Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka v izpodbijani sodbi (3. točka izreka) spremeni tako, da pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške prvostopenjskega postopka.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 400,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.3.2007 do plačila, višji tožničin zahtevek pa je zavrnilo. Obenem je tožnici naložilo, da mora tožencu povrniti 839,26 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožnica se je pravočasno pritožila. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo prenizko odškodnino, ob dejstvu, da je kot invalidka utrpela štiri do pet udarcev fizično močnejšega moškega na obe strani obraza in nato še davljenje. Izvedenec je ugotovil, da je tožnica trpela tako primarni kot sekundarni strah. Odločitev sodišča prve stopnje, da njen strah ne predstavlja pravno priznane škode, torej ni podprta z izvedenskim mnenjem. Tožnica se ne strinja z zavrnitvijo odškodninskega zahtevka zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Čeprav se je dogodek pripetil v zasebnih prostorih, je zanj nemudoma izvedela cela vas ter vsi sodelavci in krajani, ki poznajo pravdni stranki. Na kraj je prišla tudi policija, tako da je bil incident pravi medijski dogodek. Tožnico je bilo sram, v obraz je bila rdeča, otekla in čudna. Poudarja, da je toženec svoje sramotno dejanje storil nad starejšo in slabotno osebo. Sicer pa glavnina njene nepremoženjske škode izhaja iz poslabšanega duševnega zdravja. Tožnica se po dogodku zdravi pri psihiatru. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti predlagani dokaz z izvedencem psihiatrom, a ga je neutemeljeno in neargumentirano zavrnilo, s čimer je bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožničin uspeh ne znaša le 7 %, ampak 52 %, saj je po temelju uspela v celoti. Sploh pa je upravičena do povračila vseh stroškov za izvedenca in ostalih stroškov, ker je pravdo povzročil toženec. Tožnica mu je namreč prej ponudila sklenitev sporazuma, ki pa ga je toženec zavrnil. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Tožnica je v škodnem dogodku utrpela le sled udarcev. Novice o tem je sama razširjala po vasi. Pri psihiatru se je zdravila že pred škodnim dogodkom, duševne težave pa ima zato, ker je v meni. Tožničin odškodninski zahtevek je bil očitno pretiran, sicer pa ugotavljanje temelja ni povzročilo posebnih pravdnih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih sta odvisni podlaga in višina tožničine odškodninske terjatve. Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zato ni podan. Okoliščine, ki jih tožnica ponovno izpostavlja v pritožbi, je sodišče prve stopnje že v zadostni meri upoštevalo pri odločanju o odškodnini. Prisojeni znesek 400,00 EUR za tožničine prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem tako v celoti ustreza predpisanim kriterijem iz 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur.l. RS, št. 97/07 - UPB-1). Tožnica je v obravnavanem škodnem dogodku utrpela zgolj sled poškodbe; tudi o stopnji in trajanju njenih telesnih bolečin se je sodišče prve stopnje lahko zanesljivo prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja, ki mu tožnica ni oporekala. Iz tega izhaja, da je tožnica prestajala lahke bolečine največ teden dni. Čeprav ima tožnica priznano invalidnost tretje kategorije, samo zato še ni slabotna ali nemočna. Za takšno pritožbeno trditev ni opore v zbranih dokazih. Tudi njena starost (50 let) ni tolikšna, da bi že sama po sebi lahko opravičila višjo odškodnino od tistih, ki jih sodišče sicer prisoja oškodovancem s podobnimi poškodbami. Skratka, sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti. Še višja od prisojene odškodnine bi šla tudi po presoji pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

