Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo argumenti, ki bi utemeljevali zaključek, da gre v obravnavani zadevi za povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Bistveno vprašanje zavedanja kreditojemalcev glede vsebine kreditne pogodbe in vprašanja zagotovitve zavarovanja po kreditnih pogodbah, na kateri posledično sloni ugotovitev, da gre v konkretnem primeru za nepoštena pogodbena pogoja pri sklepanju pogodb za gotovinski kredit pri tožnici, ki v škodo potrošnika povzročata znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja, po presoji sodišča ni v zadostni meri raziskano in pojasnjeno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata Republike Slovenije 0610-12997/2019-13-28001 z dne 2. 7. 2020 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tržni inšpektorat RS (v nadaljevanju tudi inšpekcijski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici do odprave pomanjkljivosti prepovedal opravljanje dejavnosti sklepanja pogodb za gotovinski kredit, ker pri sklepanju teh pogodb uporablja nepoštena pogodbena pogoja: v 2. členu pogodbe, kjer je navedeno: „Stroški, ki niso zajeti v izračun efektivne obrestne mere in jih je kreditojemalec dolžan plačati: stroški, ki jih kreditojemalec plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti, določenih v kreditni pogodbi in se zaračunavajo enkrat mesečno“, kar pomeni, da v primeru, da kreditojemalec najkasneje v 14 dneh po sklenitvi kreditne pogodbe ne predloži v zavarovanje za predmetni kredit vseh listin, ki so v 2. členu pogodbe označene s kljukico, in sicer poleg 13 komadov podpisanih in izpolnjenih lastnih menic s pripadajočimi meničnimi izjavami, še bodisi podpisano administrativno prepoved na svoj osebni dohodek ali s strani delodajalca oziroma izplačevalca osebnega dohodka potrjeno administrativno prepoved na svoj osebni dohodek ali s strani Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (v nadaljevanju ZIPZ) potrjeno administrativno prepoved na svojo pokojnino ali poroštveno izjavo poroka ali s strani delodajalca oziroma izplačevalca osebnega dohodka oz. ZIPZ potrjeno administrativno prepoved na svoj osebni dohodek oz. pokojnino ali poroštveno izjavo poroka, mu tožnica kot kreditodajalec zaračunava s cenikom določeno pogodbeno kazen zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v višini 34 EUR mesečno, kar pa predstavlja nepošten pogodbeni pogoj, saj povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ter nasprotuje načelu poštenja in vestnosti; v 2. členu pogodbe, kjer je navedeno: „Letna obrestna mera se lahko spremeni s sklepom kreditodajalca vendar tako, da lahko znaša efektivna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe največ 200 % zadnje povprečne efektivne obrestne mere, ki jo v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, za potrošniške kredite uporabljajo kreditne institucije in jo za kreditni razred, v katerega po merilih iz tretjega in četrtega odstavka 26. člena Zakona o potrošniških kreditih spada kredit objavi Banka Slovenije“, kar pomeni, da se tožnici dovoljuje, da enostransko spremeni letno obrestno mero, ki je za pogodbeno razmerje bistven pogodbeni pogoj, to pa predstavlja nepošten pogodbeni pogoj, saj povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (točka 1 izreka). O morebitnih stroških postopka bo izdan poseben sklep (točka 2 izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je pri tožnici opravljen inšpekcijski nadzor opravljanja dejavnosti po Zakonu o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK-2), Zakonu o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot) in Zakonu o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP). Ugotovljeno je, da tožnica sklepa kreditne pogodbe z odplačilno dobo 12 mesecev v višini do 1000 EUR. Če kreditojemalec ne predloži s pogodbo vseh dogovorjenih zavarovanj, mu enkrat mesečno zaračuna pogodbena kazen v višini 34 EUR (2. člen pogodbe). V postopku je bilo pregledano 14 posredovanih kreditnih pogodb iz februarja 2019 ter kot priča zaslišana kreditojemalka. Iz njene izjave izhaja, da je bila v finančni stiski in da jo o zavarovanju kredita pred podpisom pogodbe niso ustno obvestili. Tožnica je v postopku pojasnila, da so strankam pošiljali dodatne listine, med drugim Potrdilo o prejemu dokumentacije in zloženko in zavrača navedbe priče, da ni vedela, da mora zagotoviti zavarovanje. Inšpekcijski organ navaja, da je pogodbena kazen bila zaračunana pri vseh (razen dveh) kreditojemalcih, ki so v februarju 2019 sklenili kreditno pogodbo, pri vsakem mesečnem obroku. V posameznem obroku kredita z obrestmi znaša odstotek zaračunane pogodbene kazni od 43,22 % do 86,45 %. Pri vseh sklenjenih kreditnih pogodbah se je poleg lastnih menic zahtevala še podpisana administrativna prepoved in poroštvena izjava poroka. Nadalje se ugotavlja, da je določba 2. člena pogodbe glede spremembe letne obrestne mere s sklepom kreditojemalca v nasprotju s 6. točko 24. člena ZVPot. Kreditojemalci so šibkejša stranka, zato se nejasna določila razlagajo v korist potrošnika. Če bi tožnica hotela ravnati skladno z načelom vestnosti in poštenja, bi od kreditojemalcev zahtevala, da predložijo zavarovanja pred sklenitvijo pogodbe, v nasprotnem primeru kredita ne bi odobrila. Zahtevana zavarovanja za kreditodajalca pomenijo zaščito tožničinih poslovnih interesov, saj gre za trg nezavarovanih kreditov. Inšpekcijski organ se sklicuje še na 3. člen Direktive Sveta ES 93/13/EGS z dne 4. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah in točko e) Priloge in prvi odstavek 23. člena ZVPot. 3. Glede pravne narave stroškov zaradi neizpolnitve obveznosti inšpekcijski organ ugotavlja, da gre za sankcijo, ki doleti potrošnika, če v roku 14 dni po sklenitvi pogodbe ne predloži označenih zavarovanj iz 2. člena pogodbe, zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Gre za vkalkulirano tveganje morebitnih stroškov ter za nepošten pogoj, ki od potrošnika v primeru neizpolnitve obveznosti zahteva plačilo nesorazmerno visokega zneska. Potrebno je upoštevati, da je potrošnik šibkejša pogodbena stranka, kateri je zagotovljeno posebno varstvo. Posledično ugotavlja, da je prišlo do znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih vsakokratnega kreditojemalca in kreditodajalca kot pogodbenih strank in da so določila iz 2. člena pogodbe očitno tudi v škodo potrošnika. Navedeno je razvidno iz predloženih pogodb v februarju 2019 kot iz pričevanja kreditojemalke.

