Jedro

Pogoj za veljavnost sporazumnega prenehanja delovnega razmerja je z zakonom predpisana posebna obličnost. To pomeni, da je način prenehanja delovnega razmerja po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR strogo formalen akt, ki ima pravni učinek samo tedaj, če ustreza vsebini te norme. V njem mora biti izražena resna in svobodna volja delavca, da mu preneha delovno razmerje pri delodajalcu, delodajalec pa s tako izraženo voljo soglaša.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 24.9.1998 in z dne 16.10.1998 na podlagi katerih je tožniku M. F. prenehalo delovno razmerje. Sodišče je ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na način in po postopku, predpisanem v 75. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). V posledici te odločitve je ugodilo tudi njegovemu zahtevku po vpisu manjkajoče delovne dobe za čas od 14.9.1998 do 9.12.1998 v delovno knjižico in plačilu nadomestila plače v skupnem znesku 154.626,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Hkrati je sklenilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 123.318,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je soglašalo z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča in njegovo pravno presojo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej ponavlja predhodne trditve, da je tožniku prenehalo delovno razmerje na podlagi sporazuma z dne 15.9.1998. Zato predlaga, da se reviziji ugodi.

Na revizijo, vročeno po postopku iz 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Delavcu preneha delovno razmerje pod pogoji in na način, ki jih določata zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja in zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Samo zakonski razlogi, navedeni v 75. in 76. členu ZTPDR oziroma 100. členu ZDR so tisti, na podlagi katerih lahko delavcu preneha delovno razmerje, sama pravna ureditev ne dopušča, da bi kolektivne pogodbe, splošni akti ali celo pogodbe o zaposlitvi določale druge razloge za prenehanje delovnega razmerja. Ustavne temelje za ureditev prenehanja delovnega razmerja, zagotovitve možnosti za zaposlovanje in za delo ter njuno zakonsko varstvo daje določba 66. člena Ustave Republike Slovenije, ki se opira na določbe Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 s priporočilom št. 166 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, št. 4/84 - MP - v zvezi z Aktom o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS, št. 54/92 - MP št. 15/92).

V 2. točki 1. odstavka 75. člena ZTPDR oziroma 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR je kot zakoniti razlog za prenehanje delovnega razmerja določen pisni sporazum med delavcem in delodajalcem. Z zakonom je torej določena posebna oblika sporazumnega prenehanja delovnega razmerja, katerega zunanji izraz je pisni sporazum. Pogoj za njegovo veljavnost je z zakonom predpisana posebna obličnost. To pomeni, da je način prenehanja delovnega razmerja po 2. točki 1. odstavka 100. člena ZDR strogo formalen akt, ki ima pravni učinek samo tedaj, če ustreza vsebini te norme. V njem mora biti izražena resna in svobodna volja delavca, da mu preneha delovno razmerje pri delodajalcu, delodajalec pa s tako izraženo voljo soglaša. Iz zapisa z dne 15.9.1998 ni razvidna tožnikova izjava ali predlog za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, temveč le potrditev prejema "plačila za opravljene delovne ure, bolniško in pripadajoči regres". Tega sporazuma tudi po presoji revizijskega sodišča ni mogoče šteti za pravno učinkovit način prenehanja delovnega razmerja. Ob nadaljnji bistveni dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da tožnik v času od 11. do 16.9.1998 ni neupravičeno izostal z dela, sta izpodbijana sklepa tožene stranke nezakonita.

Revizijsko sodišče zato ugotavlja, da materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno in da je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Zato je Vrhovno sodišče RS revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).