Jedro

V utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča so izoblikovani standardi obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora. V zvezi z utemeljenim sumom morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju predhodne, konkretne, specifične in artikulirane verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Posplošene navedbe, da utemeljen sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.

Sodišče ni navedlo konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 tudi obdolžena A. A. Okoliščini, da je bila obdolženka prisotna v vozilu, v katerem naj bi njen partner prevažal ilegalne prebežnike in da sta se skupaj gibala po splošno znani balkanski migrantski poti, ne predstavljata tistih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da obdolženka ni bila le sopotnica v obdolženčevem vozilu, temveč je aktivno sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 88890/2023 z dne 3. 12. 2023 zoper obdolženo A. A. iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor, ker je podan utemeljen sum, da je obdolženka storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je obdolženki v pripor vštelo čas pridržanja. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 88890/2023 z dne 7. 12. 2023 pritožbo obdolženkinega zagovornika zoper sklep o odreditvi pripora zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora je vložila zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženkina zagovornica, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve trdi, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov o utemeljenem sumu, da je sodišče zmotno zaključilo, da je obdolženka begosumna, da bi ji bilo treba odrediti milejši omejevalni ukrep - javljanje na policijski postaji in da pripor v obravnavanem primeru ni primeren in sorazmeren ukrep. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi in pripor zoper osumljenca (očitno mišljeno osumljenko) odpravi.

3. Vrhovna državna tožilka Nikolaja Hožič je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z določbo 423. člena ZKP, predlagala njeno zavrnitev. Navedla je, da je sodišče obstoj utemeljenega suma in pripornega razloga ustrezno obrazložilo, zahteva pa polemizira z vsebino izpovedbe priče in ponuja lastno dokazno oceno.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bili obdolženka in njena zagovornica seznanjeni.

B.

5. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je, da je v obravnavanem primeru podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Obdolženkina zagovornica kršitev utemeljuje z navedbami, da izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o obstoju utemeljenega suma obdolženki očitanega kaznivega dejanja. Poudarja, da iz izpodbijanega pravnomočnega sklepa ni razvidno, da naj bi imela obdolženka kakršnokoli vlogo pri očitanem kaznivem dejanju, da izpodbijani sklep ne vsebuje razumne obrazložitve glede njene vloge pri izvrševanju kaznivega dejanja in da ni z ničemer izkazano, da je imela obdolženka, ki je bila zgolj sopotnica v vozilu, v katerem so bili ilegalni pribežniki, od storitve kaznivega dejanja premoženjsko korist. 6. Po določbi drugega odstavka 202. člena ZKP mora preiskovalni sodnik med drugim v obrazložitvi sklepa, s katerim odredi pripor, določno navesti razloge, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je osumljenec oziroma obdolženec storil kaznivo dejanje, ki mu je očitano. Utemeljen sum je podan, če obstajajo dejstva in okoliščine, ki tak sum opravičujejo. Sodnik mora sklep o odreditvi pripora obrazložiti z razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin sklepa na obstoj utemeljenega suma. Opraviti mora presojo vsebine zbranega dokaznega gradiva, to je zavzeti do obstoja utemeljenega suma svoje stališče, ki ga je dolžan ustrezno obrazložiti. V nasprotnem primeru obdolžencu tudi ni zagotovljena ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava).

7. V utrjeni sodni praksi Vrhovnega sodišča so izoblikovani standardi obrazloženosti utemeljenega suma v sklepu o odreditvi pripora. V zvezi z utemeljenim sumom morajo biti navedeni določni razlogi, iz katerih je razvidno, na podlagi katerih konkretnih dejstev in okoliščin je sodišče sklepalo o obstoju predhodne, konkretne, specifične in artikulirane verjetnosti, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Posplošene navedbe, da utemeljen sum izhaja iz doslej zbranega dokaznega gradiva, zato ne zadoščajo.1

8. V obravnavanem primeru se obdolženki očita, da je storila kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena v zvezi z 20. členom KZ-1 v sostorilstvu z obdolženim B. B., s katerim naj bi v Republiki Hrvaški v kombinirano vozilo naložila devet državljanov Turčije, ki niso imeli ustreznih dovoljenj in jih prepeljala čez slovensko-hrvaško mejo tako, da so bili izpostavljeni nevarnosti za življenje in zdravje. Sodišče je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo številne dokaze, s katerimi je utemeljilo obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi B. B. storil očitano kaznivo dejanje. V zvezi z obdolženo A. A. pa ni navedlo konkretnih dejstev in okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je izvršila zakonske znake kaznivega dejanja po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 tudi obdolžena A. A. Okoliščini, da je bila obdolženka prisotna v vozilu, v katerem naj bi njen partner prevažal ilegalne prebežnike in da sta se skupaj gibala po splošno znani balkanski migrantski poti, ne predstavljata tistih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče na ravni utemeljenega suma sklepati, da obdolženka ni bila le sopotnica v obdolženčevem vozilu, temveč je aktivno sodelovala pri izvršitvi kaznivega dejanja. Zaključek sodišča, da je "nelogično, da osumljenka za dejanje ne bi vedela"2 za obstoj utemeljenega suma ne zadošča. Seznanjenost z izvrševanjem določenega kaznivega dejanja namreč sama po sebi seveda še ne pomeni tudi izvrševanja njegovih zakonskih znakov.

C.

9. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker sodišče v zvezi z obstojem utemeljenega suma ni navedlo odločilnih dejstev. Zato je v skladu z določbo prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in pravnomočni sklep razveljavilo. Zadeve ni vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, ker je bil v vmesnem času pripor podaljšan. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da že temeljni pogoj za odreditev pripora - utemeljen sum v izpodbijani sodni odločbi ni ustrezno obrazložen, se ni ukvarjalo z ostalimi trditvami zahteve.

1 Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča v zadevah I Ips 399/2006 z dne 9. 11. 2006, I Ips 1/2008 z dne 7. 2. 2008, XI Ips 45612/2010 z dne 22. 7. 2010 in XI Ips 27824/2023 z dne 8. 6. 2023. 2 14. točka razlogov sklepa zunajobravnavnega senata.