4. Toženka se z odločitvijo strinja, za kar navaja razloge. Med drugim navaja, da se kreditojemalčeva obveznost nanaša na dostavo listin, ki se nanašajo na zavarovanje kredita, ki jih kreditodajalci običajno zahtevajo pred odobritvijo in sklenitvijo kreditne pogodbe in da gre za dodatno zavarovanje kredita. V kreditni pogodbi ni nedvomno navedeno, da neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti kreditne pogodbe pomeni tudi nedostavo dodatnih listin za zavarovanje posojila. Izpostavlja tožničino postopanje, ko kreditojemalec ne dostavi zahtevanih listin, da brez opozorila zaračunava pogodbeno kazen v znesku 34,00 EUR mesečno. Ne držijo tožničine navedbe, da pred sklenitvijo kreditne pogodbe kreditojemalcu korektno poda vse informacije o kreditu. Na podoben način je bil s strani tožnice predstavljen najem kredita tudi kreditojemalki, ki je podala prijavo prvostopenjskemu organu, ki jo citira. Če bi bil namen tožnice pošten in bi tožnica zasledovala zgolj zavarovanje danega kredita, bi kreditojemalce na to opozorila. Predmetno pogodbeno določilo je nepošten pogodbeni pogoj, saj ustreza definiciji nepoštenega pogodbenega pogoja po 23. členu in 24. člen ZVPot. Pogodbena kazen je v smislu 24. člena ZVPot v korist podjetja dovoljena le, če je sorazmerna glede na pridobljeno korist, kar ni obravnavani primer. Funkcijo kaznovanja pogodbi nezveste stranke pa opravijo že zakonske zamudne obresti. Predlog po zaslišanju direktorice tožnice, direktorja družbe A., d. o. o. kot tudi kreditojemalcev ne bi v ničemer spremenil dejstva, ki izhaja obravnavanega dela 2. člena kreditne pogodbe. Izjava priče in ugotovitve po vpogledu v 14 pogodb potrjujejo oceno, da je vsebina dela 2. člena kreditne pogodbe nepoštena, kot tudi pogoj, da se letna obrestna mera lahko spremeni s sklepom kreditodajalca, ker je v nasprotju s šesto alinejo tretjega odstavka 24. člena ZVPot. Prav tako je naveden pogodbeni pogoj nepošten, ker v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

