Jedro

Ob (tudi) nespornem dejstvu, da je tožnica z, v tem postopku obravnavano prošnjo zaprosila za brezplačno pravno pomoč za isto zadevo, za katero ji je bila brezplačna pravna pomoč že dodeljena, je organ za BPP pravilno zaključil, da za vsebinsko obravnavanje te tožničine prošnje pogoji niso izpolnjeni, ker je bilo o tej zadevi že pravnomočno odločeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za BPP zavrgel prošnjo tožnice za odobritev brezplačne pravne pomoči z dne 30. 1. 2014. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila prošnjo za BPP v zadevi Okrajnega sodišča v Krškem, P 81/2013, za zastopanje na sodišču dne 6. 2. 2014 in v celem postopku. Organ je ugotovil, da je tožnica prošnjo za BPP v zadevi s postopkom za sodno določanje meje vložila že 9. 6. 2011 in ji je bila BPP dodeljena v obsegu, kot ga je predlagala (št. zadeve Bpp 437/2011 z dne 16. 9. 2013). Iz spisa P 81/2013 izhaja, da je bil sprva med tožnico in A.A. v teku nepravdni postopek za sodno ureditev meje, zaradi obstoja spora glede poteka meje pa je bila zadeva odstopljena v obravnavo pravdnemu oddelku in se vodi pod P 81/2013. Ker je prišlo le do spremembe oblike postopka v okviru katerega se je že odločalo o vlogi tožnice, je organ ocenil, da zgolj sprememba opravilne številke zadeve ne vpliva na pravico tožnice do brezplačne pravne pomoči v zadevi sodne ureditve meje, ki ji je bila že odobrena. Glede na povedano je organ odločil, kot izhaja iz izreka tega sklepa, na podlagi 3. (točno: 4.) točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnica je v tožbi navedla, da bi organ moral izdati dodatni sklep in v njem ugotoviti, da velja že odobrena brezplačna pravna pomoč tudi za pravdno zadevo P 81/2013. Odločitev je torej napačna. Opozorila je še, da je bila tožnici brezplačna pravna pomoč odobrena z odločbo, št. Bpp 328/2011 z dne 16. 9. 2011, in ne z odločbo, št. Bpp 437/2011 z dne 16. 9. 2013. Predlagala je ugoditev tožbi, odpravo in razveljavitev odločbe ter vrnitev zadeve toženki v ponoven postopek, hkrati z naložitvijo toženki, da povrne tožnici stroške postopka.

Toženka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa vsebinsko ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa pravilna in zakonita, organ pa je za svojo odločitev navedel pravilne razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Iz podatkov spisa izhaja (in kar je med strankama nesporno), da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč v zvezi s postopkom za sodno določanje meje (morebitno napačno označbo odločbe v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, s katero je bila ta BPP dodeljena tožnici, lahko organ popravi s popravnim sklepom (223. člen ZUP)). Ob (tudi) nespornem dejstvu, da je tožnica z v tem postopku obravnavano prošnjo zaprosila za brezplačno pravno pomoč za isto zadevo, za katero ji je bila brezplačna pravna pomoč že dodeljena (sodno določanje meje – prej N 23/2009, sedaj P 81/2013), je tudi po presoji sodišča organ pravilno zaključil, da za vsebinsko obravnavanje te tožničine prošnje pogoji niso izpolnjeni, ker je bilo o tej zadevi že pravnomočno odločeno (4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Za izdajo dodatnega sklepa z vsebino, kot jo opredeljuje tožnica v tožbi (da se ugotovi, da velja že odobrena brezplačna pravna pomoč tudi za pravdno zadevo P 81/2013), pa ne daje podlage ne ZBPP in ne ZUP, tožnica sama pa v tožbi morebitne druge pravne podlage tudi ne navaja.

Sodišče je glede na povedano tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen in da je akt pravilen in na zakonu utemeljen.

Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.