V preostalem delu je bil tožničin odškodninski zahtevek utemeljeno zavrnjen. Tožnici bi pripadala odškodnina za strah le, če bi bil ta dovolj intenziven in dolgotrajen, ali tedaj, če bi sicer intenziven kratkotrajen strah ob škodnem dogodku za dalj časa porušil njeno duševno ravnovesje. Ta pogoj v njenem primeru ni izpolnjen. Toženčev napad na tožnico se je namreč hitro končal, medtem ko njena zaskrbljenost za izid zdravljenja glede na naravo in težo poškodbe ni imela objektivne podlage. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da v tem primeru ne gre za pravno priznano škodo. Ker gre za pravno vprašanje, je brez pomena pritožbeno sklicevanje na izvedensko mnenje; sicer pa je tudi izvedenec presojo o tem prepustil sodišču. Tudi tožničin občutek osramočenosti zaradi napada ni imel realne podlage. V času, ko je bila "rdeča, otekla in čudna", je bila namreč na bolniškem dopustu, torej takrat ni imela tesnejših stikov s sodelavci in krajani. Neumestna je pritožbena trditev, da je bil incident pravi "medijski" dogodek v kraju. Tožnica doslej ni trdila, da so o škodnem dogodku poročala javna občila, sploh pa gre za nedopustno pritožbeno novoto, ki je po 1. odst. 337. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur.l. RS, št. 73/07 - UPB-3 in 45/08) ni mogoče upoštevati. Tožnica namreč ni pojasnila, zakaj tega dejstva brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že v postopku na prvi stopnji. Glede na ugotovljene okoliščine primera ni šlo za dovolj hud poseg v tožničino pravico do časti in dobrega imena, ki bi lahko opravičil prisojo denarne odškodnine. Končno so pogoj zanjo duševne bolečine, ki jih oškodovanec trpi zaradi razžalitve, teh pa tožnica ni opredeljeno zatrjevala.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom. Predvsem zaradi opustitve tega dokaza ni moglo biti kršeno načelo kontradiktornosti postopka, saj je sodišče prve stopnje tožnici v pravdi omogočilo uveljavitev njene pravice do izjave, ne le o toženčevih trditvah, ampak tudi o rezultatih dokaznega postopka. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazanih predlogov, mora pa zavrnitev dokaznih predlogov v sodbi obrazložiti. Sodišče prve stopnje je tej zahtevi zadostilo. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dokazovanje z izvedencem psihiatrom ne bi bilo smotrno. Dejstvo, da se tožnica po dogodku zdravi pri psihiatru, samo po sebi ni dovolj za sklepanje o vzročni zvezi z obravnavanim toženčevim napadom na tožnico. Tožnica je izrecno pojasnila, da v tej pravdi uveljavlja le škodo, ki ji je nastala v škodnem dogodku 15.7.2006. Iz potrdila prim. dr. D. Ž., da se tožnica zdravi zaradi "konfliktov in grobosti bivšega moža", pa je mogoče sklepati, da je bilo napadov in sporov med pravdnima strankama več. Obravnavani toženčev napad ni bil tako hud, da bi lahko sam resno načel tožničino duševno ravnovesje. Tožnica pa ni zatrjevala morebitne svoje subjektivne preobčutljivosti, niti tega, da bi toženec nanjo moral računati.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi torej pravilno uporabilo materialno pravo. Tudi očitana kršitev postopka ni podana, prav tako ne kakšna od tistih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče po 2. odst. 350. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti.

Utemeljena pa je pritožba glede stroškov postopka. Nesprejemljivo je sicer sklicevanje tožnice na njen predlog za mirno rešitev spora pred pravdo, če pa je v ponujenem sporazumu predlagala očitno pretirano odškodnino, kot se je nato izkazalo v pravdi. Tožnica tudi ni upravičena do povračila vseh stroškov za izvedenca. Ti so del pravdnih stroškov in zato delijo njihovo usodo, kar pomeni, da je njihovo povračilo odvisno od uspeha strank v pravdi. Tega pa je sodišče prve stopnje res napačno ovrednotilo, ker je pri tem upoštevalo le višino zahtevka in ne tudi njegove podlage. V dokaznem postopku je bilo glede na toženčev odgovor na tožbo treba raziskati tudi podlago toženčeve odškodninske odgovornosti, s čimer so nastali določeni pravdni stroški. Ker se je nazadnje izkazalo, da je toženec v celoti odgovoren za nastalo škodo, medtem ko je tožnica uspela po višini s 7 % svojega zahtevka, se pokaže, da je bil celoten uspeh pravdnih strank približno enak. V skladu z 2. odst. 154. člena ZPP je bilo treba odločiti, da krije vsaka stranka svoje stroške prvostopenjskega postopka. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v izreku o stroških postopka ustrezno spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP. V preostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP v nespremenjenem delu potrdilo prvo sodbo.

Tožnica je s pritožbo uspela le glede stroškov postopka, ki so postranska terjatev, medtem ko toženec s svojim odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata tako po 2. odst. 165. člena ZPP in v zvezi s 155. členom istega zakona tudi stroške pritožbenega postopka trpeti sami.