5. Tožnica se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija iz vseh tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da pred sklenitvijo pogodbe potrošniku zagotovi predhodne informacije o kreditu in oceni kreditno sposobnost kreditojemalca. Kreditne pogodbe so večinoma sklenjene na daljavo, izjemoma v poslovnem prostoru, sklenjene so tudi s pomočjo kreditnega posrednika. Predhodno se kreditojemalca seznani s predhodnimi informacijami, pogodbo, splošnimi pogoji in cenikom storitev. Na daljavo poteka proces odobritve kredita tako, da stranko po telefonu seznanijo z informacijami o pridobitvi kredita in stroški kredita, nato ji posredujejo po pošti vlogo, predhodne informacije, ki jo izpolni, priloži zahtevane listine ter vse vrne tožnici, ki oceni kreditno sposobnost in če odobri kredit, stranki pošlje pogodbeno dokumentacijo. Stranka običajno vrne skupaj s podpisano pogodbo tudi izpolnjene in podpisane lastne menice s pripadajočimi meničnimi izjavami. Iz pogodbe o kreditu sicer izhaja, da se kreditojemalec zaveže, da bo najkasneje v roku 14 dni po sklenitvi pogodbe predložil zahtevana zavarovanja. Če kreditojemalec ne predloži s pogodbo vseh dogovorjenih zavarovanj, se mu mesečno zaračuna pogodbena kazen oz. stroški zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti, dokler obveznosti v pogodbi niso izpolnjene. Na ceniku storitev je navedena pogodbena kazen zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v višini 34 EUR, ki ga kreditojemalec prejme skupaj s splošnimi pogoji in je sestavni del pogodbe. V 3. členu pogodbe je navedeno, da je strošek, ki ni zajet v izračun EOM in ga je kreditojemalec dolžan plačati, strošek, ki ga kreditojemalec plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti, določenih v kreditni pogodbi, in se zaračunava enkrat mesečno.

6. V pogodbeno kazen 34 EUR je vkalkulirano tveganje morebitnih stroškov in izgub, ki bi lahko nastali zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznost. Gre za trg nezavarovanih posojil, kjer so obresti nizke. Vsak potrošnik se prostovoljno odloči, da kredit pod navedenimi pogoji sprejme ali ne. V primeru, da je ta odobren, se prav tako prostovoljno odloči, ali bo zahtevana zavarovanja predložil ali ne. Pred odobritvijo kredita je na posledice nepredložitve zahtevanih zavarovanj obveščen ustno in pisno. Potencialni kreditojemalci se pogojev in stroškov, ki izhajajo iz kreditne pogodbe, dobro zavedajo že pred samo odločitvijo o podpisu kreditne pogodbe. V skladu s poslovno in sodno prakso ne obstaja splošna prepoved zahtevati zavarovanja za dana posojila in kredite. Zavrača očitek, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar naj bi potrošnik utemeljeno pričakoval. Poseben poudarek namenja temu, da so vsi potrošniki s pogoji sklepanja kreditne pogodbe večkrat in nedvoumno obveščeni. Poleg zakonskih ukrepov izvaja še dodatne ukrepe za popolno obveščenost, med drugim z dopisi in posebno zloženko, v kateri so opisani vsi pogoji odobritve kredita. Tako je izpolnitev pogodbe natančno takšna, kot lahko potrošnik pričakuje. Glede letne obrestne mere pojasni, da kreditodajalec lahko spremeni obrestno mero tako, da je v skladu s 26. členom ZPotK-2 in ker je pogodba sklenjena za nedoločen čas, se glede na gibanje povprečne efektivne obrestne mere kreditnih inštitucij za potrošniške kredite ta lahko spremeni oz. se celo mora spremeniti navzdol. Zato ne more priti do znatnega neravnotežja v škodo potrošnika. Potrošnik pri vsakem izplačilu kredita točno ve, pod kakšnimi pogoji je kredit pridobil in tekom posojilnega obdobja za posamezno izplačilo nikoli ne more priti do spremembe obrestne mere.

