene stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo prvi odstavek 110. člena ZDR, ker je bil tožnik v bolniškem staležu oziroma da delovanje tožene stranke zaradi prisotnosti tožnika ni bilo moteno. Ugotovljeno je bilo, da se je tožena stranka štela kot tožnikov delodajalec tudi v času po vročitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da mu je omogočila nadaljevanje delovnega razmerja tudi po tem, ko bi mu delovno razmerje moralo pri njej prenehati tako na podlagi ZDR kot tudi na podlagi same izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tako da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi že iz tega razloga nezakonita. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je iz ravnanja tožene stranke razvidno, da je bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje tožnika pri njej tudi po podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, so neutemeljene pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo in presojalo obstoja okoliščin in interesov, zaradi katerih naj ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja v obdobju, ko je delavec kršil delovne obveznosti in v času odločanja o kršitvi delovne obveznosti. Na pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča ne vpliva niti v pritožbi zatrjevano dejstvo, da delovanje tožene stranke zaradi prisotnosti tožnika ni bilo moteno, saj to dejstvo za presojo zakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odločilnega pomena. Ker je, kot je bilo že omenjeno, izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita že zaradi zgoraj navedenega, so nebistvene tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je izgubila zaupanje v tožnika, da so zaupanje v tožnika izgubili tudi njegovi sodelavci in da bi moralo sodišče prve stopnje v postopku izvesti dokaze o tem, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vsebinsko utemeljena, zato ker je tožnik kršil navodila zdravnika v času zadržanosti od dela.

Ker je pritožba tožene stranke, ki se nanaša na tožnikov reintegracijski in reparacijski zahtevek, s katerim je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspel praktično v celoti, povsem neobrazložena in ker je neobrazložena tudi njena pritožba v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje presojalo le v okviru uradnega preizkusa. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje tudi glede navedenega ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker je tožnik z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njeno razveljavitev uspel, mu je dolžna tožena stranka vzpostaviti takšno stanje, kot da izredne odpovedi ne bi bilo. Dolžna ga je pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo, vključno z obračunom ter izplačilom pripadajoče plače oziroma nadomestil plače ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških tega individualnega delovnega spora in sicer upoštevaje 154. člen ZPP, člen 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004) in določbe Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.).

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljana razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker se predmetni spor nanaša na spor o obstoju oziroma prenehanju delovnega razmerja, tožena stranka na podlagi člena 41/5 ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Ker odgovor na pritožbo, ki ga je vložil v spis tožnik, ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.