7. Tožnica zavrača navedbe kreditojemalke B. B., da ni vedela, da mora zagotoviti zavarovanje. Stranki je bilo pojasnjeno, da so ji zaradi nepredložitve zavarovanja prišteli v ceniku določen znesek. O tem je bila obveščena z vsakokratnim nalogom za plačilo in telefonsko, ko so jo pozivali na plačilo zapadlih obveznosti. Nedopustno je, da se tržni inšpektor sklicuje na izjavo ene kreditojemalke ter bi moral pridobiti izjave vseh štirinajstih kreditojemalcev. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno. Tožnica je kreditojemalko seznanila o njenih pravicah in obveznostih v zvezi s kreditom na bistveno več načinov, kot jih zahteva zakon. Glede očitkov glede spreminjanja obrestnih mer navaja, da ima kreditojemalec od datuma sklenitve čas 14 mesecev, da dejansko zahteva posojilo. Kolikor se v tem času EOM spremeni navzdol (objava Banke Slovenije), mora tudi tožnica skladno z ZPotK-2 ustrezno ukrepati, kar pojasni (strani 11 in 12 tožbe). Tožnica ima za svoje poslovanje dovoljenje Ministrstva za gospodarstvo in je vzorec pogodbe, v katerem je navedena pogodbena kazen, tožnica priložila tudi k vlogi za izdajo dovoljenja za potrošniško kreditiranje. V konkretnem primeru tožnici ni mogoče očitati znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ter ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter navaja okoliščine, s katerimi to dokazuje, med drugim da pred sklenitvijo kreditne pogodbe pošlje vzorec kreditne pogodbe in splošnih pogojev poslovanja, da ima stranka „neomejeno časa“ da preuči pogodbene pogoje, da ob sklepanju pogodbe predstavnik tožnice predstavi vse dokumente in ustno razloži ves postopek, da ima stranka ima možnost v 14 dneh od sklenitve pogodbe odstopiti od pogodbe (7. člen) itd. Tožnica ob sklenitvi pogodbe določi potrebna zavarovanja in stranki jasno razloži, kakšne so posledice nespoštovanja tega. Strošek 34 EUR je neprimerljivo nižji kot bi bile finančne posledice, kolikor bi kreditodajalec odstopil od pogodbe. Tožnica sklepa pogodbe z osebami, ki so kreditno sposobne in so opozorjene, da kreditne pogodbe ne smejo sklepati zaradi težkega premoženjskega stanja. Po stališču tožbe je legitimen interes kreditodajalca, da svoje pričakovanje, da bo dobil denar vrnjen, na nek način zavaruje. Tožnica ima interes, da kreditojemalec za svoj dolg zagotovi npr. potrjeno administrativno prepoved, s katero se tožnici poceni postopek poplačila kredita. Tožnica ima velik interes, da do izterjave ne pride, čemur je namenjena potrjena administrativna prepoved. Vsa pogodbena določila so poštena do obeh strank ter omogočajo njun enakopraven pogodbeni odnos, ob upoštevanju poslovnega rizika. Nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje glede pravno relevantnih okoliščin. Organ ni ugotavljal, v čem naj bi bilo ravnanje tožnice v nasprotju z navedenim načelom in zakaj naj bi bilo nadomestilo v obravnavanem primeru nesorazmerno visoko. Izpodbijana odločba je neobrazložena, pri čemer navaja kršitev ustavnih jamstev iz 22. člena, 25. člena, 14. člena in 74. člena Ustave RS. V izpodbijani odločbi niso konkretizirano navedena ključna dejstva in okoliščine, ki bi vsebinsko opredeljevali očitano protipravno ravnanje, kar pojasni. Navaja načelo volenti non fit iniuria. Gre za napačno interpretiranje instituta pogodbene kazni, kar pojasni. Morebitna sprememba EOM za manj kot 5 % glede na predhodno višino EOM (kar ima lahko za posledico spremembo višine zneska v obroku za nekaj 10 centov) ne more pomeniti znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih, kar enako velja za pogodbeno kazen v višini 34 EUR mesečno. Navaja stališča iz sodne prakse, na katerih temelji tožba (strani 27 do 31 tožbe). Med drugim predlaga zaslišanje zakonite zastopnice tožnice in prič, kot jih navaja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in postopek ustavi oziroma podredno izpodbijano odločbo opravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek, v obeh primerih pa toženki naloži plačilo stroškov postopka.

8. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe tožnice. Med drugim navaja, da je bili pregledanih 14 pogodb, pogodbena kazen pa je zaračunana pri vseh, razen dveh, zato se upravičeno domneva, da gre za ustaljeni način mesečnega obračunavanja k obroku kredita, kolikor stranke ne predložijo listin v 14 dneh po sklenitvi kreditne pogodbe. Zaslišanje priče kreditojemalke je bilo skladno z prvim odstavkom 185. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUS-1), zato je organ upravičeno štel izjavo priče za verodostojno. Zaračunanje pogodbene kazni je nedvomno v škodo potrošnika in povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in nasprotuje načelu vestnosti in poštenja. Če bi tožnica zasledovala cilj zavarovanja kredita, bi kreditojemalce na to tudi opozorila, kar pomeni, da bi kreditojemalci izpolnili ustrezno zavarovanje. Kot nepošten pogodbeni pogoj je treba šteti tudi v 2. členu kreditne pogodbe navedbe glede enostranske spremembe obresti, kar je v nasprotju s šesto alinejo tretjega odstavka 24. člena ZPotK-2. Tožnica je izkoristila svoj močnejši položaj, saj kreditojemalec kot šibkejša stranka nima vpliva na vnaprej napisana pogodbena določila. Povprečen potrošnik v skladu z navedenim načelom legitimno pričakuje spoštovanje določb ZVPot. Če bi ustrezna zavarovanja tožnica zahtevala pred sklenitvijo kreditne pogodbe, bi bilo tveganje zaradi morebitnega neplačila vračila kredita bistveno nižje. Običajna praksa kreditodajalcev je, da kolikor potrošnik zahtevanih listin o zavarovanju ne dostavi, mu kredita ne odobri. Dejstvo, da so kreditojemalci vračali obroke kredita kaže, da je kreditna pogodba jasna v delih, ki se nanaša na znesek kredita, dobo vračanja in skupni znesek vračila kredita, ni jim pa jasno, kaj pomeni neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti in še posebej, če ne predložijo zahtevanih listin za zavarovanje kredita, kar je razvidno tudi iz pričanja kreditojemalke. Pogodbena kazen pri kreditojemalki, kot izhaja iz njenega pričevanja, pomeni dodatno 69 % mesečnega obroka, nakazuje na neravnotežje v pogodbenih obveznostih strank. Okoliščine kršitve so ustrezno obrazložene in konkretizirane. Dejansko stanje je razvidno iz listinske dokumentacije, zato dokaznega postopka z zaslišanjem prič ni bilo potrebno izvesti.

9. V pripravljalnih vlogah tožnica dodatno argumentira svoja stališča in navaja razloge zanje.

10. Sodišče je odločalo po sodnici posameznici na podlagi sklepa I U 4/2021-20 z dne 30. 5. 2023. **K točki I izreka:**

11. Tožba je utemeljena.

12. V obravnavani zadevi je sporno, ali je inšpekcijski organ tožnici pravilno in zakonito prepovedal opravljanje dejavnosti sklepanja pogodb za gotovinski kredit do odprave pomanjkljivosti, ker pri sklepanju pogodb tožnica v 2. členu uporablja nepoštena pogodbena pogoja,1 2 ki povzročata znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ter nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja. V izreku izpodbijane odločbe je inšpekcijski organ navedel, da navedena pogoja pomenita, da v primeru, da kreditojemalec najkasneje v 14 dneh po sklenitvi kreditne pogodbe ne predloži v zavarovanje za predmetni kredit vseh listin, ki so v 2. členu pogodbe označene s kljukico, poleg 13 komadov podpisanih in izpolnjenih lastnih menic s pripadajočimi meničnimi izjavami, še s strani delodajalca oziroma izplačevalca osebnega dohodka oz. ZIPZ potrjeno administrativno prepoved na svoj osebni dohodek oz. pokojnino ali poroštveno izjavo poroka,3 tožnica kot kreditodajalka zaračunava s cenikom določeno pogodbeno kazen zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti v višini 34 EUR mesečno oziroma tožnici drugi navedeni pogodbeni pogoj dovoljuje, da enostransko spremeni letno obrestno mero, ki je za pogodbeno razmerje bistveni pogodbeni pogoj.

13. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe je inšpekcijski organ opravil inšpekcijski nadzor opravljanja dejavnosti pri tožnici po določilih ZPotK-2, ZVPot in ZVPNPP. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se sklicuje na določbe 24. člena, 22. člena, 23. člena in 72. člena ZVPot, 12. člena in 24. člena ZPotK-2 ter 3. člen Direktive 93/13/EGS in točko e) Priloge te direktive. Med strankama je sporno, ali pogodbeni določili 2. člena kreditne pogodbe, kot sta navedena, pomenita nepoštena pogodbena pogoja v smislu določb ZVPot in navedene direktive oziroma ali nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja in povzročata znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

14. Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti. Pogodbene pogoje je treba razlagati v povezavi z drugimi pogoji v isti pogodbi ali v drugi pogodbi med istima strankama in ob upoštevanju narave blaga oziroma storitev in vseh drugih okoliščin v zvezi s sklenitvijo pogodbe (prvi in drugi odstavek 24. člena ZVPot). Če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, se šteje za nepošten pogodbeni pogoj zlasti določba, med drugim, s katero se podjetju dovoljuje, da enostransko spremeni pogodbene pogoje, ki so bistveni za pogodbeno razmerje (6. točka tretjega odstavka 24. člen ZVPot).

15. Po 22. členu ZVPot se za pogodbene pogoje štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje. Pogodbeni pogoji zavezujejo potrošnika le, če je bil pred sklenitvijo pogodbe seznanjen z njihovim celotnim besedilom. Šteje se, da je bil potrošnik seznanjen s celotnim besedilom pogodbenih pogojev, če ga je nanje podjetje izrecno opozorilo in če so mu bili dostopni brez težav. Pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila je treba razlagati v korist potrošnika. Člen 23 ZVPot pa določa, da podjetje ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika in da so takšni pogodbeni nični. Po 3. členu Direktive 93/13/EGS, ki se nanjo sklicuje inšpekcijski organ, velja med drugim za nedovoljenega tisti pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, iz točke e) Priloge navedene direktive pa je med drugim nedovoljen pogoj, katerega cilj ali učinek je zahteva, da mora potrošnik, ki ne izpolni vseh svojih obveznosti, plačati nesorazmerno visoko nadomestilo.

16. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpekcijski organ v postopku inšpekcijskega nadzora pregledal 14 kreditnih pogodb iz meseca februarja 2019 in kot pričo zaslišal kreditojemalko, z namenom ugotoviti okoliščine, v katerih je bila sklenjena kreditna pogodba. Tožnica že v upravnem postopku na prvi stopnji in tudi sedaj v tožbi izpodbija dejanske ugotovitve glede načina sklepanja pogodb na opisani način, ki naj bi pomenilo po stališču inšpekcijskega organa uporabo nepoštenih pogodbenih pogojev, kot je navedeno, čemur tožnica nasprotuje. Tožnica uveljavlja kršitev pravil postopka, ki naj bi jih storil inšpekcijski organ s tem, ko je zaslišal zgolj eno kreditojemalko, čemer je tožnica v postopku nasprotovala in izpodbija ugotovitve dejanskega stanja. V ta namen je v pritožbi predlagala dokaz z zaslišanjem prič (ostalih kreditojemalcev) in zakonite zastopnice tožnice. Toženka predlaganega dokaza ni izvedla,4 iz obrazložitve odločbe toženke pa niso razvidni ustavno dopustni razlogi za zavrnitev tožničinega dokaznega predloga, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izvedenega postopka.5

17. Sodišče se strinja z razlogi tožnice, da je v zadevi dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, saj obrazložitev izpodbijane odločitve sloni v bistvenem na okoliščinah, da se kreditojemalci dejansko naj ne bi zavedali posledic, ki jih prinašajo sklenjene kreditne pogodbe, pri čemer je bil v postopku izveden dokaz z vpogledom v 14 tipskih pogodb in zaslišanjem zgolj ene kreditojemalke, čemur tožnica tudi nasprotuje. Sodišče se strinja z razlogi tožnice, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhajajo argumenti, ki bi utemeljevali zaključek, da gre v obravnavani zadevi za povzročeno znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Bistveno vprašanje zavedanja kreditojemalcev glede vsebine kreditne pogodbe in vprašanja zagotovitve zavarovanja po kreditnih pogodbah, na kateri posledično sloni ugotovitev, da gre v konkretnem primeru za nepoštena pogodbena pogoja pri sklepanju pogodb za gotovinski kredit pri tožnici, ki v škodo potrošnika povzročata znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in nasprotujeta načelu vestnosti in poštenja, po presoji sodišča ni v zadostni meri raziskano in pojasnjeno. Posledično upravna organa standarda nepoštenega pogodbenega pogoja po 24. členu ZVPot tudi nista napolnila, kot utemeljeno navaja tožnica, saj nista opredelila, na kakšen način in kako je izpolnjen pogoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank in kako naj bi sporni pogodbeni določili nasprotovali načelu vestnosti in poštenja in nesorazmernosti pogodbene kazni, ki načeloma ni prepovedana. Ob sklicevanju na 3. člen navedene direktive pa inšpekcijski organ in toženka tudi nista pojasnila, kako sta sporna pogodbena pogoja v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika. Po povedanem tako tudi obrazložitev ne zadosti standardu obrazloženosti po 214. členu ZUP.

18. Ker so bila v obravnavanem primeru pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP; 2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) ter ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), posledično pa je bilo tudi materialno pravo nepravilno uporabljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka tega člena vrnilo istemu organu v ponoven postopek, v katerem naj, ob upoštevanju stališč sodišča, o zadevi ponovno odloči. 19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter listin iz upravnega spisa očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

**K točki II izreka:**

20. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnica v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-l glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo in tožnico je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičena do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo tožnici vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

1 Ki določa: „Stroški, ki niso zajeti v izračun efektivne obrestne mere in jih je kreditojemalec dolžan plačati: stroški, ki jih kreditojemalec plača zaradi neizpolnjevanja obveznosti, določenih v kreditni pogodbi in se zaračunavajo enkrat mesečno.“ 2 Ki določa: „Letna obrestna mera se lahko spremeni s sklepom kreditodajalca vendar tako, da lahko znaša efektivna obrestna mera na dan sklenitve pogodbe največ 200 % zadnje povprečne efektivne obrestne mere, ki jo v skladu z zakonom, ki ureja bančništvo, za potrošniške kredite uporabljajo kreditne institucije in jo za kreditni razred, v katerega po merilih iz tretjega in četrtega odstavka 26. člena ZPotK-2 spada kredit objavi Banka Slovenije“. 3 Bodisi podpisano administrativno prepoved na svoj osebni dohodek ali s strani delodajalca oziroma izplačevalca osebnega dohodka potrjeno administrativno prepoved na svoj osebni dohodek ali s strani ZIPZ potrjeno administrativno prepoved na svojo pokojnino ali poroštveno izjavo poroka. 4 V zvezi s predlaganim zaslišanjem prič je toženka na strani 8 pojasnila, da predlog po zaslišanju tožnice in prič ne bi v ničemer spremenil dejstva, ki izhaja iz obravnavanega dela 2. člena kreditne pogodbe. Izjava priče, kakor tudi ugotovitve prvostopenjskega organa po vpogledu v 14 pogodb sklenjenih februarja 2019, zgolj potrjujejo ugotovitev in oceno prvostopenjskega organa, da je vsebina obravnavanega pogodbenega določila v 2. členu kreditne pogodbe, nepoštena. 5 Upravni organ mora dokaznemu predlogu načeloma ugoditi in dokaz izvesti, če je ta materialnopravno ali procesnopravno relevanten in če sta njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Predlaganih dokazov ni treba izvesti le, če so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Pri tem je potrebna še posebna previdnost, saj se zavrnitev ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno. V vsakem primeru pa mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena, saj je sicer stranki kršena ustavna pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.